Na polovici poti
Objavil blitz dne 31.12.2010
Dve leti nazaj, po nastopu nove vlade, sem ji obljubil 100 dni miru in besedo sem držal. Pravzaprav sem se v zvezi s slovensko državno politiko v tem času oglasil le dvakrat, pa še to bolj ali manj le v zvezi s posameznimi dogodki, medtem, ko o delu vlade v celoti nisem pisal. Polovica mandata je tako dobrodošla priložnost, ob kateri lahko na podlagi več izkušenj dajemo neko bolj verodostojno oceno njenega dela. Nekoč pred leti sem na blogu že ocenjeval delo ministrov nekdanje vlade, pa tega zapisa ne morem najti. Zdaj so na vrsti za blitzkrieg aktualni ministri. Pa gremo kar po vrstem redu, določenem na “kdo je kdo” straneh vlade, s tem, da si bom premierja dovolil oceniti na koncu.
dr. Mitja Gaspari, minister za razvoj in lokalne zadeve - neizrazit funkcionar, katerega kompetentnost verjetno ni sporna, vendar pa je v tokratnem mandatu preveč v ozadju, morda celo namerno. V kresanju mnenj z drugimi “gospodarskimi” ministri običajno najbolj zdravorazumski, a zdi se, da je v tej vladi skoraj brez vpliva, k čemur verjetno prispeva tudi njegov neatraktiven, da ne rečem pesimističen, nastop - 3.
dr. Ivan Svetlik, minister za delo, družino in socialne zadeve – zaradi ekonomske krize eden najbolj izpostavljenih ministrov te vlade. Doslej je svoje delo opravil korektno, predvsem, kar se tiče blaženja socialnih težav zaradi gospodarske krize. Precej slabša je ocena njegovega dela pri pokojninski reformi – vendar pa je treba resnici na ljubo priznati, da krivda ni samo na njegovi strani, temveč bolj na samem delovanju koalicije in vodenju vlade. No, prav danes pa nas je razveselil z obljubami o preganjanju dela na črno, da menda ostareli sosedi ne bom več smel pokositi vrta ali skidati dvorišča, in Bognedaj, da bi me prijateljica frizerka brezplačno postrigla (križaničizmitis je nalezljiv) - minus 3.
dr. Franc Križanič, minister za finance – preprosto a joke, pri katerem nisem prepričan, ali je tako izredno nesposoben ali pa tako pokvarjen. Predvsem pa moja največja zmota ob nastopu vlade, saj sem ga imel za dobrega strokovnjaka in spodobnega človeka. Premier ga sicer hvali (in žali), da menda bolje dela, kot govori. A doslej ni z ničemer pokazal kakšnega strokovnega potenciala, dlje kot do idej o povišanju davkov, trošarin in kar je še orodij za polnjenje državne malhe, ni prišel. Zanimivo (in zame povsem nepričakovano) pa je, da se pojavlja v ozadju večine kadrovskih spopadov med SD, Zares in LDS. Ponižujoče je živeti v državi s takšnim finančnim ministrom – 1.
mag. Darja Radić, ministrica za gospodarstvo – prekratek čas na ministrstvu, da bi lahko realno in verodostojno ocenil njeno delo. A začetek ni spodbuden, saj se je takoj po prihodu na ministrstvo zapletla v kadrovske borbe med SD in Zares. Kaj več doslej ni pokazala, a dajmo ji čas – brez ocene.
Irma Pavlinič-Krebs, ministrica za javno upravo – ministrica nedvomno ve, kaj dela, predvsem pa to dela v izjemno težkih pogojih. Pa ne le zaradi krize, ampak predvsem zaradi katastrofalnega funkcioniranja vlade, saj nekateri ministri, ne le DESuS, njeno delo pogosto, zdi se, podpirajo s figo v žepu. Doslej solidno opravljeno delo, vprašanje pa je, kako se bo končala zadeva z enostransko odpovedjo kolektivne pogodbe za javni sektor, ki je vsaj sporna poteza, če ne še kaj več – 4.
Dejan Židan, minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano – doslej je premalo znanega, da bi lahko dal kakršnokoli oceno. Kar je glede na vtis, ki ga je pustil njegov predhodnik, kar lep uspeh. Hitro pa si je pridobil črno piko zaradi obračanja po vetru v aferi spremembe namembnosti zemljišč, menda v lasti družine Šešokovih, posredno pa tudi družine Janković. – brez ocene.
Majda Širca, ministrica za kulturo – dostojna naslednica ministra Simonitija in njegovega sekretarja Grimsa, krasi jo namreč enaka aroganca, nespoštovanje do sogovornikov, uporaba dvojnih meril in pomanjkanje samokritičnosti. Nekatere od teh, predvsem dvojnih meril, sem bil pri projektu “obnove” bežigrajskega stadiona deležen tudi sam. Poleg zgoraj naštetih odlik je boren tudi izplen njenega dvoletnega dela (Zakon o medijih in zakon o RTV) – 1.
Katarina Kresal, ministrica za notranje zadeve – začela je zelo obetavno, z rešitvijo afere izbrisani. Začela je tako obetavno, da sem ji celo sam v enem od zapisov pel hvalo. A nadaljevanje je vse prej kot rožnato, afere se na nesojeno bodočo premierko in njeno ministrstvo kar lepijo – , Veselinović, bulmastifi, NPU, vsaj nenavadni dogodki ob izstopi poslanca Magajne iz SD… Ministrica Kresalova je sicer v dveh letih pokazala velik napredek, nastopati zna všečno, bedarij že od volitev naprej ne trosi. Lahko bi bila med boljšimi ministricami in ministri, če ne bi bilo v ozadju preveč očitnih interesov in posledično afer. A vsaj deluje kot šefica na svojem ministrstvu – 2.
dr. Ljubica Jelušič, ministrica za obrambo – prva dama in prvo ime vlade. Všečna in prepričljiva kombinacija strokovnosti, prepričljivosti in trdne hrbtenice. Vsem za zgled je lahko njena podpora potrebam vojske in premišljeno delovanje, ki se še posebej kaže ob neskončnih debatah o Patrii in pošiljanju vojakov na krizna območja. Nobenemu od ostalih ministrov ni treba prenašati toliko vtikanja politikov koalicije, čeprav si bi ga marsikdo bolj zaslužil. Brez dvoma doslej najboljša obrambna ministrica po letu 1991; primerjave s časom osamosvajanja zaradi takratnih okoliščin seveda ne moremo delati – 5.
prof. dr. Roko Žarnić, minister za okolje in prostor – poslušen aparatčik, za katerega težko ugotovimo, kaj je sploh postoril. Pokazal ni veliko, je pa med drugim priznal, da je soglasje k ljubljanskemu dolgoročnemu prostorskemu načrtu podpisal šele po sklicu seje MS, in za povrh “spregledal” negativna mnenja nekaterih nosilcev urejanja prostorska. Ne smemo pozabiti tudi na njegove prijazne besede graje, ki jih je ob polomiji poskusnega vrednotenja nepremičnin namenil lastnikom – plus 1.
Aleš Zalar, minister za pravosodje – za razliko od Križaniča se pri Zalarju nisem zmotil. Že v naprej sem vedel, da ne bo od njega nič, saj je tako napovedovala njegova kariera – kako naj se na položaju ministra izkaže nekdo, ki ni znal uspešno voditi niti sodišča in ki je takoj, ko ni bil ponovno izvoljen, splezal po pomoč v politiko. Vse, kar je doslej naredil, je za eno kumrno enko – predvsem v oči bodejo njegovi obupni poskusi že od začetka mandata, rešiti se generalne državne tožilke. Pa ne bi bilo s tem nič zelo narobe, tožilstvo pač ne funkcionira tako, kot bi pričakovali. A to velja tudi za policijo in sodišča. Ampak preveč očitno je šlo za oseben napad na Brezigarjevo, saj je Zalar iskal dlake v tožilskih jajcih od prvega dne. No, priznati je treba, da je imel tudi malo smole, da si je premier ob vseh tako ali tako povoženih obljubah o drugačni politiki, ravno Brezigarjevo izbral za dokaz, da kadrovskega cunamija ni. Ampak tudi to bi moral Zalar predvideti in poskusiti drugače, ne pa z ihtavostjo in trmo v slogu razvajenega paglavca – ob Križaniču najslabši minister te vlade – 1.
dr. Patrick Vlačič, minister za promet – še en joke. Mali Pahor. Bonvivant in nastopač, ki ne ve čisto dobro, kaj bi naj kot minister počel. Dobro, da je danes že pri železnicah, saj je še pred letom o njih govoril zelo podcenjevalno, zaradi česar sploh ne bi smel biti minister. Ima pa v zbirki en lep uspeh – evropsko komisijo je uspel pretentati s spremebami vinjetnega sistema, ki bodo sicer tujce pri vožnji skozi Slovenijo veliko bolj udarile po žepu, kot pri prvi varianti, ampak glavno da je sistem bolj pošten, četudi je dražji. Je pa v vlado prinesel svežo novost - dobili smo ministra, ki še vedno stanuje v svoji otroški sobi – zlobni jeziki se seveda sprašujemo, kako lahko vodi ministrstvo človek, ki pri svojih skoraj štiridesetih nima niti lastnega gospodinjstva – minus 2.
dr. Igor Lukšič, minister za šolstvo in šport – eden tistih, ki po mojem mnenju ministrstvo vodi bolje od predhodnika. Pa ne veliko bolje, ampak je vsaj popravil eno od Zverovih največjih neumnosti – uvedbo NMS. Končno imajo učitelji spet na voljo dobre stare šuse, kole, cveke. Tudi sicer preudaren človek, ki se ne prenagli. Res je, da ne daje ravno vtisa zelo delovnega človeka, a bolje manj delati kot pridno delati neumnosti. Lahko bi postoril več glede omejitve uporabe delovnih zvezkov in s tem zmanjševanja stroškov za starše. Ne navdušuje, ampak v deželi slepih je enooki kralj – minus 4.
Gregor Golobič, minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo – lahko bi bil najboljši minister. Začel je obetavno, a zdi se, da ga je afera Ultra povsem ustavila in od takrat se več pojavlja v zgodbah o vsem drugem, denimo TEŠ, kot o lastnem ministrstvu. Brihten, pronicljiv in sposoben – na trenutke še zna pokazati, da je edini politik na strani koalicije, ki bi lahko bil kos Janši, a se zdi, da se v vseh letih, ko je iz ozadja strojil kožo drugim, ni uspel naučiti strojiti lastne. Škoda sposobnega politika – minus 3.
Dorijan Marušič, minister za zdravje – človek za vse režime, politično sprejemljiv za vse in nedvomno strokovnjak, ki zelo dobro pozna svoj resor. Vsekakor dobra zamenjava za predhodnika, ki razen populizma ni pokazal kaj veliko. Dela strokovno, se ne izpostavlja po nepotrebnem in kaže, da se je pripravljen soočati z ogromnimi izzivi, ki jih oblikuje nenasitno okolje povampirjenih dobaviteljev. Verjetno doslej najboljši zdravstveni minister – je pa res, da so bili z izjemo Mazej-Kukovičeve, ki je ministrovala le eno leto, vsi ostali zanič – plus 4.
Samuel Žbogar, minister za zunanje zadeve – benigen diplomat, ki ga ni lahko oceniti. Je precej viden član ministrskega zbora, pri katerem pa ni prav jasno, kaj počne in kakšni so njegovi uspehi. Pri največjem zunanjepolitičnem uspehu vlade, arbitražnem sporazumu, je igral drugo violino. Zdi se, da ni najbolj aktiven in da je bolj strokovnjak, kot osebnost, ki bi pripomogla k prepoznavnosti Slovenije. Skratka – opazen in neopazen hkrati – plus 3.
dr. Henrik Gjerkeš, minister, odgovoren za lokalno samoupravo in regionalni razvoj – ex minister, menda je dobro vlekel evropske novce, drugače pa neopazen. Razen v zadnjih dneh – ali je res postavil visoke moralne norme, ker je naredil zgolj to, kar se spodobi? Stvar debate - minus 3.
dr. Boštjan Žekš, minister odgovoren za Slovence v zamejstvu in po svetu – ne morem oceniti njegove uspešnosti, saj o njem ni slišati kaj več, kot da tu in tam obišče kakšno manjšino ali izseljensko skupnost. Vsaj sramote ne dela, kar je v tej vladi že tudi nekaj, seveda pa je vprašanje, ali res potrebujemo to ministrstvo – 3.
Borut Pahor, predsednik vlade – kaj naj rečem, on je šef in s tem tudi glavni krivec, da smo dobili doslej daleč najslabšo vlado (če ne upoštevamo nekajmesečnega mandata Bajukove vlade). Pahor je neverodostojnost prignal do neslutenih višav. V sporu dveh praviloma oba podpre in tudi obema zaupa, konča pa se, kakor pač se. Kadrovski cunami preprečuje, a z izjemo Brezigarjeve lahko vsak zamenja vse, celo stranke koalicije se lahko nemoteno borijo za vplivne položaje. Govori o uspehih, kjer jih ni videti, o filigranskih gospodarskih potezah vlade, o skoraj nevidnih nastavkih, na katerih bo zdaj zdaj vzcvetelo zmagovalno slovensko gospodarstvo… Pravljice. Najhuje pa je, da mu gospodarska kriza daje alibi in bi ji moral biti hvaležen, saj bi se v stabilnih gospodarskih razmerah še bolj pokazalo, kako zelo nekompetenten vodja je. Na koncu – ob edinem resničnem uspehu te vlade, arbitražnem sporazumu s Hrvaško – je uspel s soliranjem razcepiti državljane še pri edinem vprašanju, kjer je politika doslej delovala usklajeno. Pahorjev največji problem pa ni kriza, niti ne nesposobnost za vodenje, ampak vse bolj očiten mesijanski kompleks. Čisto res si ne znam predstavljati še dveh let pod njegovim vodstvom – minus 1. Ali kar Zverov NMS. Kaj že pomeni? Ne dosega minimalnih standardov.
Objavljeno v Aktualno, Vlada | 14 komentarjev »
