Oni dan me je pot zanesla v enega od hotelov na slovenski obali. Sončen septemberski petek je bil razbeljen in po kosilu sem udobno zleknjen v fotelju v prijetno ohlajeni hotelski veži prebiral elektronsko pošto. Na recepciji sta bila ta čas izredno prijazna gospa v štiridesetih, ter slok, visok možak sredi petdesetih. Med recepcijo in sedežno garnituro, kjer sem sedel, je širši steber, ki je deloma zakrival pogled name, tako, da me je videla le gospa, gospod pa ne.

Čez čas vstopi nemško govoreč par mlajših srednjih let in z recepcionisti se prisrčno pozdravijo. Očitno je bilo, da nista prvič v tem hotelu in tudi, da se z veseljem vračata. Slišal sem precej živahen, skoraj vesel pogovor, nisem pa poslušal, o čem so govorili. Sredi pogovora v nemščini pa možakar z recepcije nenadoma po slovensko navrže: “Pa kaj bi še rad, da mu ga potegnem, al’ kaj?”

Seveda sem dvignil pogled in v istem trenutku opazil, da je tudi gospa z recepcije trznila in me pogledala. Možak me ni videl, ona pa je vedela, da so prostaško opazko slišala vsaj ena nepovabljena ušesa.

Bil sem kar malo v šoku. Mislim, vem, da s turisti ni lahko, ljudje bi pač radi v tednu ali dveh nadoknadili vse, kar v ostalih petdesetih tednih leta zamujajo, ampak poklic je pač poklic. Vsi se v službi srečujemo s prijetnimi in manj prijetnimi dogodki, pa moramo dostojno ravnati.

Pa četudi bi razumel, da vsakomur kdaj kaj ne paše ali mu celo prekipi, se mi pa zdi nesprejemljiva raven prostaštva. Možakar bi lahko denimo rekel: “Pa kaj si tale izmišljuje?” ali kaj podobnega, res ne vem, zakaj je potrebno tako brutalno prostaštvo.