Za časa življenja v tujini, ko smo živeli na dveh koncih, smo seveda podvojili marsikakšen kos lastnine. Piskrov pač človek ne more voziti s seboj na “dopust”. A če smo na Dunaj odhajali z najnujnejšo opremo za drugi dom, smo v naslednjih štirih letih in pol dokupili še marsikaj.

Veliko pove že volumen preseljenega blaga. Na Dunaj so naše premoženje selili s kombijem, ki niti ni bil poln – če ne bi selili koles, bi bil skoraj pol prazen. Slabo poldrugo leto kasneje so nas v München že selili s tovornjakom. A dodatna prostornina je šla večinoma na račun pohištva, ki smo ga kupili na Dunaju. OK, brez sedežne garniture, postelj in mize pač ne gre. Po treh letih Bavarske so naše premoženje domov v Ljubljano selili s tovornjakom s prikolico.

Seveda se je pojavilo vprašanje, kam z vsem tem premoženjem. V Ljubljani smo ravno tako imeli gospodinjstvo v celoti opremljeno. Na začetku se nismo sekirali in smo s škatlami napolnili vso klet. No, pred časom sva se pa vendarle odločila, da je treba vse to premoženje malo prevetriti in oddati stvari, ki jih ne potrebujemo.

A kaj, ko nikoli ni časa, sploh pa nisva vedela, kam z robo. Dokler nama ni nekdo omenil rešilne bilke – podarimo.si. Čisto preprosto je – odpreš uporabniško ime in že lahko oglašaš, edini pogoj je, da podarjaš. Podarjaš lahko karkoli, od polomljene slušalke za telefon do kužkov.

Prva stvar, ki smo jo oglašali, je bila otroška prikolica za kolo. Za slovenske običaje nenavaden pripomoček, ki smo ga kupili v Münchnu, tam so oprikoličena kolesa nekaj zelo vsakdanjega. A naši pamži so ga prerastli in že sami vozakajo po dveh kolesih. Odziv je bil fenomenalen – le nekaj minut po oddaji oglasa sem imel v nabiralniku nekaj deset sporočil in že naslednji dan je prikolica menjala lastnika.

Podobno uspešno smo v naslednjih dneh in tednih oddali še kar nekaj stvari, večinoma otroške opreme. In vedno je šlo zelo na hitro – “posel” je bil večinoma sklenjen le nekaj minut po oddaji oglasa, nikoli pa ni trajalo več kot pol ure.

Še posebej me je navdušilo, da ne gredo za med zgolj bolj popularne vrste izdelkov, ampak lahko človek v resnici odda karkoli. Tako smo se denimo znebili Panasonicovega desetletje starega fiksnega telefonskega aparata z odzivnikom, pri katerem je manjkal napajalnik in ki sem ga že nameraval vreči v smeti. Ni vrag – kmalu po objavi je poklical možakar, ki mu je strela skurila aparat, nepoškodovan je ostal samo napajalni kabel.

Zanimiva zgodba so tudi “kupci”. Največkrat je vsaj v primeru naših oglasov šlo za mlade družine, ki jim vsak prihranjen evro prav pride. A so tudi izjeme – znanec mi je tako pripovedoval, da je ponujal rabljen radiator – ponj se je pripeljal obrtnik z BMWjem, ki je povedal, da ga potrebuje za svojo delavnico. Kdo bo dejal, češ kaj bogatin gnečo dela - tudi moj prvi odziv je bil tak – a ko sem malo pomislil, sem prišel do sklepa, da zakaj pa ne. Konec koncev je pomoč revnejšim samo en del koristi daritvenega oglasnika. Korist je lahko tudi okoljska – zakaj bi kupovali samo nove izdelke in stare po nepotrebnem stran metali?

A vendarle na koncu koncev večina “kupcev” prihaja iz manj premožnih slojev. Zame je ta portal pravzaprav okno v nek drug svet. Ker ljudje pač večinoma živimo v nekih mehurčkih – dneve preživljamo v službi, večinoma med sebi podobnimi, pa tudi zasebno se običajno gibljemo v nekem sebi podobnem krogu. Tako sem se sam pravzaprav na Podarimo.si prvič srečal tudi s pravo revščino, ne le finančno, ampak tudi s tisto v glavi – saj veste, z ljudmi, ki si preprosto ne znajo pomagati.

Posebno poglavje pa je izbira, komu podariti oglaševan izdelek. Jaz se poskušam držati načela, da kdor prej pride, prej melje. Tu in tam sem izjemoma naredil drugače in se odločil podariti stvar tistemu, ki je po mailu sodeč deloval bolj pomoči potreben. A kaj, ko človek dobi deset pretresljivih mailov. In se potem zgodi, da izbranec pride po predmet z boljšim in novejšim avtom, kot ga imam jaz (kar sicer ni težko).

A kakorkoli – portal Podarimo.si je zame na vsak način ena najkoristnejših spletnih strani. Po njegovi zaslugi marsikdo pride do potrebščin, ki si jih ne more kupiti. Marsikatera rabljena stvar še nekomu koristi, namesto da bi polnila že itak prenabasana smetišča. Mi pa se spet lahko premikamo po kleti.

Jst sem zakon, pejte se prtožit, kamor čte…

Ni zakona v kotlini ljubljanski. Zakon je za pusije. Pejte se prtožit, mi je čist useen.

Sem že nekajkrat pisal o grobih protizakonitostih pri spremembah urbanističnih planov v MOL. Še zlasti ljuba tarča posilstva, ali če hočete, zlorabe, je v prestolnici Zakon o prostorskem načrtovanju. Pa tudi Zakon o varovanju kulturne dediščine je ni najbolje odnesel. Da ne govorimo o odlokih in obveznih smernicah.

Te dni pa smo dočakali novo zlorabo – kot kaže, so se urbanističnih in kulturniških zakonov prenažrli, tako so si tokrat privoščili Zakon o medijih. Zgodbo smo, kot že tolikokrat doslej, pomagali zakuhati Fondovci. V prejšnji številki glasila Ljubljana, trobila mestne uprave, je župan že neskončnič ponovil neresnico, da smo “nekateri proti obnovi Bežigarjskega stadiona”. In tako čisto v svojem slogu na prebivalce prevalil krivdo za propadel projekt, čeprav projekt v resnici zastaja zaradi protizakonitosti, uničevanja kulturne dediščine, pohlepa investitorja in arogance mestne uprave.

Fondovci smo se odločili, da bomo v skladu z zakonom o medijih zahtevali objavo popravka. In dobili smo ga, kljub cincanju uredništva, v naslednji številki glasila. A spet po molotovsko. S kršenjem zakonov. Hkrati z našim popravkom so namreč objavili še svoj komentar. Kar Zakon o medijih izrecno pripoveduje – 3.odstavek 28.člena namreč pravi takole: “V isti izdaji oziroma oddaji medija ne sme biti hkrati s popravkom objavljen komentar tega popravka ali odgovor nanj“.

A kot kaže, ga ni zakona, ki bi ustavil našega vrlega župana. Ve se, čigava beseda je zadnja. Kr pejte se prtožit, kamor čte.

P.S.: pravijo, da so prisluhnili željam prebivalcev. Kar je še ena laž in podtikanje – prebivalci namreč zagovarjamo zakonitost postopkov, tudi zgolj trije bloki pa še vedno pomenijo kršitev zakona o prostorskem načrtovanju in odloka o razglasitvi Plečnikovih del za kulturno dediščino državnega pomena. Podlo je, da poskuša mestna uprava tudi nas potegniti s seboj v greznico protizakonitosti.

Hja, pasje zgodbe z Bulmastifske ulice (copyright Tilo) so v zadnjem času dvignile veliko prahu, ne le debat in preiskave gnusnega početja in njegovih povezav z vrhovi slovenske politike, temveč se je ponovno sprožila debata o nevzgojenosti in aroganci velikega dela slovenskega pasjeljubstva. Tudi pri meni. Celo osrednji mediji, denimo RTV Slovenija, so ponovno opozorili, da so mnogi, nekateri tudi ljubki prizori pasje razposajenosti na sprehajališčih in v parkih v resnici kršenje zakonov. Človek bi pričakoval, da se bo pod vtisom vseprisotne debate kaj spremenilo.

Včerajšnje čudovito popoldne nas je zvleklo iz pretoplega doma in odločili smo se pretegniti krake na Rožniku. Zanimivo, na poti navzgor skoraj nismo srečali nobenega psa, na vrhu pa je bilo že bolj živahno. Psov kot pečka. In guess what – dva ali trije, večinoma manjši, so bili celo na vrvici. Vsi ostali, na desetine ščenet in džukel pa je prosto bolj ali manj ubogljivo hodilo gazdi ob strani, nekateri prijazno ovohavajoč mimoidoče in druge pse.

Kar me seveda najbolj preseneti, pa me vsaj glede na izkušnje ne bi smelo, je dejstvo, da je večina kršiteljev Zakona o zaščiti živali odraslih. Ne nevednih otrok, temveč brčas pismenih odraslih, ki so gotovo že kdaj slišali za zakone, ampak se jim preprosto jebe. Ki verjetno mislijo, da naj bomo mimoidoči počaščeni, da nas njihov najboljši prijatelj blagovoli ovohavati.

In če se morda povprečen pasjeljubec še lahko izgovarja, da ni vedel, da mora biti pes na povodcu, pa si takega izgovora najbrž ne more privoščiti poklicni čuvaj zakona, eden najbolj razvpitih tajkunskih odvetnikov pri nas. S svojo prosto spuščeno veliko črno mrcino je prijoggal čez dvorišče nabito polne gostile na Rožniku, kjer se je okoli preganjalo kar nekaj drugih psov. Kako naj torej pričakujemo od raje, da bo spoštovala zakone, če jih takole arogantno kršijo tisti, ki bi jih morali čuvati.

Če bi pa njegova mrcina zagrabila kakšno od prisotnih ščenet ali Bog ne daj otroka, bi se pa cmeril v kamero, češ, da ni on nič kriv. Frau mi je kasneje omenila, da mu je hotela pripomniti: “A vi tudi?”, a nikoli se ne ve, kakšno tožbo zaradi duševnih bolečin lahko človek v teh zoofilskih časih faše od takih visoko moralnih frajerjev.

Ali se vam zdi kdaj čudno, da vas vaši šefi ne razumejo? In da vi ne razumete tistih, ki so v hierarhiji pod vami? Razlaga je čisto preprosta – drugače ne more biti. Poglejte, zakaj.

A kljub vsemu hierarhija večinoma deluje.

Dobra tri leta, natančneje tri leta in dva meseca, je minilo od mojih začetkov na blogosu. Takrat sem blogopisanje doživljal kot stik z domovino, verjetno sem bil zato precej aktiven. Razen tega sem bil že nekaj let fizično precej ločen od šentflorjanskega blata ter se na svoje oči prepričal, da ni vsepovsod enako blatno, kar je seveda bila še dodatna motivacija za pisanje.

Le okvirno se spomnim, o čem sem pisal, bilo pa je gotovo (skoraj) vedno od srca. Pisanje pod psevdonimom je pogosto olajšalo razkrivanje svojih misli. Verjetno sem napisal marsikaj, česar morda ne bi, če bi pisal pod svojim imenom, a za vsem sem stal. Kasneje sem se večkrat grizel in gruntal, ali ne bi kazalo izpod varnega zavetja psevdonima stopiti v soj žarometov pravega imena. Konec koncev moj blog niti ni bil tako zelo anonimen, mnogo znancev ve zanj, tudi prijatelji iz šolskih let znajo sešteti 2+2. Razen tega sem se s pravim imenom oglasil soblogerjem, s katerimi sem imel stik preko elektronske pošte. Vedno. Z eno izjemo, prvi blogerki, ki se je oglasila preko elektronske pošte, sem odgovoril pod psevdonimom. Zanimivo, kasneje se je pokazalo, da je bilo kar prav tako, skoraj kot božja previdnost.

A vse nekoč prerastemo. Tako kot odvržemo dudo in plenice, pa Strela McQueen majice in nekoliko kasneje disko klube, pride tudi čas, ko blisk ne more več nadomeščati fanta iz mesa in krvi. Kot pri Ostržku. Je to zorenje, dozorelost? Tudi morda. Višji cilji? Zagotovo. Tisti, ki ste v zadnjih tednih spremljali moj blog, veste, da že nekaj časa nekaj napovedujem. Nekaj novega. Temu primerno resno se je umerilo moje pisanje in ime bo dalo vsebini še nekoliko večjo težo. Zdaj smo tik pred vrati dogajanja. Ne skrbite, pravi čas boste izvedeli. Kmalu. Zelo kmalu.

Čas je torej napočil, da o sebi povem tisto, česar še ne veste. To je samo moje ime: Matija Gabrovšek. Vse drugo, kar morate vedeti, pa že veste. Veste dovolj o moji družini, o mojih vrednotah, poreklu ter nekdanjih in sedanjem ognjišču, o moji izobrazbi in zaposlitvi pa tudi veste dovolj.

Tako, maska je padla. A brali boste še naprej gospoda Blitza. Brand je le brand. Se beremo.

Prejšnji teden smo imeli spet veselico. Tokrat je bila na vrsti Zupančičeva jama. Mestni urbanisti so se odločili pozidati še zadnjo zelenico v osrednjem delu enega od že itak najbolj pozidanih naselij v prestolnici. Resnici na ljubo je treba priznati, da je parcela že od začetka namenjena pozidavi, a nekoliko drugače. Po izvornem zazidalnem načrtu iz leta 1987 je bil tam predviden vrtec, a ni bil nikoli zgrajen. Leta 2000 so tako mestni urbanisti s spremembo načrta omogočili, da je namesto vrtca možno zgraditi enonadstropni stanovanjsko poslovni objekt. A tudi to ni bilo realizirano. Pred dvema letoma je zemljišče kupil zasebni investitor, ki pa z dovoljenimi gabariti gradnje očitno ni bil zadovoljen.

Tako se je pred Ljubljančani, predvsem pa pred stanovalci Zupančičeve jame pojavil nov osnutek OPPN, ki namesto dovoljene enonadstropne stavbe (K+P+1) predvideva stanovanjsko-poslovni objekt 2K+P+6+T, torej šestnadstropno stavbo s teraso na vrhu. V arhitekturne rešitve se ne bom spuščal, bolj zanimivi so poslovni in pravni vidike celotne zgodbe.

Začne se že z utemeljitvijo, zakaj je OPPN sploh potreben – poglejte Dopolnjeni osnutek OPPN, točka 2 na strani 21. Edini argument je, da “Investitor želi v območju izgraditi večstanovanjski objekt, ki odstopa od rešitev v zazidalnem načrtu”. To je vse. Gospodje poslovneži so kupili parcelo, za katero je jasno, čemu je namenjena, oni pa bi takoj nekaj več. Veliko več.

Seveda je bila razprava vroča, predstavnica MOL je na nerganje stanovalcev odgovorila, da naj razumejo, da “je težko reči ne investitorju”. Hm. Ali je bolje haha? Saj so reveži, tile MOLotovci – ko si župan nekaj zamisli, imaš samo dve opciji – ali jebeš ježa, ali pa sam sebe. Nobene vmesne variante, recimo psov.

Zadeva je postala še bolj zanimiva, ko se je proti koncu razprave k besedi priglasil mlečnozobi japi in povedal, da je predstavnik investitorja. Seveda je takoj začel z jankovičevskimi puhlicami o tem, kako da se bomo morali navaditi, da se stvari spreminjajo in kako se 25 let ni nič zgodilo, zdaj pa … Imelo me je, da bi smrkavca za kravatlc zgrabu in ga odnesel ven ter mu prisolil dve okoli ušes, ampak menda je po novem družinskem zakoniku to prepovedano. No, k stvari – današnja mladina ima očitno precej nerazjasnjene pojme o tem, kaj se spodobi in kaj ne, ter kaj je prav in kaj ni, in tako je poba že po nekaj minutah skoraj ponosno povedal, da res, da tukaj vrtca ne bo, ampak da je zato njihovo podjetje doniralo v obnovo vrtca v Jaršah. Halo????!!!

No, v naslednjih dneh smo malo pobrskali in pogooglali in prišli do osupljivega (ali pa tudi ne) dejstva, da z definicijo korupcije nima težav samo japijevska mularija, ampak tudi odgovorni ljudje v mestni upravi. Pa jim dajmo pomagati – seveda je ob Jankovićevem razcvetu doniranja (neverjetno, koliko dobrotnikov premore mala Slovenija) vprašanje o primernosti tovrstnega sistema nabiranja sredstev prišlo tudi do Kosove komisije, ki je o tem večkrat govorila. Tule denimo je Kos povedal svoje načelno mnenje, da “so donacije kot namenski prihodek proračuna dovoljene”. Tukaj pa je bil že bolj jasen in konkreten, ko pravi: “zakonodaja donacije dovoljuje, problem pa nastane ko je donacija pogoj za pridobitev nekega posla, saj je takšna ravnanja potrebno kazensko preganjati.”

Ali ga je torej mladi poslovnež polomil, ko je spremembo OPPN povezal z donacijo nekje drugje? Malo že, saj bo svojo izjavo težko zanikal, ker je vse posneto. A se lahko njegovi šefi vedno zgovarjajo, da se je nerodno izjasnil. A kot sem že napisal zgoraj, mladenič ni edini, ki ima težave z definicijo korupcije. Tako je njegove besede na seji mestnega sveta 25.1.2010 potrdila Alenka Pavlin, vodja Odseka za prostorske izvedbene akte in prenovo z MOL, ko je svetnikom predstavljala OPPN. Poglejte si stran 40. magnetograma seje. Tudi ga. Pavlinova začne z jankovićevskimi puhlicami: “iz samega aero-foto posnetka se vidi, da je območje neurejeno, degradirano in služi delno kot parkirišče, delno pa kot neka neurejena zelena površina.” Le malo kasneje pa, bržčas nezavedno, neposredno priznanje koruptivnega dejanja, ki bi ga po Kosovih besedah bilo potrebno kazensko preganjati: “Za potrebe nove stanovanjske soseske pa je bila postavljena zahteva, da pa investitor financira gradnjo enega oddelka vrtca.”

Toliko o strokovnosti našega urbanizma – sprememba dovoljene gradnje je neposredno odvisna od tega, ali bo investitor doniral ali ne. Dodaten komentar menda ni potreben – zdaj verjetno razumete tudi tisti, ki sicer rezultate Jankovičevega načina vladanja odobravate.

Še posebej zaskrbljujoče pa je, da v razpravi, ki je sledila, niti eden od opozicijskih svetnikov ni opozoril na ta element korupcije, pa so govorili tudi taki, ki niso ravno po župi priplavali (prof.dr. Metka Tekavčič (SD), Boštjan Cizelj (SDS)).

Psi. Tale tema me je žulila že kar nekaj časa, ampak nekako nisem našel energije za pisanje. Tragedija, ki vse bolj postaja afera, pa je ta teden pasje zgodbe in nezgodbe postavila v prvi plan. Upravičeno, razvoj in razsežnosti dogodka kažejo v smeri slovenske afere fritzl. In še dlje, saj je afera v vlado usekala z močjo, ki bi v normalni državi ministra odnesla hitreje od Patrie, Ultre, da o smetnjakih niti ne govorimo. Eden od ministrov je namreč vpleten neposredno, prav tako njegova državna sekretarka, posredno pa zadeva neprijetno senco meče tudi na notranjo ministrico. Seveda se začne človek spraševati, kakšni ljudje se gibajo v krogih, ki visoko v oblakih upravljajo našo državo? In ali gre le za izjeme, ali pa je v visokih krogih še več tovrstne svojati?

A to ni tema tegale zapisa – vendarle si drznem verjeti, da 99% lastnikov psov ni sodomistov. A nam to kaj malo pomaga, ker je kultura lastnikov psov pri nas tudi brez tega na psu. Govorim o odnosu do psov, še bolj pa o odnosu do someščanov in sokrajanov. V oči bode že samo število psov, ki povrhu vztrajno narašča. O razlogih, zakaj si tako veliko ljudi umisli štirinožnega prijatelja, ne bi. Konec koncev pse naravnost obožujem, a zaenkrat imam v življenju druge prioritete.

Najbrž bi okolje lahko preneslo še več psov, a problem je v tem, da mnogo, da ne rečem večina lastnikov sploh ni sposobna biti lastnik psa. Vsaj ne pri nas. Ali če parafraziram Keanuja Reevesa iz enega od njegovih prvih filmov, mislim, da gre za One Step Away, kjer je v vlogi najstniškega očeta dejal: “še za ribe loviti je treba imeti dovoljenje, otroka pa sme imeti vsak bedak“. Ja, še za ribe loviti je treba imeti dovoljenje, psa pa ima lahko vsak bedak ali motenec. In to kakršnegakoli in kolikorkoli.

Pravzaprav bi dejal, da ima pri nas za marsikoga pes podoben pomen kot avto. Statusni simbol, nemalokrat pa tudi simbol moči in tolaženje ranjenega ega. Pri tem pa največkrat kratko potegnejo ubogi štirinožec in sosedje. Malo je namreč družbenih skupin, ki bi bile do okolja bolj arogantne od lastnikov psov. Da se razumemo, to še zdaleč ne velja za vse lastnike štirinožcev, a če greste samo na sprehod v najbližji park, boste zlahka ugotovili, da ogromno lastnikov krši vsaj enega od predpisov, največkrat pa kar vse po vrsti.

• Zakon o zaščiti živali v 11. in 12.členu prepisuje, da mora na javnem mestu biti pes na povodcu. Pa se vprašajte, kolikšen delež jih ni na povodcu? Takole čez palec bi dejal, da približno polovica. Na pločnikih morda manj, v parkih in drugod v naravi pa si mnogi lastniki dajo duška.
• Občinski odloki običajno določajo, da morajo lastniki psov pobirati iztrebke svojega štirinožca. Kakšen je delež kršiteljev pri tem grehu? Tudi polovica? Resnici na ljubo pa je treba povedati, da se stanje počasi izboljšuje – še pred nekaj leti “pobiralcev kakcev” skorajda ni bilo. Se pa moram obregniti ob zadnji odstavek v polinkanem prispevku – “kinolog Jože Vidic meni, da slovenska mesta niso tako onesnažena kot nekatere druge evropske prestolnice” - tipična slovenska floskula, ki z realnostjo nima prave zveze – obe evropski mesti, v katerih sem živel, sta v primerjavi z Ljubljano veliko bolj osveščeni, kar se pasjega dreka tiče. Ob tem je v Münchnu psov veliko manj kot v Ljubljani, na Dunaju pa jih je že na prvi pogled precej več.
• Na vsakem otroškem igrišču boste trčili ob tablo, ki psom prepoveduje vstop. Koliko kršiteljev najdemo tukaj? Neredko se zgodi, da se psi preganjajo kar po igralih skupaj z otroki.

No, nič posebnega, bi rekel. Pač fleksibilen odnos do pravne države, pravil, zakonov in ne nazadnje sočloveka. A ko bi se vsaj dali podučiti. Žal pa je odziv pasjeljubcev na opozorilo, da je prepovedano voditi pse na igrišče, pogosto agresiven. No, ta prijazni pa povedo, da “saj ne bo nič naredil”. Odzivov je cela pahljača.

• najbolj neposreden je bil mojster, ki je v park pripeljal otroka in psa in kar oba napotil v peskovnik: “Ti bom gobec razbil!”
• zavaljena mlajša upokojenka, je na opozorilo, da res ni treba, da pes serje tik ob otroškem igralu, kamor je itak prepovedano voditi pse, zagrozila, da bo policijo poklicala, ker da ji nima nihče pravice nič reči
• zmagovalka pa je neka kinologija, ki svojega pitbula striktno sprehaja neprivezanega. Štirinožec nevarnega videza je v resnici zelo prijazen, ima pa nesrečno navado, da se vedno zapodi med otroke. Moj tamali se ga preprosto boji in vsakič panično plane v jok. Seveda nikomur v njhovi družini še ni padlo na pamet, da bi ščene dal na povodec, pač pa je nekega dne, ko je moj poba spet panično bežal v mamino naročje, gospa kinologinja modro ugotovila: “da ni normalno, da se otrok tako zelo boji njenega pitbula in da je z otrokom očitno nekaj narobe”.

Zadeva s psi je prav zares takšna kot z avtomobili. Prvi parkirajo na pločnikih, drugi ne pobirajo dreka. Prvi svoje štirikolesnike spustijo s povodca po cestah, drugi svoje štirinožce v parku. Ob taki kulturi se seveda aferam kot je zadnja, ne gre čuditi.