Prejšnji teden je časnik Večer objavil intervju z nekdanjim predsednikom države Milanom Kučanom, ki se je med drugim dotaknil tudi vprašanja, zakaj se je po dolgih letih odvrnil od podpore stranki SD: “Sva se pa na mojo željo srečala sedaj, po nezaupnici. Izrazil sem svoj dvom v pravilnost odločitve, da po velikem nezaupanju, ki ga je doživel ne samo v parlamentu, ampak tudi v javnosti, on popelje stranko na volitve in to z ambicijo, da kandidira tudi za predsednika vlade.  To je tudi razlog, da sem se priključil predlogu za Jankovićev nastop na državnih volitvah mimo stranke, za katero sem doslej glasoval na vseh volitvah.”

V današnjem pogovoru za Delo pa je Pahor na vprašanje o njunem pogovoru povedal tole: “Ljudje se z mano pogovarjajo zato, ker nikoli ne razkrivam vsebine pogovorov na štiri oči, in tudi tega ne bom.”

Kaj sta nam povedala oba moža? Kučan je, prevedeno v preprost jezik, povedal, da če “ne bo po njegovem, se ne bo več igral z njimi”. Pahor pa je povedal, da je gospod.

Vstop ljubljanskega župana v volilno tekmo je pravzaprav z nekaterih vidikov kar dobrodošel. Če ne drugega, so dokončno padle maske. Dokončno se je potrdilo, da botri v ozadju levice niso nikakršni socialdemokrati, za kakršne se radi predstavljajo že dobri dve desetletji, ampak navadni oblasti in privilegijev željni stremuhi. Predvsem to leti na nekdanjega predsednika Kučana, ki je dolga leta mojstrsko dajal vtis, da se je iz prepričanega komunista resnično prelevil v demokrata. Seveda je lahko dajal tak vtis, dokler mu ni šlo pošteno za nohte.  Tudi sam nisem nikoli zares verjel v zgodbice o vsemogočnem Kučanu v ozadju, ki jih je širila predvsem SDS in njej naklonjeni mediji. Nisem verjel do zdaj, zdaj pa verjamem, saj je Kučan s podporo Jankoviću jasno pokazal, da za ohranitev oblasti ne izbira sredstev ter je pripravljen na pakt s hudičem, če je treba.

Najbolj zanimivo pri vsem pa je poslušati argumente, s katerimi botri poskušajo prikazati Jankovića kot skorajda socialdemokrata. Pravzaprav je kar boleče gledati politike, ki sem jih nekoč spoštoval (da ne bo pomote, Kučan je bil zame v svojem času velik format predsednika, ki je znal večini dati občutek, da je predsednik vseh državljanov; za razliko od trenutnega predsednika), kako serjejo klamfe. Oprostite izrazu, ampak tega se ne da povedati bolj spoštljivo, dalo pa bi se veliko bolj prostaško.

Zanimiv je bil predvčerajšnji nastop nekdanjega predsednika v Bobovnikovih Odmevih. Že od prve sekunde je bilo videti, da je Kučan prišel v studio povsem našpičen, skozi nastop pa se je njegovo psihično stanje samo še zaostrovalo. Pri nas na Štajerskem temu rečemo, da je poživčkal. In to ob tem, da ga je Bobovnik izrazito šparal, zastavil mu je le nekaj dvom izražajočih vprašanj, ki jim niti od daleč ne bi mogli reči provokativna. Kučan je že od začetka globoko dihal, potem pa je postal agresiven in, kar je zanimivo, začel je govoriti tako, kot njegov varovanec Janković – deloma nerazločno, požiral je besede in ni zaključeval stavkov. In nam je povedal. Končno. Jasno in glasno – ne glede na to, kdo je na oblasti, za vse naše tegobe je kriv Janša, pa če je na oblasti ali pa v opoziciji. No, povedal pa je tudi, da se na RTV Slovenija čisto preveč držijo zakona. Kot pijanec plota, je pozabil dodati in citirati pokojnega maršala. Ampak dobro, pustimo njegovo obnašanje, morda ga je pač bolel zob in je bil živčen, bolj zanimivo je, kar je povedal o Jankoviću:

• za njega govorita socialna država in socialna pravičnost. Svoj rezultat je dosegel in pri tem pokazal veliko mero socialne občutljivosti, občutljivost za dostojanstvo človeka – svašta, morda imamo pa dva Jankovića, pa tega niti ne vemo. Ker jaz poznam Jankovića, ki so mu na najbolj elitnem izmed projektov ljudje umirali. Poznam Jankovića, ki so mu večinoma tuji delavci sredi zime dan in noč gradili stadion, tudi v največjem mrazu, za borih 300 evrov mesečno, če so jih seveda sploh dobili izplačane. Na istem projektu je ostala množica neplačanih podizvajalcev, ki tega niti ne smejo na glas povedati. Ne nezadnje je to enega med njimi pognalo v smrt. Skratka, ali je nor Kučan, ali pa jaz. Ali pa nobeden, je pa eden od naju pokvarjen, da zaudarja do pekla.
• Ta njegov rezultat, njegova učinkovitost, sposobnost, da gradi z ekipami, ki so visoko profesionalne, ki so zavezane istemu cilju, ki so sposobne dialoga in ki bodo, to sem prepričan, sposobne, recimo, svoje nekoliko manjše izkušnje pri vodenju države nadomestiti z dialogom – tudi tukaj se vprašam, ali s Kučanom poznava istega Jankovića. Janković in dialog, prosim vas lepo. V slabih treh letih, kolikor kot del civilne iniciative spremljam Jankovićevo delo, si upam trditi, da dialoga z Jankovićem ni. Kdor mi ne verjame, naj si prebere nekaj magnetogramov s sej mestnega sveta MOL. Potek je zelo preprost – župan da v obravnavo MS nek predlog in o njem nato razpravlja samo opozicija (vključno s svetniki SD). Svetniki z županove liste praktično NIKOLI ne polemizirajo, sploh ne odgovarjajo na pripombe in predloge opozicijskih svetnikov, ampak samo čakajo, da opozicijski svetniki povedo svoje, nakar je na vrsti glasovanje, včasih še pred tem župan pove svoje stališče in potem vsi njegovi svetniki seveda glasujejo enako. Brez izjeme. Brez napake. Toliko o njegovi pripravljenosti na dialog. Niti hlini je ne, ampak jasno pokaže, da ga dialog ne zanima.

Zanimivo pa je tudi, kako je Kučan na dan mladosti komentiral afere Jankovićevih sinov. Nekako takole: “da so Jankovićevi otroci polnoletni in da Janković ne odgovarja za njihova dejanja. Čeprav to seveda je problem. Verjamem, da ga bo Janković znal urediti in da se bodo navsezadnje sinovi zavedali svoje odgovornosti do očeta,” – skratka, Kučan nam servira, da sta mulca res problematična, ampak da ata Janković s tem nič nima. Prosim vas lepo, kako fotr s tem nič nima, od kod pa imata paglavca denar. Od kod ima mlajši sin milijone, ki jih čez noč frčka, če pa se spomnimo, da brez očijeve pomoči niti srednje šole ni mogel končati? Ponižujoč občutek, da nas ima nekdanji predsednik za tako govedo…

Skratka, če poslušam Kučana, si lahko predstavljam le dvoje – bodisi ima Janković dvojčka, ki je gor zrastel v neki drugi družini, ali pa ima razcepljeno osebnost. Seveda pa je zanimivo, kako o njem razmišljajo nekateri njegovih drugih podpornikov. Najbolj zabaven se mi je zdel Lojze Ude, ki je bil gost v prejšnjih Pogledih Slovenije. Sicer sem raje gleda fuzbal in sem Poglede ujel le za kakih 10 minut, ampak sem pa ujel, ko se je Slak po predstavitvi nekaterih Jankovićevih “poslov” obrnil po komentar na Udeta, pa je tale samo zajecljal nekako takole: ““Nisem vedel, da bo to oddaja o Zoranu Jankoviću,”  Nobene besede v obrambo, samo pripomba, da imamo tudi druge kandidate, na katere bi se lahko spravili.

Kot rečeno, v vsem slabem je dobro to, da so maske padle. Po vsem udrihanju čez Janšo in desnico, upravičenih in neupravičenih, nima ne Kučan ne nihče drug več pravice moralizirati. Ker so si izbrali kandidata, ki Janšo v vsem, kar mu najbolj očitajo, poseka na celi črti. Ker so pokazali, da ni važno, ali je lev ali desen, pošten ali nepošten, važno je da je naš. In nobena cena ni previsoka. In ravno odpadle maske so brčas glavni razlog, zakaj je bil Kučan na odmevih tako razkurčen.

Predvolilno obdobje se je začelo dokaj mlačno in kljub dolgo napovedovanemu in obenem mnogokrat zanikanemu vstopu Zorana Jankovića ni bilo za pričakovati, da se bo scena razživela. Stranka za trajnostni razvoj in županska lista pač ne premoreta kalibra, ki bi jima dajal upanje na večji domet. Prestop parlamentarnega praga bi za obe druščini mejil na senzacijo.

Beri naprej …

Že pred vstopom ljubljanksega župana v volilno tekmo je bilo jasno, da se SD počasi poslavlja od oblasti, pa tudi, da bo brčas polovica njihovih poslancev ob bel poslanski kruh. Tako seveda ni presenečenje, da so prvi poslanci že začeli zapuščati barko in iskati novega gospodarja, pri katerem lahko računajo na polno skledo.

Tako je danes SD zapustila že tretja dama - Janja Klasinc. Pri čemer pa je zanimiva njena utemeljitev izstopa, da se namreč vlada in stranka nista dovolj odločno “zoperstavili pohlepu kapitala, ki si je polnil žepe na račun delavcev”. Pri čemer je zanimivo, da je Klasinčeva to ugotovila šele tik pred iztekom poslanskega mandata. Kaj čmo, je pač blond.

Bo pa zanimivo videti, ali bo dama kandidirala na kakšni drugi listi. Če bo, bo zagotovo na listi koga, ki se bo “zoperstavil pohlepu kapitala”. Živi bili, pa videli.

Včeraj popoldne je pozvonilo. Pred vrati sta stali deklici kakšnih dvanajstih let in vprašali, ali bi kupili ikebano. Cena sitnica – 2 EUR. ni veliko za ikebano, dostavljeno na dom, ki je niti naročiti ni bilo treba.

Priznam, da mi je že itak simpatično, če otroci poskušajo sami zaslužiti kakšen evro, tale zadeva me je pa še posebej navdušila. Zaradi vaze, ki je pravzaprav izdolbljen plod osaškega pomarančevca.

En ali več osaških pomarančevcev raste v parku ob bežigrajskem stadionu. Jeseni popadajo plodovi na tla in segnijejo. Nisem pa doslej nikoli videl, da bi kdo iz kakšnega od plodov naredil kaj koristnega. Večinoma jih mularija, včasih pa tudi očetje, brcajo naokoli, čeprav razen oblin nimajo prav nobene odlike žoge.

In po vseh teh letih sta se našli deklici, ki sta v nekoristnem plodu zagledali poslovno priložnost. Dobra ideja + poceni surovine = uspešen posel. Poleg tega sta bili navdušeni, ko jima je Frau Blitz povedala, kako se tale plod imenuje in očitno je bilo, da bosta novo pridobljeno informacijo znali koristno uporabi za dodatno izboljšanje svoje storitve. Prepričan sem, da se jima ni treba bati za prihodnost. Verjetno ne bosta čakali, da država poskrbi zanju.

Kdo bi si mislil, da bom v letu 2011 v enem dnevu objavil dva posta, tega bržčas nisem naredil še nikoli, niti na vrhuncu blogovske energije pred leti.

Ampak danes sem enega že objavil, potem pa sem na Twitterju prebral tole: “Odhajam! Protesta proti izkoriščevalskemu kapitalizmu se je udeležil Zoran Janković.” Nič pa o tem, ali je imel s sabo tudi svoja dva neprehranjena fantiča.

Zjutraj smo se s fondovskimi soborci ob kavi pogovarjali o udeležbi na demonstracijah in bolj za šalo sem vprašal, ali mislijo, da bo prišel tudi župan, pa so se vsi po vrsti, nekateri 110% socialisti, zakrohotali, češ dober štos.

Lahko noč Slovenija, jaz grem srat.

Da smo Slovenci, no ja, slabi vozniki, ni kakšna skrivnost. Morda se bo kdo razburil, ampak prehitra vožnja je na naših cestah še najmanjši problem. Neupoštevanje varnostne razdalje, telefoniranje med vožnjo, “žmiganje” z lučmi vozniku pred nami, vožnja po prehitevalnem pasu – vse to lahko vsakodnevno opazujemo na naših cestah. Celo zahodni sosedje Italijani, pri katerih v večjih mestih sicer vlada kaos, nam v teh rečeh niso kos.

Še posebej pa se Slovenci odlikujemo po odnosu do parkiranja. Parkiranje kjerkoli in kadarkoli očitno marsikdo razume kot osnovno človekovo pravico. Ko napišem kjerkoli, tudi mislim kjerkoli. En tak “kjerkoli” je tudi pred osnovno šolo Vita Kraigherja, nasproti bežigrajskega stadiona.

Pred šolo se da z avtomobilom priti z dveh strani. Na vzhodu s Samove po enosmerni Vodovodni, na zahodu pa po Staničevi s Podmilščakove. Staničeva je do vrtca dvosmerna, od vrtca naprej pa je enosmerna, parkiranje pa je dovoljeno po vsej dolžini, razen tik pred šolo, nekaj metrov pred in za prehodom za pešce, kjer je območje šolske poti (na sliki označeno z rdečim krožcem).

Lani je bila katastrofa povsod. Tako na Staničevi kot na Vodovodni je bilo tik pred začetkom pouka vse zaparkirano, celo prehodi za pešce. Z obeh strani, še posebej pa Vodovodna, kjer so bili tudi čez dan zaparkirani vsi pločniki in zelenice. Otroci so celo izdelali opozorilne plakate, ki so jih nalepili na drevesa, pa ni nič pomagalo. Letos pa so ob začetku šolskega leta pri prehodu za pešce na Vodovodni postavili varnostnika in stanje se je bistveno izboljšalo. A žal samo na Vodovodni, saj so dobili le enega prostovoljca. Na Staničevi je bila katastrofa. Tako prehod za pešce kot pločniki in zelenice so bili popolnoma zaparkirani, avtomobili so vzvratno speljevali s pločnika na prehod za pešce, otroci pa so se peš prebijeli med njimi. Skratka, tempirana bomba. Za povrhu kot v posmeh tabli, ki točno na tistem mestu označuje šolsko pot.

V obrambo sonarodnjakom moram povedati, da pri tem niso nič boljši starši, ki pripeljejo otroke v sosednjo britansko šolo. Kvečjemu še hujši. Kar seveda ni nič čudnega, saj je polovica učencev tako ali tako hohštaplerskih Slovencev, v drugi polovici pa tudi ne manjka hohštapšlerskih tujcev.

Skratka, pri Blitzovih doma je vrag vzel šalo, in Blitz je na roditeljskem sestanku načel problematiko. Niti ni bilo težko, saj je učiteljica med drugim omenila, da bodo imeli otroci projekt iz varnosti v prometu. Pripomil sem, da najbolje, da začnejo kar pri prehodu za pešce. Odgovorili so, da so žal dobili samo enega prostovoljca in da se ne da nič narediti. Seveda se nisem dal, verjamem, da ne morejo zadeve čez noč urediti, lahko pa vsaj poskušajo. Denimo apelirati na starše, klicati policijo, marsikaj se da. No naslednji dan je pa še Frau Blitz pred šolo srečala ravnatelja in načela isto temo. Se še spomnite zapisa o gledanju televizije v šoli in uspešne akcije Frau Blitz, ki je po letih neuspešnih poskusov staršev čez noč uspela narediti red? Zdaj, ali je zaslužna Frau Blitz ali Herr Blitz, ne vem, ampak čez dva dni je bila zadeva urejena. Ob robu pločnika so napeli trak, da se več ni dalo parkirati na pločniku. In začuda, ali pa tudi ne, je pri večini staršev učinkovalo. Otroci so naenkrat dobili varen prehod čez cesto. Lepa beseda, ali pa tudi grd trak, lepo mesto najdeta.

Potem pa nekega dne, ko peljem otroke v šolo, naletim na tale prizor. Strgan trak in, saj ne boste verjeli – nekateri očitno res ne razumejo drugega jezika kot fizične ovire. Kot faraonke, ki potem ko jim zapreš eno pot, poiščejo drugo in na koncu nimaš druge rešitve, kot da jih neusmiljeno pobijaš. Skratka, trak je bil strgan – ok, se zgodi. Neverjetno pa je, da nekateri to takoj razumejo, kot “odlično, spet je dovoljeno parkirat”. Kaj si takšni ljudje zares mislijo, mi je uganka. Možnosti sta dve – ali so tako neverjetno neumni, ali pa tako neverjetno arogantni. V vsakem primeru pa jih bržčas ni pametno nagovoriti.

Kakorkoli že, to še ni konec zgodbe. Naslednji dan je bil trak spet na mestu. A ker je bil na sredini strgan, so oba konca zvezali skupaj in je bil trak zaradi tega nekoliko krajši. Ravno toliko, da ni bil zaprt celoten pločnik. Bogve, kaj si je mislil lastnik črnega terenca (istega kot dan prej), bržčas, da je trak mišljen samo za zaporo neasfaltiranega pločnika. Pač, takle mamo. Vprašanje je tudi, zakaj je mercedes na desni moral ustaviti ravno na prehodu za pešce. Ko pa ima pred in za njim dvesto metrov prazne ceste.

Skratka, tak je zdaj naš standard, kar je daleko bolje od tega, kar smo imeli še nedavno. Zdaj lahko otroci vsaj razmeroma varno pridejo čez cesto. Trak, čeprav le zasilen, je veliki večini staršev očitno le dal misliti. Še vedno jih mnogo sicer ustavi takoj za prehodom, čeprav imajo samo 10 metrov naprej možnost parkiranja ob levem robu ceste, kjer je vedno prostora za vsaj 20 ali 30 avtomobilov. A kot rečeno, to je ogromen napredek od tega, kar je bilo. Enim pa očitno ne pomaga nič. Ne lepa beseda, ne trak, nekateri pač očitno razumejo le prisilo.

In čeprav so mi rostfraj količki, posejani po Ljubljani, skrajno zoprni, poleg tega pa so še nevarni, pa na trenutke celo pomislim, da ima župan prav. Na koncu se je le pokazalo, da večina nekako razume in se jih da vzgojiti. Morda pa bi se kazalo zgledovati po snovalcih kadilske zakonodaje.

Dobri dve desetletji po zadnjem praznovanju (ponarejenega) Titovega rojstnega dne, ko so se mladinci vseh bratskih narodov še zadnjič zbrali na stadionu JNA v Beogradu in štafeto z dobrimi željami predali vrhu jugoslovenske partije, se zdi, da se zgodovina vrača.

Ponedeljkov podporni pohod šestindvajseterice modrih na magistrat, kjer so se poklonili in izkazali ponižnost ter klečeplaznost edinemu, ki lahko državo reši grosupeljske more in nas povede v lepšo prihodnost, me je v mnogočem spomnil na slavne dni, ko so titovi omladinci na stadionu JNA ob kunjenju maršalu in računanju nanje kazali pot v svetli jutri.

No, podobnost je zgolj v svetli prihodnosti, tisti, ki so nam na včerajšnjem mitingu pokazali pot v lepši jutri, so bili namreč večinoma titovi omladinci, še preden sem se rodil. Izpade sarkastično, mar ne, ampak v povprečju bi bili včerajšnji romarji, ki si tako želijo oblikovati našo in mojo prihodnost, v penziji celo po nesprejeti pokojninski reformi.

Uspel sem izbrskati 23 od 26 podpornikov:

V povprečju so podporniki stari 64 let in pol, torej že dolgo v pokoju. Še huje pa je, če pogledamo generacijsko sestavo. Samo eden med njimi je (komajda) mlajši od 40 let, kar 14 ali 61% jih je starejših od 60 let, slaba polovica (43%) je starejših od 70 let, dobra petina (22%) pa od 80 let.

Živela prihodnost. Za domovino z Zokijem – v dom!

Vir fotografije: siol.net

Ko je prejšnji teden tajnik SD Uroš Jauševec na Twitterju napovedal Jankovićevo ˝uničenje levice˝, se je nemalo tako volivcev sedanje koalicije kot tudi opozicije z njim gotovo strinjalo. Saj ni nobena skrivnost, da ljubljanski župan ni ravno vzorčen primer levičarja, če si seveda pod pojmom levičar ne predstavljamo komunističnega samodržca. Bolj zanimiva je bila Jauševčeva utemeljitev svojih besed, ki so jo naslednji dan objavili mediji: ˝… na primer v Veliki Britaniji, ko kaže, da bodo laburisti izgubili volitve, ne pride neki magični rešitelj z novo stranko, prav tako se kaj takega ne dogaja v drugih razvitih zahodnih demokracijah. Nasprotno pa so v Romuniji, Bolgariji in nekaterih drugih vzhodnoevropskih državah poznani primeri, ko so na mesto etabliranih strank stopili populisti, demagogi…˝

Beri naprej …

Pred dnevi so v poročilih govorili o tem, kako pri nas “podjetja” na vse načine iščejo poti, kako uporabnikom iz žepa s kar najmanj truda izvleči čim več cekinov. In sem se spomnil, da bi bilo zanimivo primerjati stroške domačih bank s tujimi.

Spomnim se, kako so me na začetku, ko sem odprl račun pri Deutsche bank, motili visoki stroški vodenja računa, plačeval sem namreč dobrih 13 EUR kvartalno. Šele kasneje, ko sem začel malo preračunavati, mi je kapnilo, da so stroški računa pri NLB neprimerno višji.

Te dni sem se končno spravil narediti nekoliko natančnejšo analizo. Neposredno primerjati računov sicer ne moremo, saj so usluge pri različnih bankah različne, a do nekih osnovnih ugotovitev se da vseeno priti. V primerjavi sem zajel Klasični račun NLB, Zlati račun NLB in Aktiv Konto ter Plus konto pri DB. Po ravni uslug je DB Aktiv nekje med obema NLB računoma, rekel bi, da bližje Zlatemu kot Klasičnemu, seveda pa je ocena odvisna od tega, katere usluge uporabljamo in kako pogosto. DB Plus račun pa je nedvomno na ravni NLB zlatega računa. Pa poglejmo osnovne podatke:

Kot vidimo, je razlika že v osnovnem pristopu – stroški vodenja pri NLB računih so, vsaj pri Klasičnem računu, precej nižji kot pri DB banki, a pri slednji ni nobenih dodatnih stroškov s provizijami, uporabo telebankinga ali online-bankinga.

Za primerjavo sem izračunal stroške, ki jih ima uporabnik, ki uporablja Klik in Teledom, ki vsak mesec preko trajnika plača 9 računov (trojček (internet, telefon, kabelska), mobitel, ogrevanje, RTV prispevek, odvoz smeti, voda, plin, elektrika in osebno zavarovanje), ter 4 račune preko Klika (prehrana za dva otroka, naročnina časopis, 1 plačilo xy računa). Pri uporabi Klika in Teledoma sem vzel za osnovo petletno obdobje (pristopnino+obnovo certifikata sem razdelil na 5 let). K stroškom sem dodal še dva dviga gotovine 200 EUR na bankomatu v tujini. Pri nemškem računu sem upošteval, da je en dvig brezplačen pri Cash group, za drugega pa plačam provizijo.

Prišel sem do naslednjega rezultata:

Vidimo, da je DB Aktiv za kar 17 EUR letno cenejši celo od NLB Klasičnega računa, čeprav omogoča precej višji standard uslug (višji dnevni limit za dvig na bankomatu, osebni bančnik, višina osnovnega limita po dogovoru). V primerjavi z NLB Zlatim računom pa bi letno prihranili celo 80 EUR, res pa je, da nam slednji ponuja eno uro odvetniškega svetovanja letno, ter seveda možnost pridobitve zlate ECMC kartice.

Razen vsega naštetega pa imamo pri nemških bankah celo možnost skupnega računa za zakonce. To pomeni, da se račun glasi na imeni obeh zakoncev, oba lahko dobivata dohodke na isti račun in seveda dobita vsak svojo kartico. V takem primeru se prihranek v primerjavi z NLB računi še dodatno poveča – na 48 EUR pri Klasičnem računu in kar 175 EUR letno pri Zlatem računu.

Skratka, zelo jasna in za slovenske uporabnike žalostna ugotovitev. Poleg tega, da zaslužimo manj in posledično tudi na bančnih računih obračamo manj denarja, nam banke za enake storitve vzamejo več, kot v Nemčiji. Občutno več. In to ob tem, da bančni uslužbenci zaslužijo manj, kot v Nemčiji. Kaj nam to govori? Da je vodenje slovenskih bank slabo. Ker kot kak Superhik jemljejo revežem, da lahko bogatim in predvsem povezanim dajejo kredite. Tako denimo nenasitno Janovićevo piramido v Stožicah plačujemo na vseh koncih – kot davkoplačevalci, kot uporabniki storitev mestnega holdinga in kot uporabniki paradržavnih bank.

Pobeći negde, daleko, što dalje
gde ne trebaju pilule za spavanje,
pobeći negde, ne umem da plivam,
dajte mi pojas za spasavanje.
Taksisti gaze golubove,
konobari otimaju, kradu,
majmuni siluju po ulazima
neću da ostanem u gradu…