Pometanje pred tujim pragom je od nekdaj priljubljen šport, zato bi bilo čudno, če bi bili Slovenci pri tem izjema. Seveda pa znamo iti pri tem še korak dlje – vsaj, kar se politične scene tiče.

Na Časniku je pred kratkim ob enem od zapisov potekala debata o tem, ali ni nemara prišel čas za menjavo na čelu največje opozicijske stranke. Zanimivo je že to, da se je ta debata na konzervativnejšem polu sploh prenesla v javnost, drugje je doslej namreč nisem zasledil. Seveda so mnenja različna, od agitpropovskih zmerjanj z izdajalci, češ da smo se nekateri pridružili rdečemu sovragu, preko bolj umirjenih in argumentiranih razmišljanj o tem, da opozicija ne sme krščansko nastaviti levega lica, do tistih, ki menimo, da je čas zrel za nov obraz opozicije.

Pa nimam namena tiste debate prenašati sem. Gre le za drobec, podrobnost iz ozadja, ki mi je padla v oči. Časnik ima namreč peščico izjemno angažiranih bralcev, ki jim branje naših zapisov verjetno predstavlja “first thing in the morning” in “last thing at night”, najbrž pa tudi zapolnjevanje trenutkov počitka med garanjem v službi. Gre za nekaj strastnih mož, ki se odzovejo skoraj na vsak zapis in to takoj, ko je objavljen. Rekel bi celo, da gre verjetno za ene redkih bralcev, ki najbrž preberejo čisto vse zapise na Časniku. Kar je seveda pohvalno, zvesti bralci so eden od primarnih ciljev vsakega časopisa ali portala.

No, ena od posebnosti teh mož je, da se seveda, razen tu in tam, ne strinjajo z ničemer, o čemer pišemo na Časniku. Časnik je zanje verjetno modus vivendi, primerna tarča, na katero lahko sipajo prebitek žvepla v svojem vsakdanu. Seveda so se nekateri teh vrlih mož vpletli tudi v debato o morebitnem Janševem umiku z vrha SDS. Kaj so imeli za povedati, si tako ali tako lahko vsak sam misli. Bolj zanimivo se mi zdi, da se nekdo, ki bi verjetno raje volil Stalina, Mao Zedonga ali Pol Pota, kot Janšo ali Žerjava, sploh zanima za dobrobit opozicijskih strank in celo prijazno svetuje, kaj bi morali narediti, da morda spet pridejo na oblast.

Nobenega problema nimam s tem, da kdorkoli kadarkoli polemizira o oblastnikih. Tudi sam bi z veseljem pošinfal premierja ali predsednika države, pa celo kakšnega ministra, s katerimi so sami križaniči in težave. Tudi to še pride, morda kmalu, Pahorju nisem dal le 100 dni miru, ampak kar dve leti. Ampak to, ali bodo v DeSUSu zamenjali Erjavca, in kaj bodo Zahecovci storili z Golobičem, mi je pa tako ravno, da mi bolj ne more biti. Naj se s tem ukvarjajo tisti, ki sta jim ena ali druga stranka blizu.

Mene zanima predvsem prihodnost strank, ki so vrednostno bližje meni in za katere upam, da bodo nekoč družbo znale peljati v smer vrednot, ki so tudi moje. Zato se mi zdi vredno poskušati vplivati na smer njihove poti.

You can change the others, you can only change yourself.

Zadnje lokalne volitve so pokazale, da je med kandidati vse več nestrankarskih, neodvisnih, samostojnih in kar je še podobno zvenečih pridevnikov. In ja, tudi uspešni so, vsaj na lokalni ravni. Deloma to zagotovo kaže na odpor državljanov do političnih strank, vsaj do takšnih strank, kakršne imamo danes v Sloveniji. Upati je, da ne gre za odpor do parlamentarne demokracije na splošno, ker potem nimamo kam. Deloma lahko uspeh nestrankarskih kandidatov verjetno pripišemo tudi prepoznavnosti in lokalnemu ugledu kandidatov samih, a potem se moramo vprašati, zakaj so se mnogi strankarsko vezani odločili kandidirati sami in ne na listi svoje stranke.

Skratka, očitno je, da besedi politika in stranka danes v Sloveniji nimata ravno ugleda. Ampak dobro, lokalni kandidati, kakršen je denimo mariborski župan Kangler, so očitno uspeli prepričati dovolj volivcev, veliko več, kot jih sicer voli njihovo stranko, očitno tudi mnoge, ki sicer podpirajo politične stranke z drugega pola. Takšnim “nestrankarskim” kandidatom pač nimamo kaj očitati (kar se volilnega nastopa tiče, seveda), saj so s svojim pristopom pravzaprav tudi svoji stranki dali več, kot stranka njim. Fair deal.

Imamo pa tudi zgodbe z druge strani, politike, ki se nimajo več za politike, čeprav je stranka zanje naredila vse, kar je lahko in še več, sami pa ji niso dali nič. Tako me je v petek zbodla tale vest. Ne, da sta nekdanja premierja sklenila poravnavo. To je bilo itak pričakovano in je zgolj še ena suhoparna vest, ki jo je povsem zasenčilo dogajanje okoli sedanjega premierja, ki se je očitno (prostovoljno ali neprostovoljno) odločil, da nam bo v drugi polovici mandata serviral svojo verzijo Big brotherja, vredno moža. Poravnava je seveda bila pričakovana, izpeljana je bila tako profesionalno, da so še vedno odprte vse opcije.

Nekaj drugega me je zbodlo v tej vesti in sicer tale trditev: “Ob tem je Rop dodal, da se sam s politiko ne namerava več ukvarjati. “What the hell, koga mojster farba. In kdo ga je postavil tja, ker je danes, če ne politika? Da ne pozabimo, Rop je danes podpredsednik Evropske investicijske banke. In da ne pozabimo, imenovala ga je vlada. Ampak ne, gospod Rop je zdaj nad politiko vzvišen, on je vendar strokovnjak. Kar je sicer res, ampak trditi, da on ni več politik in da se v politiko ne bo vrnil, je smešno. In kaj bo naredil, ko mu bo mandat potekel? Se bo zaposlil v zasebnem sektorju? Ja, seveda. Morda v zasebnem v lasti države, kot je nekoč “politiko zapustil” Bavčar. Pa me Ropova izjava ne bi pol toliko razjezila, če ne bi prav on pred leti takrat še direktorju Mercatorja zabrusil, da ga je nastavila politika.

A je očitno ob evropskem belem kruhu in oddaljen od dnevnopolitičnega dogajanja v domovini pozabil, da isto, kot pred leti za Jankovića, velja tudi danes zanj. Skratka, za nekoga, ki ga je v orbito finančnega sveta izstrelila politika, je njegova izjava skrajno omalovaževalna. Ne pozabimo, Anton Rop je bil v devetdesetih letih načrtno promoviran za naslednika Janeza Drnovška, v katerega prevelike čevlje je stopil kot prestolonaslednik, brez konkurence. Kako se je njegova kratkotrajna avantura na čelu vlade in stranke končala, vemo. “Na vladanje obsojena” LDS je v samo dveh letih Ropovega vodenja premočno izgubila volitve in nekoliko kasneje razpadla, nekdanji kapitan pa jo je na vrat na nos pobrisal v SD. Ne zdi se ravno CV, s kakršnim bi lahko možakar brez podpore politike dobil vrhunske službe v EU, mar ne?

Bavčar, Rop, … Kdo bo naslednji izstopil iz politike? Cvikl?

Vir fotografije: delo.si

Dolga ni samo roka komunistične miselnosti, ampak, kot sem tudi sam že nekajkrat občutil na svoji koži, tudi roka oblastnikov, še zlasti našega ljubljenega župana. Nova zgodba mi je prišla v roke te dni, in ker govori prav o oviranju objav v medijih, je prav, da jo objavimo vsaj tisti pisci, nad katerimi ne bdi skrbna roka prestrašenega in poslušnega urednika.

Otroškega igrišča ne damo
Civilna pobuda stanovalcev Gabrščkove in Kantetove ulice v Ljubljani za ohranitev namembnosti otroških igrišč na parcelni številki 1205/8, K.O. Vič (ob Cesti na Brdo) in Civilna pobuda stanovalcev Gabrščkove ulice 33 – 63 v Ljubljani za zagotavljanje kakovostnega bivalnega okolja
http://sites.google.com/site/OtroskegaIgriscaNeDamo

Sporočilo za medije 10. novembra 2010

Zadeva: Preprečitev objave v zvezi z otroškim igriščem v programu RTV Slovenija, oddaja Tednik

Navedeni civilni pobudi sta se v mesecu oktobru 2010 obrnili na uredništvo RTV Slovenija, oddaja Tednik, da bi pripravili objavo o nameri, da se otroško igrišče spremeni v zazidljivo gradbeno parcelo. Uredništvo programa je potrdilo interes za pripravo oddaje, opravljen je bil sestanek odbora z novinarjem in 22. oktobra 2010 je bila oddaja posneta. Nato pa je novinar dne 3. novembra sporočil »da so vsi diski, na katerih so bili shranjeni posnetki, izginili, da posnetkov ni več, da prispevka ne bo mogoče pripraviti in da oddaje na to temo ne bo«.

Uredništvo oddaje Tednik smo 3. novembra zaprosili za pisno pojasnilo (prilagamo kopijo pisma). Dne 10. novembra je izginotje disket pojasnila Saša Mihevc, redaktorica in novinarka takole: »Po prihodu s terena smo posneti material naložili na računalnik za montažo, kjer pa se je material po nesreči izbrisal. V uredništvu smo se resnično trudili rešiti prispevek in ga korektno dokončati, a žal je bil izbris posnetega dokončen«.

Domnevamo, da je nekdo oddajo preprečil. Sodimo, da je takšno cenzuriranje v državi Evropske unije v letu 2010 nedopustno. Posebej zato, ker gre za javno ustanovo, ki jo z naročnino sofinanciramo tudi člani obeh civilnih pobud. Zato je odbor obeh pobud sklenil, da o primeru prek medijev obvestimo javnost.

Priporočamo se, da nas z obveščanjem podprete v prizadevanjih, da otroškega igrišča ne damo.

Lepo Vas pozdravljamo.

Marko Kostelec
Predsednik iniciativnega odbora
Kantetova 20
Marko.Kostelec@amis.net

Metka Rojc
Članica odbora pobude zadolžena za stike z javnostmi
Gabrščkova 57
Rojc.Meta@gmail.com

Jože Gričar
Tajnik iniciativnega odbora
Gabrščkova 43 GricarMail@gmail.com

Priloga: Kopija dopisa na RTV Slovenija, oddaja Tednik z dne 3. novembra 2010 

Daljnega februarja 1994, mesec dni pred dogodki v Depali vasi, je takratni predsednik države Milan Kučan na poslanskem večeru z Borutom Pahorjem govoril o nedemokratičnih sredstvih, ki naj bi našla domovinsko pravico tudi pri nas: ˝To je najprej diskvalifikacija in potem likvidacija, če je potrebno, tudi fizična!˝

Beri naprej…