Pred dnevi so mediji poročali, da je ljubljansko okrožno državno tožilstvo zavrglo ovadbo, ki jo je poslanec SDS Branko Grims vložil zoper tednik Mladina zaradi žaljive primerjave z nacističnim zločincem Josephom Goebbelsom. Po besedah tožilstva namreč naj ne bi šlo za dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti.

Beri naprej …

Včeraj sem pisal o neprigodah s Kompasom na izletu s Prince of Venice. No, razen prevarantske agencije smo se imeli na izletu prav fino, še zlasti potem, ko smo šli po svoje. OK, že res, da nas je zdelovala sakramenska vročina, a to pač pretirano ne moti velikega duha.

Kot rečeno, prva točka je bil ogled bazilike svetega Marka. Med nekajminutnem čakanju v vrsti smo bili deležni pravega showa. Ko so iz meni neznanega razloga nekaj premikali ograjo, so za nekaj minut zaprli vhod. In seveda ne bi bili v Italiji, če se neka gospa ne bi staansko razjezila na može, ki so prestavljali ograjo.  In še posebej seveda ne bi bili v Italiji, če se ne bi eden od njih odzval na provokacije. Bilo je živahno, samo batine so še manjkale, a pred božjim hramom tako daleč seveda ni šlo.

Smo pa na težave naleteli tudi mi. Saj poznate pravila – v cerkev se pač ne spodobi iti preveč razgaljen, kar je seveda povsem na mestu. Tako je tik pred vhodom možakar pristopil k naši punci in nas obvestil, da z razkritimi rameni ne sme v cerkev. Seveda je ponudil rešitev – nekakšno polo barvnega papirja, s katero naj bi se ogrnila – cena 1 EUR. Ko je iz torbe potegnila jopico, je vidno razočaran stopil korak nazaj, nato pa priložnost za zaslužek opazil na kratkih hlačah. Ni pomagalo niti moledovanje, da je samo una ragazza.

Prijeten popoldan je hitro minil in po kavici ob Canalu Grande je bil čas za pot v pristanišče. Pri tem pa smo doživeli neprijetno presenečenje. Ko smo prišli na vodnobusno postajo v bližini Rialta, na njej ni bilo avtomata za nakup vozovnic. Ko je prispela ladja, smo “sprevodnika” pobarali, ali lahko karte kupimo na ladji, a odgovor je bil nikalen. Ladja je odšla, s Frau Blitz pa sva šla v lov za kartami. V prvi trafiki je gospa povedala, da ne moreva kupiti vozovnic, ker se ji je pokvaril aparat za polnjenje, ter naju je napotila do naslednje trafike. Tam so vozovnice imeli, a možakar nama jih najprej ni hotel prodati. Šele ko sva potrdila, da bova enkratne vozovnice po astronomski ceni 6,50 EUR res kupila, nama je napolnil kartico s štirimi vozovnicami.

Ko sva pritekla nazaj na postajo, sva vozovnico približala čitalcu in celo brez znanja italijanščine sem dojel, da je sprejel samo eno vozovico, ne vseh štirih. Žal pa brez znanja italijanščine nisem ugotovil, kako odpikati štiri vozovnice. Skratka – na lastni koži sem izkusil, kako se počutijo turisti ob vožnji z avtobusom v Ljubljani. Upajo pač, da jih ne bo začopatila kontrola kart v najprijaznejšem turističnem mestu na svetu.

Oni dan smo se odpravili v Benetke. Za spremembo smo se tokrat odločili, da bomo v mesto pripluli. Nekaj prepostih klikov in karte za Princa so bile rezervirane.

Glede na podatke na internetni strani je bilo videti, da je v ceno 60 EUR poleg prevoza vštet še voden izlet po Trgu svetega Marka in ogled pihalnice stekla. Nato pa bi naj sledilo prosto popoldne. Obetal se je sončen, vroč dan, a kar je bilo najpomembneje – mirno morje, tako, da je plovba bila nadvse prijetna.

Takole nekje po uri plovbe pa se je začelo. V Kompasove majice oblečeni vodniki so pripravili predstavitev programa. Po uvodnem nakladanju o Benetkahgor, Benetkahdol in ohinsplohBenetkah je poba z glasom Smiljana Morija prešel na program. Za začetek je trikrat poudaril, da bomo pristali v pristanišču San Basilio, odkoder nas bo do Trga svetega Marka prepeljala posebna ladja, imenovana Transfer, ki stane 10 EUR po osebi. Šlo bi naj za najugodnejšo in najhitrejšo varianto, ki nam bo omogočila, da skupaj pridemo do Trga svetega Marka, kjer nas bodo vodniki popeljali skozi zgodovino mesta na vodi.

Seveda smo potniki zastrigli z ušesi, saj o teh 10 evrih na internetni strani ni nič pisalo (naknadno sem ugotovil, da v programu piše, da se bomo do Trga svetega Marka odpravili peš). A še zdaleč ni ostalo pri tem. Po ogledu Markovega trga naj bi šli na ogled pihalnice stekla, ene od starih pihalnic v središču mesta. No, ogled steklarne je vštet v ceno, vodnik pa nam je velikodušno obljubil, da nam bodo prijazno razkrili skrivnost, kako brezpačno do ogleda bazilike svetega Marka. Izjemna pomoč, glede na to, da je vrsta pred vhodom v baziliko vidna že od daleč.

Po ogledu pihalnice stekla naj bi šli na kosilo v Ristorante All’Angelo, mondeno restavracijo, katere stene krasijo slike znanih slikarjev in fotografije celebrities, ki so jo obiskale, med drugimi menda tudi George Clooney. Revež, vozi Clio in je v istih restavracijah kot slovenska raja. Cena – sitnica, 20 EUR po glavi. No, in po kosilu nas bodo peljali na vožnjo z gondolo. Tudi tokrat je cena seveda sitnica – 25 EUR po glavi. Pri tem je poba prvič jasno in glasno zaoral z debelo lažjo. Natrosil nam je namreč, kako strašansko ugodna je ta cena, da takšno menda dobimo samo mi lucky bastards pri Kompasu. Cene so menda šle v nebo in vožnje pod 100 EUR sami ne bomo našli. No, če že ni laž, pa je grdo grdo zavajanje. A o tem kasneje.

In ker bomo menda od silno obsežne ture po Trgu svetega Marka, pihalnici stekla, kosila in vožnje z gondolo že zmahani, nam za konec organizirajo vožnjo s taksiji od Markovega trga nazaj v pristanišče San Basilio. Vodni taksi nas bo zapeljal skozi cel Canal Grande in nato po manjših kanalih do pristanišča, tako, da si bomo lahko ogledali najveličastnejše beneške stavbe in garaže, kjer benečani parkirajo svoje čolne, ter morda celo štrike, kjer sušijo svoje slane gate. Cena spet sitnica – 25 EUR po glavi, kar je menda strašansko ugodno, možno pa je le zato, ker bo po 14 oseb na taksi. Skratka, Kompasu moramo biti še in še hvaležni, da nam rihta tako ugodne aranžmaje. Toliko, da si od ust ne odtrgajo. Na vsak način nam pa priporočajo, da se odločimo za vožnjo s taksijem, saj je od Markovega trga to pristanišča vsaj tričetrt ure hoje po labirintu ozkih ulic, neposrednega prevoza pa ni mogoče dobiti. Tole je bila pa druga debela laž. Za konec so povedali, da je vse to potrebno rezervirati takoj, kar na ladji, s čimer so potnike seveda spravili v stisko. Po kratkem zbiranju informacij na internetu in brainstormingu sva se s Frau Blitz odločila, da kupiva le karte za Transfer do Markovega trga. Ostalo pa si bomo privoščili sami, če se nam bo zahotelo, pa četudi nas bo prišlo več, kot v Kompasovi ponudbi.

Karte za Transfer so bile že ničkolikorkrat uporabljene – listki za nagrizenimi robovi, brez navedene cene in – ali je sploh vredno omembe – plačati je bilo potrebno z gotovino, seveda nismo dobili izdanega nikakršnega računa. Transfer je v bistvu razdrapana, razbeljena in smrdljiva ladja, v kateri poleg motorja dela edino še zvočnik. Med plovbo so trosli najpomembneješe turistične zanimivosti, denimo katero hišo je kupil Elton John in koliko je stala, v ne vem kolikih jezikih. Izstopala je vodnica za slovenski in nemški jezik, ki ni pošteno obvladala niti enega od njiju. Po izkrcanju na Markovem trgu smo šli do Doževe palače, kjer je vodnik pripravil nadvse zanimivo predavanje o zgodovini Doževe palače, ki se – vsaj po Kompasovo – vrti le okoli Giacoma Casanove. Takrat smo imeli zadosti in smo šli po svoje. Po ogledu bazilike smo si privoščili res izvrsten sladoled, nato pa smo si zaželeli vožnje z gondolo. Takrat nam je dokončno kapnilo, kakšen svinjski nateg se gredo pri Kompasu. Cene voženj z gondolo so namreč fiksirane in polna tura stane 100 EUR, obstaja pa tudi skrajšana verzija za 80 EUR. Mi smo bili štirje in smo torej plačali za svojo vožnjo točno toliko, kot bi plačali pri Kompasu – ob tem, da se pri Kompasu zagotovo ne bi peljali sami, saj se lahko z eno gondolo pelje do 6 oseb. Kompas torej z vsako vožnjo zasluži vsaj 50 EUR – za povrhu na črno, brez računa.

Podobno je seveda z vodnim taksijem - vožnja do letališča stane v povprečju okoli 100 EUR, vožnja skozi mesto pa okoli 30 EUR , vendar pa je to kar znosno, če stroške razdelimo na več oseb. Mojstri s Kompasa pa so za en taksi zaračunali kar 14 x 25 EUR, torej 350 EUR. Dobiček si izračunajte sami.

Pa bi bilo vse OK, če bi nam vse to ponudili kot dodatne opcije in nam povedali, kakšne so druge možnosti. A ni bilo tako – še huje, namerno so nas zavajali, ne le s ceno, ampak tudi z informacijami, kako da ni direktne povezave med Markovim trgom in pristaniščem (vsaj 3 ali 4 linije vodnega avtobusa direktno povezujejo obe lokaciji, linija 82 celo pelje skozi Canal Grande po isti trasi kot kompasovi taksiji) kako super truper ponudbo so nam dali za vožnjo z gondolami.

Skratka, tole je bilo zadnjič, da sem imel opravka s Kompasom, z njimi nikoli več nikamor. Kaj takega bi morda pričakoval pred dvema ali tremi desetletji, ko še ni bilo konkurence in ko smo se potrošniki manj zavedali svojih pravic. Da se to dogaja v 21.stoletju, pa je zame popoln šok in ne bi verjel, če ne bi doživel. A roko na srce – kaj drugega pričakovati od podjetja, ki ga je desetletja vodil in oblikoval nekdanji udbovec.

Pred slabimi tremi leti so stranke slovenske levice, še bolj pa njihovi podporniki v zaledju in intelektualna baza, govorili o nujnosti nove politike, novih obrazov in o prekinitvi s fašistoidno politiko takratnih oblastnikov. Seveda so pri tem kot rešitev ponujali sebe in svoje politike. Samo tri leta kasneje, ko so državo pripeljali v najhujši krč doslej, pa namesto samorefleksije raje govorijo kar o krizi celotne politične scene pri nas.

Beri naprej …