Že pred nekaj dnevi sem ob otvoritvi Žitnega mostu pisal o gradnji kulta osebnosti, ki kaže, da je ljubljanski župan, predvsem pa častilci okoli njega izgubil vsak kompas.

Saj gojenje kulta osebnosti ni nikjer na zemeljski obli nekaj neznanega, a vseeno sem verjel, da nas po propadu nekdanjega režima ne bodo več nadlegovali s podobnimi slavospevi, kot jih je bil deležen nekdanji diktator. A po slabih dveh desetletjih demokracije se kot kaže vračajo ljubičice bele. Saj ne, da doslej nikogar ne bi slepo in pretirano častili – dva majhna kulta smo premogli vsa ta leta in sicer kult nekdanjega predsednika Kučana in kult opozicijskega prvaka Janše.

Kučanov kult je bil pravzaprav takšen majhen populistični kultek, kako da je prijazen in da nekdo s takimi velikimi očmi pa res mora biti fejst dečko. V prvih bojnih vrstah častilk so bile večinoma prijazne dame v nekoliko odcvetelih letih, kot denimo Alenka Pinterič ali Bernarda Jeklin.

Janšev kult je bil bolj junaške sorte, prvi slovenski obrambni minister je po mnenju dela privržencev edini pravi borec proti starim silam in vse afere, ki se lepijo nanj, sproducira udbomafija zgolj zato, da bi se rešila nadležnega osvoboditelja.

A tako Kučanov kot Janšev kult sta v resnici minorna in po obsežnosti ne presegata kultov, ki jih po malem gojijo celo v bolj demokratičnih državah, denimo kult Angele Merkel ali Tonya Blaira.

Žal pa smo v Sloveniji v zadnjih letih priča pravi revitalizaciji nekdanjega titovega kulta, z ljubljanskim županom v glavni vlogi. Tabla na Žitnem mostu, o kateri sem pisal v prejšnjem zapisu, je le droben kamenček v mozaiku. Vse pogosteje je med ljudmi slišati nekdanjo titovsko krilatico v zvezi z sumljivo pridobljenim premoženjem: “Pa naj ima, ko pa je toliko naredil za nas.”

Korak preko vseh robov pa je kolumna zaslužne profesorice doktorice Mace Jogan v zadnji številki glasila Ljubljana, Jankovićeve verzije Völkischer Beobachterja. Doktorica Joganova ima bržčas izjemno bogate izkušnje z ljudmi, ali pa vsaj z moškimi, če si upa pisati o tem, kako bi bilo in kakšne misli bi prevevale nekdanjega velikega župana Hribarja, če bi te dni oživel in se sprehodil po Ljubljani. In seveda gospa Joganova ve, da bi bil Hribar povsem pomirjen, ko bi videl, kako sijajnega naslednika ima.

A do tod gre zgolj za neprimerno zlorabo imena in slovesa nekdanjega župana. Kar si je pa doktorica Joganova privoščila v zadnjem odstavku, pa presega vse meje spodobnosti in korektnosti do zgodovinskega spomina. Ko piše o (ponovni) postavitvi spomenika ženam, ki so poleti 1943 protestirale proti fašističnemu nasilju, si namreč privošči tole primerjavo: “Če bi bilo v Amsterdamu v času druge svetovne vojne toliko pogumnih žensk, kot jih je bilo v Ljubljani, potem bi Ana Frank morebiti preživela to vojno”. Ob tem stavku je človek brez besed. Le kaj si ta ženščina misli, da je, da opleta s takimi trdivami.

Ni potrebno biti ravno strokovnjak za zgodovino 20.stoletja, še manj profesor, kaj šele zaslužen, da človek ve, da je Nizozemska najbolj svetel zgled pomoči preganjanim Judom med nacistično okupacijo. Antisemitizem je bil v večjem delu okupirane Evrope tako močno prisoten, da je lokalno prebivalstvo pogosto kar prostovoljno sodelovalo pri preganjanju, denimo na Poljskem, v Ukrajini, Rusiji, ter v manjši meri celo v Franciji.

Na Nizozemskem je bilo drugače, predvsem kar se tiče ravnanja lokalnega prebivalstva. Ko so nacisti 22.2.1941 aretirali več sto amsterdamskih Judov, je bilo lokalno prebivalstvo tako zgroženo nad nasiljem, da so 25.2.1941 začeli splošno stavko, v kateri so sodelovala skoraj vsa večja podjetja, javni prevoz in večina javne uprave. Po treh dneh so Nemci stavko nasilno prekinili. Gre za unikaten primer solidarnosti z Judi, ki so drugod po Evropi bili v najboljšem primeru deležni le sočutja.

Tudi družina Anne Frank je lep primer altruizma, poguma Ljudi, ki so skrivali Jude kljub zagroženi smrtni kazni. Takšnih pogumnih Nizozemcev ni bilo malo – po podatkih wikipedie je skrivališče pri dobrih ljudeh našlo kar 25.000 amsterdamskih Judov, od katerih so približno tretjino nacisti odkrili, deportirali ter umorili.

Ne vem, na podlagi česa je Joganova postala zaslužna profesorica, ampak na podlagi poznavanja zgodovine gotovo ne. Tudi njeno sklepanje, da bi Anna Frank morda dočakala konec vojne, če bi v Amsterdamu živelo več Slovencev, ne kaže ravno na sposobnost logičnega sklepanja, da ne rečem brihtnosti – Anna Frank je ravno zaradi altruizma Nizozemcev skoraj preživela vojno. Saj se ni leto dni skrivala pred njimi, ampak pri njih.

Skratka, gradnja kulta osebnosti ljubljanskega župana napreduje s hitrimi koraki. A srečo bomo imeli, če bo ostalo pri tem. Najnovejša (in verjetno tudi najinovativnejša) verzija zgodbe o Anni Frank in pomanjkanju pogumnih Nizozemcev bi lahko vzbudila pozornost in porodila upravičen protest nizozemskih oblasti.

P.S.: PA tale zgodba seveda ni vse, kar so nam vrli uredniki in kultogradniki pripravili v peti številki. Tako si je denimo župan (spet) privoščil zlorabo davkoplačevalskega denarja in kar na naslovnici glasila mesta poziva k zavrnitvi pobude za razapis referenduma o prostorskem načrtu Ljubljane. Da seveda o slavospevih stadionu niti ne govorimo. A zanimivo, ob vseh pozitivnih odzivih na 48 straneh niso našli za eno vrstico prostora, da bi citirali izjavo reprezentančnega vratarja Handanovića.

No comment…

Ja, bilo je samo vprašanje časa. Ob subtilnosti, ki veje iz mojega pisanja , je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bom začel pisati profesinalno. No, polprofesionalno.

http://www.casnik.si/index.php/2010/08/20/zlobo-zlobodo/

Zadnji julijski konec tedna že tradicionalno, no ja, zadnjih pet let, v dobršni meri preživim na avstrijskih in nemških cestah. Za časa našega žitja v dojčlandu je zadnji julijski petek bilo konec šolskega leta in z ostalimi Nemci in Nenemci smo se v soboto zjutraj podali na križev pot od Münchna do Ljubljane. Po povratku na rodno grudo pa sem našel nov razlog za sodelovanje v prometnih zamaških tega konca tedna – najboljši rock festival v Evropi – Rock of Ages, ki poteka v idilični švabski vasici Seebronn kakšnih 30km južno od Stuttgarta. Sicer pa sem hvalnice prizorišču pel že lani, zato se jim bom tokrat izognil.

Logistika je bila enaka kot že lani. V četrtek pot od Ljubljane najprej do Münchna in po izvrstni večerji v grški restavraciji v Ottobrunnu (le od kod jo poznava ) še dobrih 200km do hotela v mestecu Wernau pri Stuttgartu. Zjutraj sledi še zadnje kulturno tuširanje (beri: s toplo vodo v individualni kopalnici), dopoldanska kava pri Makedoncu, ki je nekaj let živel v Mariboru, potem pa smer Seebronn.

Čeprav je dež že nekaj dni neusmiljeno namakal vso južno Nemčijo, je bilo napovedano izboljšanje prav na prvi dan festivala. In v Wernauu je res vse kazalo, da napoved drži. Sončno jutro z redkimi ovčicami na nebu je obetalo lep dan. A glej ga zlomka – samo slabih deset kilometrov južneje sva zapeljala v črno meglo, ulilo se je tako, da smo lahko vozili samo kakih 80km/h. V Seebronnu je bilo nekaj bolje, čeprav je občasno še nekaj časa deževalo. Težave so se napovedovale že ob prihodu v kamp, ko sva le s težavo premagala kos poti, ki je od silnega prometa bil že grdo načet.

Okoli treh popoldan je dež končno ponehal. Ko sva pripravila spalnico, sva se okoli pol petih odpravila proti prizorišču. Pot do tja je bila eno samo živo blato in kar vedela sva, kaj naju čaka na prizorišču.

Ker sva bila pozna, začetek koncerta je bil namreč napovedan za 17.uro, je bila pred vhodom kar dolga vrsta. A ni bil dolgčas, saj je izredno zanimivo opazovati soudeležence. Bil sem že marsikje, a tako pisano družbo, kot pride na ROA, je težko še kje videti. Letošnja zmagovalca sta mama in sin, ki ju lahko vidite na fotografiji – mama je v vozičku (na sliki se sicer ne vidi, da je brez ene noge), sinko pa je tisti klobučnik zraven v modri bundi.

Ves prostor pod odrom je bil posut z grobo narezano žagovino, a se je kljub vsemu močno pogrezalo in kar jasno je bilo, da bo žagovina težko zdržala večurno rajanje deset in večtisočglave množice. Zapodila sva se naravnost v prvo vrsto, do zaščitne ograje, katere nosilci so ponujali kakšnega pol metra trdnih (in trdih) tal in kar takoj sva se odločila, da se več ne premakneva odondod.

Točno ob petih so na oder stopili nemški metalci Trance Mission. Band je na sceni že vse od osemdesetih, izdali so nebroj albumov, igrajo pa orto ukalupljen nemški heavy metal. Točno veš, kaj boš dobil, četudi jih nisi še nikoli slišal. Melodični refreni, ki jih najbrž učijo v prvem razredu nemške metalske šole, pa kupi “nananana”-jev in “oooo”-jev in tako naprej. Ampak nemška publika to pač ceni je pri “ooooo”-janju kar pridno sodelovala. Če odštejemo neizvirnost, pa je band deloval kompaktno in je bil kar pravšen opening act za tak festival, veliko boljši kot lani golopizdiči Chucks.

Sledil je eden najzanimivejših bandov tega konca tedna – Guru Guru. Ko so stopili na oder, sva se s kompanjonom nadvse zabavala – kazalo je namreč, da gre za kak terasni band iz doma upokojencev. Bobnar Mani je v roza hlačah še deloval kolikor toliko bandovsko, vuvuzelist v lajbiču še tudi ajde nekako, kitarist v flanelasti srajci je naokrog delil nekako alzheimerjevske poglede, faca večera pa je bil basist, ki je do odhoda v pokoj bil diktator ene od komunističnih držav. Prvi komad je bil še čista psihadelija, kot bi možakarje odmrznil po petih desetletjih. Sledila pa je prava kanonada jazza, bluesa, folka, rock’nrolla (ZZ top eat your heart out) in gole zajebancije. Neprecenljivo.

Tretji band prvega dne je bil popolno nasprotje gurujskih multitalentov – danski glam punkerji D.A.D. Ne vem sicer, kako gresta skupaj glamour in punk, ampak D.A.D. so točno to. Dve neizvirnosti so uspešno združili v izvirno kombinacijo, kar jim je konec osemdesetih z mega hitom Sleeping My Day Away prineslo nesluten uspeh v MTVjevski druščini. Njihova glasba je preprosto povedano punk tipa Pankrti, nekoliko začinjen s solo vložki, morda malenkost bolj agresiven. Nemška publika je množično navalila pod oder in pridno sodelovala v showu. Jaz sem si pa želel iti na pir, a bi ostal brez trdnih tal pod nogami, zato sem vztrajal in nekako prenesel zvočni zid desetih enakih komadov. A navsezadnje je to stvar okusa.

Potem je šlo zares, pravzaprav zame. Kot predzadnji band prvega dne so nastopili nizozemski veterani Golden Earring. Band je na sceni že od reči piši leta 1961. V šestdesetih so pod imenom The Golden Earrings ustvarjali glasbo tipa Beatles, potem pa so v začetku sedemdesetih ime poedninili in prešli na nekoliko trši rock. Koncert so začeli z nekolikanj slabšim zvokom, zamolklo kitaro in pretihim vokalom, a so se stvari hitro postavile na svoje mesto. Svoj set so uhani odigrali odlično, a manjkala je pika na i. Morda je svoje storil ob tej večerni uri že kar zoprn mraz, morda je manjkal kakšen od komadov (When The Lady Smiles), morda sem bil preprosto preveč clean. Vsekakor pa zelo dober nastop z dvema vrhuncema – furiozno odigran megahit Radar Love in nesrečnikom s parade ljubezni v Duisburgu posvečena Going To The Run, zame ena najlepših rock balad ever.

Prvi večer so zaključili Gotthard, najuspešnejši švicarski rock band zadnjih dveh desetletij. Gotthard so ta večer pokazali, da so več kot vredni headlinerske pozicije, tudi ob velikanih tipa Golden Earring. Izjemno uigran band, pri katerem se odlikujeta predvsem izjemna ritem sekcija, ki kot parni stroj grmi skozi nastop ter odličen frontman Steve Lee (staro švicarsko ime, hehe), ki z izjemno samozavestjo in odličnim vokalom da občinstvu, še zlasti ženskemu delu, jesti z roke. Pri meni je podobno kot pri Golden Earring manjkala pika na i, morda zaradi mraza, morda pa tudi zaradi nemškemu in ženskemu okusu izbrane set liste s preveč baladami, preveč “ooooo” in “nanana”-jskimi komadi. A dejstvo je, da je okoli mene jokalo in vreščalo staro in mlado, pod odrom je vihralo desettisoč rok, do koder je segel pogled. Skratka, vzdušje je spominjalo na kak Bon Jovi, le da pri slednjih jočejo in vreščijo predvsem najstnice, tukaj pa so vreščale tudi mame in ome. Gotthard so bili že večkrat označeni kot evropski Bon Jovi in roko na srce – kvalitativno jih že vsaj desetletje prekašajo.

Po sedmih urah stanja na istem kvadratnem metru je še kako prijalo zavleči se v avtodom in pogreti premrle kosti. Sanj prvega dne je bilo konec. Naslednji dan je bil nov dan.

Drugi dan, v soboto, se koncert začne že opoldne in nastopi več bandov. A debata (in pivo in ouzo) so naredili svoje. Dodaten zaplet je povzročila še moja ura, ki se je ustavila ob pol dvanajsti, kar sva opazila šele ob treh. Saj je bilo čudno, da sva v kratkem času zamenjala nekam veliko CDjev, a kot rečeno, debata je naredila svoje. Zato sva zamudila prve tri bande – domačine, švabe Pump, AC/DC cover band Hole Full Of Love ter veterane Nektar. Za slednje mi je žal, za prva dva pa ni hudega. Nastop četrtega banda Peter Panka’s Jane sva bolj ali manj le slišala med preizkušanjem kulinaričnih specialitet – topogledno je bila letos mala katastrofa, saj sem v pol ure pojedel kos ene najslabših pic v svojem življenju, še slabše kitajske špagete, za nameček pa sem popil še kozarček obupno slabe ledene kave.

Pod oder sem se vrnil med nastopom petega banda tega dne – nemških hard rockerjev Axxis. Bil je tako zanič, da tudi fotografije ne bom napopal gor. Po dveh komadih se šefu Weissu kot kaže ni več dalo rockat, pa je najprej malo poizštekal – a zdaj bo pa že vsak unplugged igral, ali kaj? In kot da to še ni dovolj, je na oder povabil eno deklico kakih petih let, za katero tako ali tako ne vem, kaj ima iskati na takem festivalu. Potem je ona tam malo tolkla po tamburinu, pa malo sta se šla veseli tobogan, on je malo popevkaril in “oooooo” in “nananana” in nastopa je bilo konec. Ampak da ne mislite – mame in ome in atati in opati, med njimi taki potetovirani od riti do glave, so se kar talili od navdušenja nad najnovejšo zvrstjo rock koncerta. Še dobro, da nismo dobili še porcije jodlanja.

Ampak v resnici nisem bil jezen, saj mi je malo počitka prišlo prav. Šparal sem se namreč za zadnje tri nastope, ki bi po mojih pričakovanjih naj predstavljali vrhunec festivala. Zato sem se že med nastopom Axxis in tiste punčare počasi začel prebijati v ospredje in ko je bilo nastopa konec, sem samo še zavzel pozicijo na trdnih tleh ob zaščitni ograji, kjer sem vztrajal do konca festivala. Šesti nastopajoči tega dne (in prvi zame) je bil britanska rock legenda Russ Ballard. Zanimivo pa je, da si je večjo slavo kot s svojim bandom, ustvaril kot avtor uspešnic za druge glasbenike, med njimi Rogerja Daltreya, Rainbow, Kiss, Uriah Heep, Santano in še mnoge. Posebno mesto v njegovem srcu pa ima komad Hope, ki sta ga s prijateljem Chrisom Winterjem (klaviature, kitara) napisala za otvoritev letošnjega svetovnega prvenstva v nogometu – sam Nelson Mandela je bil nad Hope tako navdušen, da je želel vanj dodati del govorjenega besedila – in želja je meso postala – Russ Ballard in Chris Winter sta tako edina glasbenika, ki sta napisala komad skupaj z Nelsonom Mandelo. Preveč hvale že, gremo k nastopu. Odveč je povedati, da je bil izjemen. Vse od AOR do soula. Russ kljub že kar petdesetletni karieri zgleda odlično in še bolje muzicira. Sijajen nastop, ki je kulminiral s fantastičnim Argent hitom “God Gave Rock’n'Roll To You”, med katerim se je pod odrom zbrala za takšno popoldansko uro ogromna množica, prišli so praktično vsi.

Predzadnji nastop festivala je prinesel eno največjih senzacij. Niti v najbolj norih sanjah si nisem nikoli mislil, da bom kdaj v živo videl ljubko malo rockerico Suzy Q. Miss Quatro je letos dopolnila šest desetletij, zgleda pa kot odlično ohranjena petdesetletnica. A bolj pomembno je, da je na sceni še vedno udarna kot dvajsetletnica. To, kar so lani predstavljali Mother’s Finest, je bila letos Suzi. Rock’n'roll direkt v žilo. Šus od prve do zadnje minute, ali kot pravijo naši gostitelji: “Sie hat keine Gefangenen genommen˝. Suzi Q je s svojim bandom usekala na polno in dodobra razvnela ate in mame po odrom, da o opatih in omah niti ne govorim. Pa ne samo njih, tudi mene.

Sledil je še zadnji nastop – headlinerji drugega dne so bili ameriški AOR prvaki Foreigner. Band je bil pred šestimi leti ponovno oživljen, a od izvorne postave je ostal le še šef banda Mick Jones. Taki bandi so običajno zgolj življenje na stari slavi, pogosto ob kakovosti, ki je daleč od nekdanje. A Foreigner so izjema, ki potrjuje pravilo. Jonesu je uspelo sestaviti strašen band, ki ruši vse pred sabo in ki je izvedbeno morda celo močnejši od nekdanje ekipe. Zahvala gre v prvi vrsti izrednemu frontmanu Kelly Hansenu, ki ga poleg odličnih vokalnih sposobnosti krasijo vse ključne vrline top-frontmana – samozavest, šarm, pozitivna energija in glamurozen nastop. Če se je še 24 ur prej zdelo, da se ob Gotthardih tresejo noge polovici občinstva, se ob nastopu Foreigner nihče več ni spomnil, da je tukaj nastopil še kdo. Jasno, ob izbiri hitov, ki jih premorejo, ni težko narediti dobrega koncerta, a Foreigner danes dajejo veliko več. Z energijo nabit koncert izjemno uigranega banda, ki naravnost buhti od “Spielfreude”. Uro in tričetrt trajajoč koncert je bil en sam vrhunec, od uvodne Double Vision, pa preko furioznih Starrider in Juke Box Hero do sklepne Hot Blooded. Preprosto veličastno. V zadnjih dveh desetletjih sem videl veliko dobrih in slabih koncertov, in vsaj zame so Foreigner v tem trenutku koncertno največji band. Za razliko od prvega dne me tokrat ni prav nič zeblo.

Vsekakor se drugo leto spet vidimo. Upam, da bo billing vsaj podobno dober kot letos, čeprav bo težka, saj dobiti na enem mestu Foreigner, Suzi Quatro, Russa Ballarda in Golden Earring ni prav preprost dosežek.

Še majhna zanimivost – letos sem prvič na koncertu naletel še ne nekoga drugega iz Slovenije. Med publiko se je nekoliko na skrivaj pomešal sam župan ljubljanski in se med nastopom Guru Guru prav razgrel. Pofotkal sem ga, pozdravil pa raje ne, da mu ne bi pokvaril užitka. Kdo bi si mislil, da se v njem skriva rockerska žilica – kdo ve, morda pa bom še volil zanj.