Že nekaj časa je bilo vidno, da mediji, predvsem Finance, iščejo grehe Pahorjeve desne roke, vodje njegovega kabineta Simone Dimic. Fotografija z jahte seveda ni bila neka grožnja, tudi z vlado povezani posli njenega partnerja niso kaj preveč odmevali v javnosti. Saj navsezadnje ni njen soprog, ampak samo partner, kot temu rečejo fini ljudje. Partner pač ni povezana oseba – skrajni čas je za spremembo družinskega zakonika.

Pred dnevi se je  začel teren ogrevati z zgodbo o tem, da bi naj njeno hišo obnavljal Vegrad, a je bilo to hitro zanikano. Ko je še sam Pahor (še enkrat več) potrdil, da svoji desnici neomajno zaupa, je bilo videti, da je v prazno minil še en vetrc. Potem pa je včeraj usekalo na polno. In to ne v kanalazacijskih medijih, temveč kar v osrednjem dnevniku na nacionalki. Pojavili so se nekdanji delavci Vegrada, ki so za TV zatrdili, da so prav oni osebno zidali na neki hiši v Murglah. In ne le, da so zidali, temveč bi naj pri tem celo uporabljali material s Celovških dvorov.

Dimičeva se je pod težo pričevanj odločila razkriti pogodbo, ki dokazuje, da njene hiše ni obnavljal Vegrad, temveč zasebno podjetje Keras d.o.o. Vendar glej ga zlomka – ko sem si ogledal pogodbo, sem ugotovil, da sam še za nakup litra mleka sestavim bolj konkretno pogodbo.

Pa gremo po vrsti. Začne se že z definicijo predmeta pogodbe. Običajno se pod to točko navede naslov objekta, vrsta del, ki jih bo podjetje prevzelo (gradbena, inštalacijska, strojna, obtrnišla, …), ponavadi pa se navede tudi ponudba s popisom del, ki služi kot osnova. Pričujoča pogodba res definira naslov objekta in vrsto del, kot ponudbo pa bi z veliko domišljije lahko razumeli tekst v narekovajih – “prenova stanovanjske hiše pod Brezami 7 v Ljubljani”. Z veliko domšljije zato, ker se to tako ne piše – resna podjetja namreč svoje ponudbe označijo z enoznačno številko in datumom izdaje. Sem kar nekaj ponudb zbral v življenju, pa še nikoli nisem dobil nobene neoštevilčene.

Najbolj zabavna je trditev, da se izvajalec zavezuje  za naročnika izvesti vsa dela s svojim materialom, strokovno po priloženem ceniku. Ta trditev je pravzaprav dokaz, da ponudbe sploh ni bilo. No, prava poslastica je cenik – takole, kot je napisan, je krneki. Denimo cena bagra – ali je to cena na uro? Ali pa cena, da sploh pride na gradbišče? Pa cena raznih prevozov? Na km ali na uro? In cena betona? 55 EUR na kaj? Tono, kilo ali na dan vgrajevanja? Predvsem pa – koliko ur uporabe bagra se pričakuje? Koliko ton betona?

Pa gremo naprej – pogodbena vrednost – ta se določa po dejansko opravljenem delu in vgrajenem materialu. To je vse OK, ampak običajno se tukaj navede tudi neka pričakovana cena, izdelana na podlagi ponudbe. Ampak OK, ne bom dlakocepil. Če je gospe vodji kabineta predsednika vlade vseeno, da nima nobenega nadzora nad stroški projekta, je to načeloma njena stvar.

Zanimivo je tudi, da ni določen nikakršen rok za pričetek in dokončanje del. Potem pa pridemo do plačil. Naročnik se zaveže, da bo redno plačeval. Nič rokov za plačilo po izstavljeni situaciji, nič zamudnih obresti…

In nič garancije…

No, vse, kar sem napisal, seveda ne dokazuje ničesar. Lahko sta ga. Dimičeva in njen partner pač malo površna, kar pa za poslovneža težko verjamem. Kot rečeno, pogodba takšna, kot je, ne dokazuje ničesar. Vse, kar je na njej čudno, je, zakaj bi takšno pogodbo sploh kdo podpisal. Saj vendar nikogar k ničemur ne zavezuje. kaže na popolno zaupanje med naročnikom in izvajalcem. Tako popolno, da pogodba sploh ne bi bila potrebna.

Če bi ga. Dimičeva želela predstaviti resničen dokaz, bi morala pokazati izstavljene situacije in račune, ter potrdila o nakazilih.

Ko sem pred dvema tednoma pisal o pouku gledanja televizije v naši osnovni šoli, sem bil, razumljivo, nasajen. Bolje rečeno, šokiran in nasajen.

Danes sem nasajen še bolj, a po drugi strani tudi zadovoljen. Oboje zaradi tega, ker se je v dveh tednih zgodilo marsikaj. Pa pustimo ob strani dejstvo, da je zadeva preko mojega zapisa našla pot v radijski eter. Sicer na meni doslej neznan Radio 1, a se mi dozdeva, da gre za dokaj poslušan radio – neka sodelavka mi je potožila, kakšne grozote da je slišala po radiu, nekaj o gledanju TV v šoli.

Skratka, svet je majhen, vse manjši in guess what – očitno bloge berejo in niso namenjeni samo izpovedi zasebnih frustracij. Hja, ko prebiram slovensko časopisje, se zdi, da je na blogih vsaj toliko relevantnih avtorjev, kot v “uradnih” medijih.

No, dogajati se je začelo obenem z objavo mojega zapisa, verjetno neodvisno. Očitno je Frau Blitz z energičnim nastopom na pravem mestu nagnala strah v kosti šolski nomenklaturi. Ko se ni pustila ustrahovati nekaterim staršem in je zahtevala, da se gledanje TV zapiše v učni načrt, če že menijo, da gre za otrokom koristno dejavnost, se je očitno vodstvo šole odločilo, da ni za tvegati, saj je bilo očitno, da se Frau Blitz ne namerava sprijazniti z vpitjem v veter.

Od naslednjega dne so otroci v varstvu nehali gledati televizijo. Kar je seveda zanimivo, saj še dan pred tem kao ni bilo nič narobe s tem. Ampak to je bil šele začetek. Očitno se je med starši razvedelo za dogodek in dobesedno so si začeli podajati kljuko pri Frau.

Mnogi starši so jo poiskali in se ji zahvalili, hkrati pa se potožili, da njim ni uspelo. Nekateri so poskusili na roditeljskih sestankih, a so bili brutalno napadeni s strani nekaterih drugih staršev. Drugi so bili raje tiho. Tretji so pa stopili do razredničarke, pa tudi do ravnatelja in socialne delavke. Ali si lahko predstavljate – vsi na šoli so vedeli, kaj se dogaja, pa nihče ni ničesar ukrenil. Ker so verjetno ocenili, da zadeva ne bo prišla izven šolskih zidov.

Zgodbe teh staršev so še bolj šokantne od tega, kar smo letos videli sami. Ena od mam je povedala, da se je prvič pritožila pred OSMIMI leti. Pa ni nič pomagalo. Druga mama je po nekajletnem prerekanju celo prepisala otroke na drugo šolo. Ta nam je tudi povedala, da so otroci gledali televizijo ne le v jutranjem varstvu, ampak tudi v podaljšanem bivanju in sicer po tretji uri popoldan. Gledanja televizije verjetno ne moremo stlačiti pod “ustvarjalno preživljanje časa” in “samostojno učenje”, z malo več domišljije bi morda pasalo v “sprostitveno dejavnost“. A glej ga zlomka, tudi tukaj ni nikjer omenjeno gledanje televizije.

Najboljšo zgodbo je povedala ena od mam, ki je prišla ravno po svojega otroka – mularija je tekala po razredu in se lovila, nakar jih naj bi učiteljica z ostrim glasom pozvala, da naj se nehajo loviti in se lepo usedejo pred televizijo.

Skratka, takle mamo. Ampak vsaj tu in tam se zgodi čudež. A žal ne kar tako, temveč se mora nekdo hudo pogumno postaviti. Bravo, Frau Blitz!

Da ne boste rekli, da samo jamram…

+

Že, ko smo se vračali iz tujine, me je malo skrbelo, kako bo v domovini s šolo. Zavedali smo se, da nas čaka nekoliko drugačno okolje, kot smo ga bili vajeni. A punca je bila že samostojna, bodoče sošolke in sošolce je poznala že od prej, tako, da nam prvi dve leti ni bilo hudega. Če seveda človek malo zamiži ob vrtoglavih cenah prevelikega števila večinoma vsebinsko do otrok in njihove inteligence žaljivih delovnih zvezkov. A to smo itak vedeli.

Letos je šel v prvi razred naš ta večji pob. Tako sem se končno tudi jaz srečal z našo šolo. Mislim v fizičnem smislu. Hči je začela nanjo hoditi šele v petem razredu in je v šolo seveda hodila sama. Poba pa kakopak potrebuje jutranje spremstvo. Tako je del moje dnevne rutine postalo pet jutranjih minut. Prideva v garderobo, počakam, da se preobuje in ga spremim v učilnico, kjer poteka jutranje varstvo.

Pravzaprav gre za dve skupini jutranjega varstva – ena je namenjena predvsem prvčkom, po domače prvim čičekom, lahko pa se jim pridružijo tudi starejši otroci. Druga skupina je namenjena otrokom od drugega razreda naprej. Kar takoj moram povedati, da smo z našo skupino zelo zadovoljni. Otroci so vedno zbrani okoli vzgojiteljice, ki zna očitno zelo uspešno vzbuditi njihovo pozornost.

Kmalu pa sem ugotovil, da v drugi, starejši skupini, program jutranjega varstva poteka nekoliko drugače. Stvar je zelo preprosta – v tisti skupini otroci vsako jutro gledajo televizijo. Ne občasno, niti tu in tam, pa tudi pogosto ne, ampak prav zares vsak dan. Otroci sedijo na stolih in klopeh in nepremično zrejo v smer, kjer bi naj bila gola stena ali kakšen plakat. A ni ne gole stene, ne plakata, ampak čisto pravi televizijski ekran.

Seveda sem bil osupel, v mojih časih je bilo kaj takega nepredstavljivo. Učitelji so bili veliko manj prizanesljivi do naših razvad, sicer pa televizorjev v šoli tako ali tako nismo imeli. Edina izjema je bila ob Titovi smrti, ko so od nekod privlekli televizor, nas zbrali v telovadnici in potem smo gledali, kako vozi vlak v daljavo. Dolgcajt, ampak še vedno bolje kot pouk.

No, zadeva nama ni dala miru in Frau Blitz je na sestanku sveta staršev ugriznila v kislo jabolko. Vodstvo šole je vprašala, kako, da v jutranjem varstvu gledajo televizijo. In če je jutranje gledanje risank tako poučna in otrokovemu razvoju koristna dejavnost, kako to, da se s to inovativno metodo ne pohvalijo v učnem načrtu?  Če pustimo ob strani, da se je ravnatelj celo pohvalil z veliko pridobitvijo v tem šolskem letu – novim televizijskim aparatom, najbrž kakšnim ohinsploh flat screenom ali kako se že reče - je bil odziv vodstva šole kar pričakovan - mencanje in nerodno izgovarjanje. Tudi o tem, da je jutranje varstvo itak dobra volja šole in ga lahko tudi sploh ne bi bilo. Šola nam dela uslugo, mi pa takole nehvaležno.

Manj pričakovan je bil odziv nekaterih staršev. Kot je že v navadi, je ob neprijetni temi večina modro molčala, za nekatere pa je bila kritika gledanja TV preprosto preveč nezaslišana, da bi lahko dostojanstveno izrazili svoje nestrinjanje. Ena od mam je tako po dobri stari slovenski navadi svoj bes usmerila kar na Frau Blitz osebno, češ kakšna slaba mati da je. Nekateri ubogi otroci menda pridejo v šolo že ob pol sedmih in zdaj jim neki zagovedneži, kot smo Blitzovi, ne bi dovolili niti televizije gledati. Pa smo spet prišli do točke, do katere pride človek vsakič ob podobnih problemih. Največji problem niso šola in učitelji, ampak starši.

Skratka, ne vem več, kdo je tu nor. Ali je res nekaj tako nezaslišanega pričakovati, da se bo v jutranjem varstvu vzgojiteljica ukvarjala z otroki in z njimi počela kaj kreativnega ali vsaj družabnega? Ali je res postalo že povsem normalno, da otroci namesto, da bi se igrali, raje kot zombiji nepremično sedijo na klopeh in nemo buljijo v zaslon?

Ali pa morda vendarle še vedno velja, da je televizija ena od prvih odvisnosti, s katero se otroci srečajo precej prej kot z računalnikom, prenosnim telefonom, alkoholom in drogami. Ali ni potemtakem nekoliko shizofreno, če šola v vzgojni načrt zapiše, da bo posebno pozornost posvetila izobraževanju o odvisnosti? Zdi se, da tukaj govorimo o najbolj razširjeni obliki odvisnosti – odvisnosti od pomanjkanja zdrave pameti.