Čeprav že mesece mediji, še bolj pa mnenjski voditelji, ki simpatizirajo z levico, pišejo o potrebi po nečem novem, je zanimivo, da doslej ni prišlo še do praktično nobenih resnih sprememb na pladnju politične ponudbe. Razen seveda bolj ali manj obskurnih poskusov preporoda in združevanja civilnih gibanj, ki pa jih težko jemljemo kot resno grožnjo političnim strankam.

Beri naprej…

Da je naša politika na psu, nas že nekaj časa prepričujejo tako mediji, kot večina tistih politikov, ki jim na prihodnjih volitvah ne kaže najbolje. A resnici na ljubo niti niso tako daleč od resnice. Vprašanje pa je, zakaj je naša politika na psu? Eden najbolj ključnih vzrokov je gotovo nedelovanje pravne države. Nedelovanje je morda preblag izraz, bolj na mestu bi bržčas bil izraz odsotnost.

Beri naprej …

V tretje gre rado in s prijateljem sva se zadnji julijski vikend še tretjič zapored napotila na švabsko, na najboljši rock festival. Da zadeva le ne bi postala povsem rutinska, sva na poti v Seebronn namesto v mestu duhov Wernau tokrat za prenočevanje izbrala Esslingen, mestece v bližini Stuttgarta, po mnenju mnogih najlepše švabsko mesto.

A začnimo od začetka. Že lani se vreme ni najbolj izkazalo, letos pa so bili obeti zares pesimistični. Po vsej južni Nemčiji je namreč bila cela druga polovica junija v znamenju dežja. Tudi dvotedenska napoved ni obetala nič dobrega, le nekaj dni pred začetkom festivala pa se je napoved začela izboljševati in bilo je upati, da nas vsaj ne bo močilo neprestano. A je optimizem med potjo občutno uplahnil. Vso pot od Münchna proti Stuttgartu je namreč ulivalo kot za stavo in tudi nebo pred nama je kazalo prav klavrno sliko – črni oblaki in bliskanje in prav nič ni kazalo, da bi se oblaki lahko razkadili.

V Esslingenu sva se nastanila v hotelu Ecoinn, ekološko dovršenem hotelu, ki vso energijo za svoje obratovanje pridela sam. Ko sva zjutraj pogledala skozi okno, je optimizem nekoliko narastel – sicer gosti oblaki so bili svetli, prav nič več ni kazalo na dež. Za razliko od lani naju je na poti proti Seebronnu že spremljalo sonce in precej ohrabrena sva prispela v kamp. Takoj sva si privoščila en pir in se nastavila prijetno toplim žarkom. A po le nekaj minutah so se nad kamp pripodili črni oblaki in vlilo se je kot za stavo, tako, da nama je bilo hitro jasno, da bo prizorišče spet živo blato. Po poldrugi uri je dež ponehal in izza oblakov je kmalu pokukalo sonce. Ura se je počasi premaknila proti pol peti in napotila sva se na prizorišče, ki po pričakovanju ni obetalo, da se bova vrnila čistih nog.

Točno ob peti so festival odprli švicarski hard rockerji China. Občuten napredek glede na prejšnja leta, ko so festival odpirali popolni neznanci ali pa v najboljšem primeru kakšni lokal matadorji. China so namreč v drugi polovici osemdestih dosegli kar opazen mednarodni uspeh. Svojih 45 minut so dodobra izkoristili, njihov melodični rock je pred oder privabil za prvi band zelo konkretno, morda pettisočglavo množico, ki je, česar nisem še nikoli doživel, že kar pri prvem bandu zahtevala Zugabe. In ga seveda ni dobila.

Po desetih minutah odmora so na oder privihrali švedski glamerji The Poodles. Band je v zadnjih letih nenehno na poti in to je bilo ob njihovem nastopu več kot očitno. Polni energije, odlično uigrani in predvsem scensko dodelani so pod oder privabili verjetno vse ženske, kar jih je bilo tega dne v Seebronnu. Nekje na sredi njihovega nastopa so se nad prizoriščem začeli zbirati črni oblaki, padle so prve kaplje in frontman Jakob Samuel je obljubil, da bodo odgnali j….e oblake. Usekali so na polno z energično Metal Will Stand Tall in kot po čudežu se je veter nenadoma obrnil ter odpihnil grozeče oblake. Čudeži se dogajajo… Vsekakor odličen nastop, ki bi si zaslužil kasnejši termin.

Sledil je eden prvih vrhuncev festivala – angleške legende Wishbone Ash, natančneje povedano Martin Turner’s Wishbone Ash, basistova verzija slavnega banda. Vzdušje in posledično občinstvo pod odrom se je precej premešalo. V prve vrste so se pririnili predvsem starejši in tudi delež dam je vidno upadel. Čeprav so možakarji v bandu bili videti kot tipični pubovski strički, ki se še najbolje spoznajo na pijačo, je bilo že po nekaj taktih jasno, da ni šale. Ashi so udarili na polno z The King Will Come in zbrano občinstvo je odprtih rok sprejelo, kar so nam ponudili. A če so pudlji z divjim nastopom pregnali črne oblake, so ti ob nežnih komadih Wishbone Ash očitno zbrali dovolj poguma in se z vso silo vrnili nad prizorišče. Ulilo se je kot iz škafa. Vsa čast Nemcem, ki so v veliki večini vztrajali pod odrom, midva pa sva raje ušla in zatočišče našla v enem od šotorov, kjer prodajajo vsakovrstno kramo. Ulivalo je celo uro, vse do konca nastopa Wishbone Ash. Tako sva nastop gledala s stometrske oddaljenosti in žal nisva videla skoraj nič. Vse to pa sva dobila desetkratno poplačano z izjemnim zvokom, kakršnega pod odrom nismo nikoli deležni. Kar ni kar tako, saj so Wishbone Ash eden tistih bandov, pri katerih je kakovost zvoka daleč najpomembnejša. Throw Down The Sword je bil tega večera nepozaben, kitari sta peli in jokali, solze v oči sem dobil tudi sam.

Kot rečeno, večina Nemcev je nalivu kljubovala kar pod odrom, nekateri cickoti smo ušli na varno, nekateri pa so našli svojo, tretjo pot.

Kot bi se ob čudovitih zvokih izjokalo tudi nebo, je ob koncu nastopa Ashev nehalo deževati in cickota sva se vrnila v prve bojne vrste. Na vrsti so bili angleški party rockerji Slade. V mnogih ozirih poseben band. Takole čez palec bi dejal, da gre morda celo za band z največ hiti. Ves njihov nastop je hit za hitom – Run Run Away, Cum On Feel The Noize, Mama Weer All Crazee Now, Far Far Away, Gudbuy To Jane, etc etc vse do megabalade My Oh My. Ob tako velikem izboru hitov pa se človek seveda le čudi, da band ni nikoli dosegel zares mega uspeha. Odgovor na to enigmo je viden na odru – Slade enostavno niso dovolj dovršeni za velik uspeh. Na odru namreč gledamo zabavnjake tipa Spinal Tap, v glavnih vlogah sta originalna člana Don Powell na bobnih in Dave Hill na kitari. Prvi je znan po tem, da ritem pomaga loviti z zobmi, zato ima v ustih ščitnike za zobe, Hill pa kot kak Brincelj skače po odru, se spakuje, reži in gestikulira, pogosto na meji dobrega okusa. Zvok je bil tako tako, predvsem Hillove kitare skoraj ni bilo slišati. A pri Slade komadih to niti ni pomembno, glavno da je party – in tu je treba priznati – Slade so pod oder privabili ogromno množico, ki je voljno norela in navdušeno spremljala dvorne norce na odru. Kljub vsemu pa se ne morem znebiti občutka, da tak open air oder ni pravo mesto za Slade – ko sem jih pred poldrugim desetletjem gledal v manjšem klubu, so bili fenomenalni.

Po Slade se je vzdušje umirilo, pod odrom pa se je zbrala nepregledna množica, čakajoč na zvezde prvega večera, njihovo visokost Jethro Tull. Veterani progresivnega rocka igrajo v svoji ligi, nekje na ravni kanadčanov Rush, potem pa dolgo dolgo ni nikogar. Ob štirideseti obletnici izida mojstrovine Aqualung so tako zaigrali album v celoti, seveda pa nismo ostali prikrajšani niti za kopico ostalih klasik, kot denimo Heavy Horses… Ian Anderson in kompanija so demonstrirali za današnje instant čase prav neverjetno dozo multiinstrumentalizma, publika pa – verjamem, da nisem bil edini, ki si je zaželel, da bi pred oder postavili stole. Občinstvo, ki je ob nastopih prejšnjih bandov norelo in skakalo, se je ob nastopu Jethro Tull povsem umirilo, kot v gledališču, v premorih med komadi pa je s huronskim vpitjev jasno pokazalo navdušenje nad prikazanim. Band je blestel na celi črti in kot se za izkušene mačke spodobi, je vzdušje skozi nastop vztrajno naraščalo. Kompleksnejši, folk obarvani komadi z obilo flavtnih vložkov ob začetku nastopa so tako pročasi prehajali v bolj rockerski del, kjer je do večje minutaže prišel tudi Gene Hackmann na kitari. Glede na dolgo festivalsko dogajanje je bilo uro in štirideset koncerta povsem dovolj, utrujeni in premrli smo se zavlekli v krpe, čakajoč, kaj nam bo prinesel drugi dan festivala.

Jutro drugega dne je bilo podobno prejšnjim jutrom – oblačno, a brez temnih oblakov, z upanjem na najboljše torej. In res je sonce občasno sramežljivo pokukalo skozi oblake, in le upati je bilo, da bo takšno vreme zdržalo ves dan.

Počasi je bilo treba proti prizorišču, točno opoldne je na oder stopil nemški projekt Voodoo Circle. Gre za z vseh vetrov nabrane može, ki sicer imajo vsak svoje primarne bande, a so si želeli malo Mavrice. Iz vsakega tona sicer avtorske glasbe namreč veje duh Rainbow. Dobri glasbeniki, solidna glasba in soliden nastop, vendar pa se vidi, da gre za projekt in ne band, ter da glasbeniki niso ravno z dušo pri stvari. Ampak za zgodnjo uro dneva več kot soliden nastop.

Sledili so ameriški metalci Circle II Circle. Band je videti zelo underground, zveni pa niti ne tako zelo podzemsko. Igrajo tipičen ameriški metal zadnjih dvajsetih let, ki pretirava v kompleksnosti in s katerim zares nimam kaj početi, zato sem raje šel na turnejo po stojnicah s hrano, ki je letos bila na bistveno boljši ravni, kot lani.

Potem pa je šlo zares – nežnejši spol so letos zastopale heavy/punk rock legende Girlschool. Le kdo bi si pred tremi desetletji lahko predstavljal, da bodo Kim McAuliffe in kompanija še globoko po abrahamu žgale enako energično in brezkompromisno. S svojim bazičnim in glasnim rock’n’rollom so dame pod oder privabile za zgodnjo popoldansko uro zavidljivo, šest ali sedemtisočglavo množico, ki je bučno pospremila njihov nastop. Čeprav pri Girschool nikakor ne gre za kakšen glasbeni presežek, je treba priznati, da je v njihovi glasbi nekaj, kar vabi. Odličen nastop, pričakovanja so bila presežena v vsakem primeru.

Po njihovem nastopu se je prostor pred odrom skoraj povsem izpraznil, kar je kazalo, da za naslednji band ni prav veliko zanimanja. Treat so bili v osemdesetih eden mojih najljubših bandov. Švedski hard rockerji so izdali nekaj odličnih albumov, a bogsigavedizakaj so namesto njih svetovno slavo dosegli Europe. Po odličnem povratniškem albumu Coup De Grace sem pričakoval, da bodo Treat eden najtežje pričakovanih bandov na letošnjem nastopu, a kot kaže, band celo v Nemčiji ni kaj dosti popularen. Kljub praznemu predodrju so Treat začeli na polno ter v sedemdesetminutnem nastopu dodobra razgreli maloštevilno občinstvo, ki pa je toliko bolj vroče pozdravilo vsak komad. Velja omeniti tudi, da so precejšen del nastopa predstavljali komadi z novega albuma, kar je pri starih bandih danes prava redkost, pravzaprav imajo dovolj poguma za to samo še Uriah Heep. Kljub manjšemu zanimanju občinstva pa lahko rečemo, da so prav Treat prikazali enega najbolj uspelih nastopov na letošnjem festivalu.

V pričakovanju dobrega starega južnjaškega rocka se je prostor pod odrom spet lepo napolnil. Molly Hatchet, najglasnejše izmed južnjaške bratovščine, sem nazadnje videl pred okroglim desetletjem, ko so s fenomenalnim nastopom skoraj odpihnili streho z münchenske Georg Elser Halle. Še preden so možakarji stopili na oder, je bilo videti, da nekaj ne štima. Kazalo je na tehnične probleme, a nihče ni ničesar popravljal. Ob vse večjem negodovanju desettisočglave množice je band vendarle pričel z nastopom, a hitro je sledilo naslednje razočaranje – na odru je stal samo en kitarist, edinega originalnega člana, četrttonskega Davea Hlubeka ni bilo na odru. Vsaj kar se postave tiče, ga je sicer za silo nadomestil frontman Phil McCormack, ampak prosim vas lepo, kakšen je to južnjaški band z eno samo kitaro? Zvok je bil za en drek, preglasen, slišalo se je pa samo kitaro. Za nameček je Phil dajal vtis, da mu je odveč biti na odru. Pripovedoval je o tem, da ima rojstni dan, da so še večer prej igrali na Floridi in da so potem leteli, leteli, leteli in zdaj so tukaj. A hvaležno nemško občinstvo ni kazalo, da bi jih vse skupaj kaj dosti motilo in navdušeno so spremljali nastop. Ko so po uri in desetih minutah Hatcheti končali svoj nastop, je Phil McCormack preprosto izginil za oder, ne da bi se vsaj prišel priklonit. Hja, očitno je možak imel slab dan, Molly Hatchet pa so tudi sicer obveljali za največje razočaranje letošnjega festivala.

Po nekaj urah plina na polno je bil čas za nekoliko bolj umirjene tone. Sledil je nastop žive legende, Erica Burdona, ki že pol stoletja kroji vrh rockovske scene. Možakar je še kako pri močeh, tudi vokal mu še vedno služi presentljivo dobro. Njegov nastop je bil seveda izjemen. Kakšen pa naj bo, ob tako dobrem bandu, sijajnem zvoku in seveda kopici top hitov iz časov solo kariere, predvsem pa iz obdobja The Animals in War. Pod odrom se je zbralo staro in mlado in iz dna grla sodelovalo pri klasikah kot so Tobacco Road, Don’t Let Me Be Misunderstood in The House Of The Rising Sun. Doslej nedvomno najboljši nastop katerega od starčkov, kar sem jih v teh treh letih videl na Rock Of Ages.

Pokazalo se je, da je bilo občinstvo po nastopu Erica Burdna ravno prav zagreto za norišnico, ki je sledila. Ko je pred poltretjim desetletjem v lepše kraje za vedno odšel Phil Lynott, romska duša in irsko srce banda Thin Lizzy, se je zdelo, da  njegova zapuščina ostaja le še v elektronski obliki. Potem sta pred desetletjem Thin Lizzy kitarista John Sykes in Scott Gorham zbrala četico glasbenikov, ki je odšla na turnejo obujat spomine na davno pokojnega prijatelja. Kljub dvomom, da je Thin Lizzy brez Lynotta sploh smiselno obujati, je bila odziv izvrsten in tako so Thin Lizzy še danes živi. Postava se je medtem nekoliko spremenila, zdaj so v bandu trije nekdanji Thin Lizzy muzikanti – Scott Gorham na kitari, klaviaturist Darren Wharton in bobnar Brian Downey. Vokale je v sedanji postavi prevzel vsemogočni Derek Warwick, drugo kitaro pa vihti nek mulo, ki sicer menda strune trga v sedanji inkarnaciji Gunsov. Vsaj slednja dva nista ravno obetala kaj preveč, a ko so kuščarčki stopili na oder, se je predodrje v trenutku spremenilo v norišnico. Band kar kipi od Spielfreude in občinstvo to seveda čuti. Thin Lizzy so tisti band, ki je med vsemi najbolj dobro vedel, zakaj in kako uporabiti dve kitari. Že ob prvih taktih uvodne Are You Ready je publika ponorela, navdušenje pa se je samo še stopnjevalo preko Jailbreak, presenetljiv vrhunec pa je nastop doživel s Chinatown klasiko Killer On The Loose. Zugabe z Black Rose in Rosalie je samo še potegnil zadnje kaplje energije iz razgretega občinstva. In to je bilo to, več se v rock’n'rollu ne da. In kar je najpomembneje – prav ta nastop Thin Lizzy me je prepričal, da rock s smrtjo umetnika ne bo umrl. Phil Lynott je očitno že eden tistih, laterih dela bodo zanamci igrali, tako kot danes igramo dela Mozarta ali Verdija.

Zame je bilo s tem koncerta konec, a Thin Lizzy niso bili headlinerji večera. Ta čast je pripadla berlinskim zabavnjakom The Bosshoss. Kako je pripeljalo do tega, ne vem. Vem pa, da je kaj takega možno samo v Nemčiji. Približno tako, kot če bi pri nas na podobnem festivalu bil headlinerji Agropop. Za The Bosshoss pred festivalom seveda nisem nikoli slišal, a že po prvem komadu je bilo jasno, kam pes taco moli. Priredbe znanih rock komadov na vse možne načine – če mene vprašate, krneki. In tudi kar nekaj se nas je napotilo naravnost v kamp. A večina je ostala pod odrom. Da dan prej niso ušli pred vesoljnim potopom, še razumem, da pa so po Ericu Burdnu in Thin Lizzy gledali to parodijo, pa presega vse meje. Ne vem, no, ampak to ni rock’n'roll. Vsa čast atu Horstu, ampak tole je bilo čisto mimo.

Ampak ni frke, evo nas naslednje leto spet!

V zadnjih letih se v slovenski javnosti vse več govori o nesprejemljivosti sovražnega govora in seveda vzbujanja sovražnih čustev na splošno. Do tod vse lepo in prav – problem je le, da si je njegovo definicijo naša (pogojno rečeno) levica prisvojila in ga tako rekoč ekskluzivno pripisala političnim nasprotnikom. Da se razumemo, v večini primerov imajo prav, seveda pa bi morali z enakimi vatli meriti tudi svoje sovražne izlive.

Beri naprej …