Zadnje čase sem ves zaveden. Ne le jaz, tudi mnogi drugi Ljubljančani. Rečemo lahko, kar hočemo, a nedvomno ima naš župan velike, celo ključne zasluge, da je v nas prebudil pogosto skrito hrepenenje po varovanju kulturne dediščine. Pomena vrednot se namreč pogosto zavemo šele takrat, ko so ogrožene. Nekako tako, kot so na slovenskem primorskem domoljubna čustva vrhunec doživela za časa fašizma.

V nekem smislu takšne čase doživljamo danes v Ljubljani, le da je namesto jezika ogroženo okolje, kulturna dediščina in kultura na splošno. Fondovci smo se seveda še posebej navezali na Plečnika in dediščino, ki jo je zapustil slovenski prestolnici in tako smo minuli konec tedna obeležili spomin nanj ob obletnici njegovega rojstva (rojen 23.1.1872).

Naša delegacija je v nedeljo zjutraj najprej obiskala njegov grob na ljubljanskih Žalah in nemalo smo bili presenečeni, ko smo ugotovili, da so se mu na grobu poklonili le delavci in učenci gimnazije, ki nosi njegovo ime.

Nobenih sledi, da bi se ga spomnilo denimo Ministrstvo za kulturo ali morda Fakulteta za arhitekturo. Kaj šele, da bi mu prižgal svečko ljubljanski župan ali prvi mestni urbanist, ki ga na magistratu razglašajo kar za Plečnikovega naslednika.

No, po obisku naše delegacije je vencu delala družbo še svečka.

Popoldne smo se velikega arhitekta spomnili še s kostanjevim piknikom. Hkrati z obletnico Plečnikovega rojstva smo praznovali tudi prvi rojstni dan Iztepača. S čudovito torto.

Kljub temperaturi pod ničlo in zoprnem vetrcu se nas je zbrala kar lepo število, seveda ob pečenem kostanju ni manjkalo drugih dobrot in najpomembnejšega – kuhanega vina, ki nam je grelo premrle kosti in skrbelo za še bolj židano voljo.

Še enkrat, tokrat v družbi sosedov, smo se spomnili Plečnika in obesili venec na njegovo ogroženo dediščino.

Nismo pa čisto prepričani, ali je to venec za Plečnika ali za Plečečnika.

V torek je bil poseben dan, večer še bolj. Ne le poseben, tudi težek. In ko sem se ob deseti zvečer privlekel domov, pravzaprav pritekel, da bi si v miru ogledal Odmeve in težko pričakovan prispevek – ga ni bilo. Ni ga bilo, ker je več kot polovico Odmevov bilo posvečeno prvorazredni temi – rezanju in iztepanju ministra Erjavca.

Mislim, ej. Ekonom mi je skoraj razneslo. Da se razumemo, Erjavec je po mojem mnenju eden najbolj nekoristnih ministrov, kar jih je Slovenija premogla od leta 1990 naprej. pa je konkurenca v tej panogi naravnost strašna. Niti najmanj ga ni škoda. Druga stvar je seveda način, kako so ga odstopili – potem ko ga dve leti niso uspeli odstraniti z občasnimi, a redno pojavljajočimi se aferami kot iz polavtomatske puške, so se tokrat odločili za napad kot iz Stalinovih orglic. Vsak dan nekaj – Praprotnik seveda – v režiji kogarkoli že, piko na i pa je postavil kar sam Kardelj šemlajši. Ali so vse afere slučajno sovpadle? hahaha. Edina korist je, da je Šoltes še enkrat več pokazal, to kar itak vemo vsi, svojo “neodvisnost” namreč. Ampak kot rečeno, brez zveze – Erjavca mi ni žal, vsaj ne kot ministra.

A to ni poanta tega zapisa – bes me je popadel zato, ker se mi ne zdi normalno, da dve tretjini Odmevov posvetimo tako minornemu dogodku, kot je odstavitev nekega ministra. Ni problem njegova odstavitev, problem je, da je sploh kadarkoli postal minister. Bolna je ta slovenska obsedenost z dnevno politiko. Seveda gre za udarno novičko, za katero pa bi zadoščal 3-minutni prispevek, da je možakar pač ex. Ampak ne, mi povabimo sto gostov, enega novinarčka z leve in političnega analitika z desne, pa si domišljamo, da je povprečje njunih izjav resnica. Yeah, right. In kaj se bo zgodilo z vlado – who cares, itak je nesposobna.

Ljudje ostajajo brez službe, premier ne ve, kje je sever in kje je rit, večini ministrov ne gre nič bolje, družine razpadajo, mladi ne morejo dobiti stalnih služb, potem pa pridejo na obisk k staršem ali prijateljem in se pogovarjajo o Erjavcu. Ali smo čisto ausglajzali, ali kaj? Seveda smo. Glavne zvezde so politki, sumljivi poslovneži in patetični poljunaki reality showov, življenje pa gre mimo nas. Ukvarjamo se s sedmorazrednimi temami, ki nam jih servira povampirjena družba. Hkrati pa komaj opazimo, da nam uničujejo okolje in kot vampirji pijejo svobodo in ustvarjalnost.

Ja, dragi bralci, nismo dosti drugačni od tistih siromakov, ki so jih pred desetletji gnali v plinske celice in hude jame. Smo kot govedo na poti v klavnico. Sprijaznjeni, da tako pač je. Da je svet krivičen in da se itak ne da nič narediti. Posledica je seveda, da hvaležno prežvekujemo servirano erjavčevino in podoben junk food, pri tem pa se nam zdi, da smo v nobel restavraciji.

Ali je to torej konec? Bomo tako živeli še naprej? In mižali v iluziji, da ni tako slabo? In se počutili zadovoljne, ker imamo možnost izbirati med Černačem in Potrato? Ali pa bomo kaj naredili? Samo od sebe bolje ne bo. Iluzija je pričakovati, da bomo boljše čase dočakali čakajoč Godota.

Morda pa, morda pa vse le še ni izgubljeno. Kanček svobode in veselja do življenja se tu in tam le še najde. Redko kot rožca, ki vid povrne, ampak se najde. Privilegij je bil gledati Odmeve, v katerih je bil gost naš misijonar Pedro Opeka. Eden redkih Ljudi, ki smo jih imeli v zadnjem času priložnost videti na televiziji. To je bilo življenje, duh, svoboda, predvsem pa nevdajanje v usodo. Izraz na voditeljičinem obrazu pove vse.

Pa mi? Je tudi med nami kdo, ki bo rekel, yes, we can!? Maybe we can’t, ampak če ne poskusimo, ne bomo vedeli. Dajmo, bodimo Opeke in preženimo Rjavce!!!

Hja, da ne boste rekli, da samo kritiziram našega župana in se iz njega norca delam. Silvestrovali smo v središču Ljubljane in ker ni deževalo, smo malo pred polnočjo malce zavili na ulice centra mesta. Novo leto smo tako pričakali pod Križankami, na obrežju Ljubljanice in priznati je treba, da je ta del prav lepo urejen in nekaj čisto drugega, kot je bil še pred kakšnim letom. Takole po občutku bi dejal, da gre za vsaj zame najuspešnejši županov projekt. Poleg trnovske vpadnice. Nasploh ugotavljam, da sem nad spremembami, ki niso povezane z visokimi investicijami, še najbolj navdušen. Hm…

Ja, obrežje je lepo in da je bil vtis popoln, je nekaj čez polnoč mimo prišel sam župan in nam mimogrede voščil. Tako, da imam skorajda slabo vest, ko ga tule na blogu včasih malo mrcvarim. Zato sem se odločil, da se mu bom malo oddolžil in mu poskusil pomagati pri njegovih naporih za Ljubljano.

Ljubljana bo v bodoče dala večjo težo povezovanju z drugimi mesti in tudi z inozemstvom. Kar je nedvomno lepo in prav in še kako potrebno. V ta namen so se odločili zaposliti dva strokovnjaka za mednarodne odnose in protokol. Žal pa kot kaže mestna kadrovska služba še ni na ravni, kot bi od nje pričakovali in je razpis objavila na precej neroden način.

Razpis so namreč objavili med božično-novoletnimi prazniki, ko morda ni najbolj primeren čas, saj se ljudje ukvarjajo z drugimi stvarmi. Pa še prav kratek rok ima, le do 5.1.. Bojim se, da bodo tako mnogi odlični kandidati razpis spregledali in bo izbira med prijavljenimi slabša, kot bi lahko bila. V najslabšem primeru se ne bo javil nihče ali pa se bo javil kak kandidat, ki bo komajda ustrezal pogojem ali pa kar kdo s sumljivo, morda celo kriminalno preteklostjo. Tega pa si ne župan, ne Ljubljančani gotovo ne želimo.

Zato sem se na ta praznik, ko en drugemu vsi želimo vse najboljše, odločil, da za trenutek pozabim na siceršnja nasprotja in zamere in pomagam razpis razširiti do kar največjega števila morebitnih odličnih kandidatov. Od česar bomo imeli navsezadnje korist vsi Ljubljančani.

Pa srečno 2010!

Dodatek 8.1.2010 – na MOLu so se očitno odločili stvari poimenovati s pravim imenom

http://www.ljubljana.si/si/mol/razpisi-razgrnitve-objave/