Ko smo se danes z otrokoma peljali iz mesta in smo stali na semaforju na Bavarskem dvoru, sem fanta vprašal, če poznata možakarja na plakatu. Naš sedemletnik je kot iz topa ustrelil: “Janković.”

Čez nekaj sto metrov je vprašal, zakaj je toliko Jankovićevih slik ob cesti. Odgovoril sem mu, da imamo volitve, na katerih bomo izbrali predsednika vlade, glavnega v državi. In da bi tudi Janković rad postal glavni.

Še nekoliko kasneje smo spet stali na semaforju, seveda spet z Jankovićevim plakatom pred sabo, z režečim se županom in napisom “UPANJE”. Poba je vprašal: “Ati, zakaj pa piše upanje? A zato, ker si bo vse upal, ko bo glavni?”

Superhik je legendarni lik iz še bolj legendarnega stripa Alan Ford. Je antipod Robina Hooda, zločinec, ki jemlje revnim in daje bogatim. Alan Ford je seveda parodija, slovenska država pa žal ne.

Že nekaj časa se mnogi sprašujemo, ali je vladajoča koalicija res leva, za kakršno se razglaša. OK, da ima večina Pahorjevih ministrov dve levi roki, je očitno, zelo težko pa bi trdili, da se obnašajo levičarsko. A če pri ukrepih za oživljanje gospodarstva še lahko razumemo, da so neke spremembe v smeri svobodnejšega trga dela potrebne, pa mi ni nikakor jasno, čemu je potreben zadnji Svetlikov umotvor, nov sistem dodeljevanja socialnih pomoči, ki sta nam ga v nedeljskih poročilih predstavila direktor direktorata za socialne zadeve in prva penzionistka Kožuh Novakova.

Predsednica LDS, Katarina Kresal, že mesece ob vsaki priložnosti napleta o vitki državi, kar se čisto lepo sliši, gre pa za poenostavitev procesov, danes zelo popularno v gospodarstvu. Ampak če gospa Kresalova resno misli  tole o vitki državi, kako za hudiča je potem LDS lahko podprla Superhikov Svetlikov zmazek. Ga bom kar tako poimenoval, ker ne najdem boljšega izraza za zakon, ki udari po najrevnejših.

Pa začnimo: prvo, kar bode v oči je, da se bo obravnava vseh zahtevkov za subvencije po novem preselila na centre za socialno delo. Ti bodo poleg dosedanjega dela fasali še obravnavo subvencij za šolsko prehrano in znižanega plačila vrtcev. Hura – seveda se je treba vprašati, koliko dodatnih delavcev bodo zato zaposlili na centrih za socialno delo. In seveda, ali bodo zato šole in vrtci odpustili tiste, ki so doslej imeli čez obravanavo teh zahtevkov. Vse to diši po povečevanju števila zaposlenih v javnem sektorju.

Ampak tisto, kar me bolj moti je, da se samo še nadgrajuje in dodatno komplicira že tako prekompleksen proces uveljavljanja socialnih pomoči. Pri nas je namreč vsak socialni transfer odvisen od množice vhodnih podatkov. Problem je seveda v tem, da kot izhodišče vedno vzamemo maksimalno pravičnost, kar seveda nujno pripelje do zapletenih procesov, za obvaldovanje katerih je potrebno zaposliti nove in nove ljudi, ki na koncu stanejo davkoplačevalce veliko več, kot pa prihranijo s tem, da ne bi komu dali preveč pomoči.

Pa poglejmo samo dva izmed socialnih korektivov: otroški dodatek in subvencija za znižanje plačila vrtca. V silni vnemi, narediti najpravičnejšega od pravičnih sistemov sta tako otroški dodatek, kot tudi subvencija za vrtec razdeljena v N različnih razredov – da ja ne bi tisti, ki zasluži 50 evrov več, dobil enako visokega dodatka in plačal vrtca po enaki ceni, kot oni drugi. Vzdrževanje takega sistema je seveda kolos, ki ga mora podpirati množica uradnikov. Saj je potrebno za vsakega otroka in vsako družino v državi izračunati, v katerega od mnogih razredov padejo. Vsako leto, da ne bo pomote. Ali ne bi bilo veliko enostavneje, če bi preprosto po zgledu mnogih uspešnih evropskih držav uvedli univerzalen otroški dodatek in enako plačilo vrtca za vse? Že res, da nekomu, ki zasluži 5000 evrov mesečno, tistih 100 evrov ne bo veliko pomenilo, ampak s poenostavitvijo sistema bi lahko prihranili veliko več, saj ne bi potrebovali množice socialnih delavk, ki preračunavajo pravičnost. Vloge za subvencioniranje plačila vrtca pa bi vložili samo še tisti, ki so dejansko socialno ogroženi. Pomislite – pri veliki večini, povprečnih plačnikih, ki danes padejo v srednje razrede tako pri plačilu vrtca kot pri otroških dodatkih, bi takšna poenostavitev sistema preprosto pomenila, da so na istem, kot danes, le da ne bi bila potrebna množica uradnikov, ki vse to preračunavajo.

Ampak zdi se, da se mi raje držimo sistema, da “bomo prihranili, pa naj stane, kar hoče”.

No, cvetka vsega tega socialnega cirkusa pa je novo pravilo, da bodo socialni prejemki upokojencev vračljivi – po domače povedano, upokojenec z nizko pokojnino, ki pa ima v lasti nepremičnino, bo varstven dodatek dobil le, če bo nepremičnino zastavil v korist države. Po njegovi smrti bodo dediči morali izplačati dolg,  če bodo želeli, da je podedovana nepremičnina prosta bremen. Sliši se pravično, tudi Kožuh Novakova temu navdušeno pritrjuje. Jaz pa pravim, da je to bullshit. Prva penzionistka navdušeno flanca o tem, kako se bodo morale družine več pogovarjati – ampak tudi to je bullshit. O čem hudiča se naj pogovarjajo, če nimajo kje vzeti? Neizpodbitno življenjsko dejstvo je, da ima večina upokojencev z nizkimi pokojninami večinoma tudi otroke s podpovprečnimi dohodki. Če upoštevamo še razsulo stanovanjskega trga, lahko kar rečemo, da zelo veliko mladih in tudi tistih srednjih let, ki izhajajo iz revnejših družin, s težavo shajajo že sami in verjetno ne morejo pomagati staršem. Tako se bodo ob smrti staršev morali odločati, ali vzeti kredit za poplačilo dolga, ali pa prodati podedovano stanovanje, čeprav morda še svojega nimajo. Tisti redki premožnejši, ki se bolje znajdejo, bodo pa verjetno kaj hitro ugotovili, da je najbolje čimprej prepisati stanovanje (o tem se bo družina menda že znala pogovoriti, kot pravi Kožuhova) na dediče, upokojeni preužitkar bo dobil brezplačen varstveni dodatek in mirno ostal v bremen prostem stanovanju do smrti. Skratka, siromak bo pa spet nastradal.

Če se mi je tisti direktor zdel samo malo “priglup”, pa mi je ob pametovanju Kožuh Novakove šlo dobesedno na bruhanje. Priviligirana penzionistka, ki je vse življenje preko partije živela priviligirano, bo pridigala o tem, kako se naj družine v stiski več pogovarjajo.

Sicer pa o kakovosti zakona največ pove tale trditev: “Obljubljamo tudi mi, nevladne organizacije, tudi nekaj odvetnikov, da bom brezplačno pomagali ljudem uveljavljati to, kar jim zakon omogoča”. Čudovito, super preprost zakon, če bodo najbolj ogroženi potrebovali pomoč odvetnikov ali nevladnih organizacij. Zares čudovito. Toliko o vitki državi Katarine Kresal.

Kljub drugačnim napovedim strank bi bilo seveda naivno pričakovati, da se tokratna predvolilna kampanja ne bo vrtela tudi okrog afer, še zlasti pri glavnih protagonistih. In če so konkurenti in javnost z nadobudnim Virantom precej zlahka opravili, sta Janša in Janković seveda veliko odpornejša. Za Janšo bi tako ali tako že lahko rekli, da je imun na afere. Sojenje v aferi Patria, izdaje in ponatisi knjig Spomenke Hribar; Mateja Šurca in Blaža Zgage so zaradi nenehnih leta trajajočih obdelav predsednika SDS, ki ne pripeljejo do nobenih rezultatov, postali tako obrobni dogodki, da se nanje ne ozirajo niti več Janševi zakleti nasprotniki. Tako se Janši, kljub vsem mogočim aferam, niti ni potrebno zagovarjati pred javnostjo in je s tem seveda v bistveni prednosti pred konkurentoma.

Beri naprej …

Najzanimivejši predvolilni dogodek prejšnjega tedna je gotovo objava podatkov o dohodkih kandidatov za premierja, pri čemer je prvič padlo po ljubljencu javnosti in medijev, tako rekoč po kraljeviču ljudskih src Gregorju Virantu.

Udarec je še toliko hujši, ker je prav Virant igral na karto novih, neobremenjenih obrazov, ali kot je sam rekel, tistih, ki niso nikomur nič dolžni. Razen seveda dvema milijonoma davkoplačevalcev, bi rekel. Zanimivo je, da so le kak dan prej gostje v Studiu city napovedovali, da se zna še kaj zgoditi in da jo bo nekdo od favoritov fasal. Celo nakazovali so v smeri, da bi med tremi favoriti to lahko bil prav Virant. Kar seveda ne pomeni, da so karkoli vedeli, ampak je to precej logično – tako Janša kot Janković sta na udarce že precej imuna, in ne njiju ne njunih volilcev bržčas ne more omajati nobena obtožba več. Virant pa je doslej vedno bil le good guy, varno zavit v vato nekje v “pozadini”.

Moja prva reakcija je bilo seveda hudo razočaranje nad enim od osebnih favoritov volitev. Že res, da vsa zadeva ni protizakonita, ampak lepa pa tudi ni. Da je jemanje nadomestila pri dohodkih, ki jih je Virant imel v tistem letu, nemoralno ali vsaj nelepo, ni nobenega dvoma. Virant je namreč državno blagajno olajšal za dobre štiri povprečne bruto plače. Seveda pa zaradi tega Virant še ni kak izprijenec, ampak preposto tak, kot nas je večina povprečnežev. Vzel je preprosto, kar se mu je ponujalo. Ali je to kaj slabše od dela na črno, oddajanja stanovanja na črno, utaje davkov ali lažne prijave poškodbe avtomobila na parkirišču, …? Mislim, da ne. Zato tudi ne mislim, da je Virant kaj bolj nemoralen od povprečnega državljana. Razlika med njima je le, da povprečen državljan ne poskuša postati premier. Tako, da kar se mene tiče, ga ne bi križal. Breme, ki ga nosi, je v primerjavi z mnogimi konkurenti dokaj majhno. Seveda pa je vprašanje, kako ga nosi.

In prav to sem se začel spraševati. Kako bo odreagiral? Kako bo odreagirala javnost in kako volilci? Grehe imamo namreč vsi, bremena tudi. Vprašanje pa je, kako jih znamo nositi. In to drugo je v politiki ključno – teža greha v javnosti se pomnoži ali razredči s tem, kako se grešnik odzove. Odličen primer sta France Arhar in Gregor Golobič, ki sta kljub razmeroma majhnima grehoma politično preprosto izginila. Spomnimo, Arharju so pred predsedniškimi volitvami 2002 ankete kazale prednost pred Drnovškom, ko je v javnost pricurljal podatek o njegovi plači, ko je vodil Vzajemno. Namesto, da bi samozavestno dejal, da je pač velik in uspešen strokovnjak (kar drži), se je obnašal, kot da se visoke plače sramuje. Skratka, pokazal je dvom sam vase in to je bilo to. Konec. Podobno je bilo pri Golobiču. Ni oplel zaradi spornih poslov svojega podjetja z državo in njenimi podjetji. Oplel je prvi dan na Odmevih, ko je poskusil še zadnjič zanikati lastništvo. Ko ga je Tomaž Bratož, ki niti ni bil oster, preprosto zmlel, mu je šlo skoraj na jok. Tudi on je pokazal dvom vase. In če politik dvomi sam vase, seveda ne more pričakovati, da bodo vanj verjeli volilci.

Prva Virantova reakcija je bila kolikor toliko solidna, dokaj samozavestno je zatrdil, da je njegova dohodninska napoved že dolgo znana. Nekoliko butasto sicer zveni, da “Če prejmeš nekaj, kar ti po zakonu pripada, to ne more biti nemoralno in neetično”, ker to seveda ne drži. A če bi ostal pri teh dveh trditvah, bi bila politična škoda verjeno še najmanjša. Novinarji bi najbrž še kaj drežnjali, a bi lahko s pametno držo vihar šel mimo. Drugi del Virantovega odgovora pa je že šel čez rob: “Če bi živel sam, potem tega nadomestila ne bi uveljavljal. Štiri leta sem delal za manj denarja, ko sem delal za državo. Vzel sem točno tisto, kar mi po zakonu pripada. Štiri leta sem družino puščal na cedilu.” O ti vraga, Gregor se je žrtvoval, mi pa tako, banda nehvaležna.  Mi drugi pa ne puščamo družine na cedilu, ali kaj, če veliko delamo? Kdo ga je pa silil? Pa delavci v Stožicah ali v Celovških dvorih? Tisti, ki so delali podnevi in ponoči, pa niso dobili niti toliko, da bi lahko družine obiskali? A oni pa niso pustili družine na cedilu. Virant pa se je žrtvoval za državo. Pri tem pa pozabil, da so njegovi honorarji danes tako visoki tudi zato, ker v njegovem CV piše, da je bil minister. Skratka, ko je začel pametovati in moralizirati, se je hišica šele začela resneje majati.

A vsaj takrat bi lahko utihnil. Pa ni. Če je bil četrtek slab dan, je bila sobota katastrofa. In če so spletne klepetalnice priložnost za stik z volilci, so tudi nevarno brezno za tiste, ki bleknejo prej, kot pomislijo. Če smo v četrtek in petek pomislili, da pač Virant ni tak car, za kakršnega smo ga imeli, smo včeraj pomislili, da je morda popoln bedak. Njegov tweet, da bo vrnil cesarju dolg in sicer celih 1285 EUR, je vzorec, kako se z volilci ne dela. Morda je noč prekrokal in pijan sedel za računalnik, morda je bilo kaj drugega, ampak njegov čivk je bil tak, kot da ima vesoljne slovence za bebce. Vsekakor je bilo od njega skrajno, še več, oberskrajno naivno, če je verjel, da bo kdo nasedel. S tem je namreč izčivkal, da mu je država bila dolžna plačati dohodnino za njegov honorarni zaslužek. No, očitno je ugotovil, da je ustrelil kapitalnega kozla in pravkar sem na Financah prebral, da bi naj vrnil 26 tisočakov. Izračun je seveda spet neka telovadba, vrnil ni naj namreč razliko med bruto nadomestilom in dohodnino, ki jo je plačal za 95 tisočakov honorarjev. Zdi se, kot da kalkulira, koliko mora vrniti, da bo javnost to sprejela kot moralno gesto. Če že želi nekaj vrniti, se sprašujem, zakaj preprosto ne izračuna, koliko neto nadomestila je dobil in tega ne povrne. Morda bi celo vžgalo pri volilcih. Takšnole kalkuliranje pa, moj Bog, kdo pa si želi premierja, ki bi takole mencal in kalkuliral vsako potezo.

Še najbolj pa mi je žal nekaterih Virantovih sodelavcev, še zlasti Rada Pezdirja, moža, ki je na kolena spravil elektrokartel in banke, zdaj pa mora takele napletati.

No, res zanimivo bo videti, kakšna bo reakcija volilcev. Ne verjamem, da afera ne bo imela vpliva. Četudi Virant državi vrne celotno nadomestilo, verjetno zmagati na volitvah več ne more. Morda celo ne bo veliko izgubil, a ne verjamem, da še lahko prehiti Janšo. Prav tako ne verjamem, da bo podpora Virantovi listi padla zelo globoko, kot pri Arharju – prvič je šlo takrat za predsedniške volitve, kjer volilci bolj iščejo neko moralno avtoriteto, razen tega so volilci imeli na voljo dve dobri alternativi.  Tokrat pa imajo Virantovi volilci to težavo, da morda nočejo voliti nobenega od glavnih konkurentov, ki za povrh tudi ne kotirata kot moralni avtoriteti. Tako, da se mi zdi še najverjetneje, da bo Virnatova lista izgubila kak procent glasov, morda se celo lahko zgodi, da jo prehiti Jankovićeva lista, ne verjamem pa, da bi jo lahko dohitela tudi SD.

Še vedno verjamem, da je lahko Virant dober minister, nekaj sposobnih kandidatov ima tudi med kandidati za poslance, mislim pa, da (še) ni format za prvega ministra. Je nedvomno dober birokrat, ni pa voditelj. Od voditelja namreč pričakujem, da mu bodo sodelavci sledili skozi puščavo, močvirje in čez visoke gore. Zato pa je potrebno zaupanje, ki ga Virant v tem trenutku ni sposoben vlivati. Ne zaradi tistih 60 tisočakov leta 2009, ampak zaradi kalkuliranja leta 2011.

Vir fotografije: finance.si

“No more mr. nice guy” je eden največjih hitov ameriškega rock zvezdnika Alice Cooperja, ki slovi kot eden izmed utemeljiteljev teatralnega rocka. V nastopih gledalcem ponuja bizaren kolaž strahov iz vseh temnih kotičkov človekove duše, nekakšno mešanico varieteja in grozljivk, na odru pa se zvrsti vse od mučilnih naprav, giljotine, kač in zlobnih sester iz umobolnice. V zasebnem življenju je Alice živo nasprotje svojega slavnega lika – ljubeč mož in oče treh otrok, kristjan in celo pastorjev pomočnik v lokalni cerkvi, je tudi soustanovitelj fundacije Solid Rock Foundation, ki se posveča pomoči potrebnim najstnikom in otrokom. Skratka, slavni demon je zasebno angel.

Beri naprej …

Oni dan, na državni praznik, me je navsezgodaj zbudil hrup smetarskega tovornjaka. Verjetno edinikrat v letu smo imeli poln smetnjak za bioodpadke in v slabi minuti sem za silo oblečen že zvlekel smetnjak na cesto. Presenečeno sem vprašal smetarja, kako, da delajo ob praznikih, pa mi je odgovoril, da za njih nema praznika.

Kako sem nerazgledan, hudiča. Vedel sem, da so nekateri poklici pač takšni, da morajo zagotavljati najnujnejše storitve tudi ob nedeljah in praznikih, denimo medicinske sestre, delavci na bencinski črpalki, vozniki avtobusov in strojevodje. Nikoli pa nisem mednje štel smetarjev. Silly me, nit pomislil nisem na to, da bi se lahko ljubljančani zadušili v lastnih odpadkih, če ne bi bilo odvoza na marijino vnebovzetje.

Itak, da sem bil jezen, ker sem napol oblečen tekel s smetmi za smetarji, še bolj pa sem bil jezen, da morajo ubogi ljudje na praznik opravljati takšne popolnome nenujne službe. Seveda pa se temu glede na to, da je vrhovni mestni poglavar v preteklosti bil eden glavnih promotorjev nedeljskega dela trgovin in nočnega dela na gradbiščih, ne gre čuditi. No, dogodek me je toliko zrajcal, da sem sklenil malo primerjati “poslovanje” smetarske službe v Ottobrunnu in v Ljubljani. Ne spomnim se namreč, da bi v Ottobrunnu kdaj v gatah na praznik lovil smetarje. Pri primerjavi sem se omejil na osnovne odpadke, ki jih “proizvajamo” v gospodinjstvu: bioodpadki, papir, embalaža, steklo in mešani gospodnijski odpadki.

Primerjava kaže, da v sami osnovi ni bistvenih razlik, saj tako v Ljubljani kot v Ottobrunnu gospodinjske odpadke delimo na točno enake kategorije. Razlika pa je v načinu zbiranja:

• Bioodpadke v obeh primerih zbiramo v rjavih zabojnikih, tako v Ottorbunnu kot v Ljubljani jih zbira vsaka hiša zase.
• Podobno je tudi z mešanimi gospodinjskimi odpadki, ki jih v obeh krajih zbiramo v črnih zabojnikih, prav tako vsaka hiša zase.
• Steklo tako v Ottobrunnu kot v Ljubljani zbiramo v zbiralnicah, relativno gosto postavljenih.
• Pri zbiranju embalaže pa se pojavijo razlike – v Ottobrunnu se embalaža zbira v tako imenovani rumeni vreči (gelbes Sack), in sicer vsaka hiša zase. V Ljubljani pa embalažo zbiramo v zbiralnicah. Vsak model ima svoje prednosti – v Ottobrunnu ni potrebno nositi embalaže do zbiralnic, zato pa vreče zasedejo nek prostor doma. Meni osebno je za embalažo bolj všeč ljubljanski model.
• Podobno je tudi pri odpadnem papirju – v Ottobrunnu ga zbira vsaka hiša zase  v zelenem smetnjaku (za katerega je seveda treba imeti prostor na vrtu), v Ljubljani pa ga je treba odnašati v zbiralnice, kar pomeni, da je treba za manjšo količino žrtvovati nek prostor v hiši. Za papir mi bolj ustreza ottobrunski model.

No, toliko o primerjavi glede zbiranja posameznih odpadkov. Bolj pomemben pa je servis, torej urnik odvoza in cene, ki smo ga deležni prebivalci. Pri urniku je seveda pomembna tako frekvenca odvoza kot tudi informacija o tem, kdaj so odvozi.

Pa poglejmo za začetek jasnost informacije. Pri tem je, pričakovano seveda, nemška urejenost nepremagljiva. V Ottobrunnu za vsako polovico leta izdajo urnik odvozov smeti, ki je, kar se da jasen in uporabniku prijazen. Kraj je razdeljen na deset con in vsaka cona ima vedno odvoz iste vrste odpadkov na isti dan. Izjema so le prazniki, ko odvoza ni, zato se na tak teden vsi odvozi zamaknejo. Če je praznik ponedeljek (kot letos denimo marijino vnebovzetje 15.8.), so tisti teden odvozi namesto od ponedeljka do petka, od torka do sobote. Skratka, če imate odvoz bioodpadkov ob sredah, ga boste imeli vedno ob sredah, razen v tednih, ko je ponedeljek ali torek praznik.

Glede jasnosti informacije Ljubljana pogrne na izpitu. Če se preselite in hočete izvedeti, kdaj odvažajo smeti na vašem koncu, raje vprašajte sosede. Ker boste na internetni strani zaman iskali informacijo. Pod Urniki ne dobite nič uporabnega glede običajnih gospodinjskih odpadkov. Dobite sicer podatke o dneh odvoza papirja in embalaže, kar je za posameznega uporabnika čisto irelevantno, glede na to, da se itak oboje zbira v zbiralnicah. O dneh odvoza bioodpadkov in mešanih gospodinjskih odpadkov, torej odpadkov, kjer moramo na dan odvoza smetnjak zapeljati ob rob ceste, pa nič. Še najbližje informaciji pridemo v zadnjem stavku na tej strani, kjer izvemo, da v okolju s pretežno bloki odvažajo dvakrat tedensko, v naseljih pretežno individualnih hiš pa enkrat tedensko. Kar mimogrede ne drži, saj v našem okolju močno prevladujejo individualne hiše, odvozi so pa dvakrat tedensko. Skratka, dostopnost informacij glede urnika odvozov je v Ljubljani mala katastrofa. Je pa res, da ob kulturi velikega dela Ljubljančanov to niti ni pomembno, saj mnogi smetnjake puščajo kar ves čas na pločniku, še zlasti v prometno bolj mirnih okoljih, verjetno lici in užitek mimoidočim.

Kar se tiče cene, sta Ottobrunn in Ljubljana precej primerljiva. Odvoz papirja, stekla, embalaže in bioodpadkov je brezplačen, plačljiv je le odvoz mešanih gospodinjskih odpadkov, odvisen pa je od velikosti smetnjaka. V Ottobrunnu vas bo letna uporaba najmanjšega, 60L smetnjaka, stala 147 EUR, v Ljubljani pa uporaba 80L smetnjaka ca. 142 EUR.

Pri tem pa pridemo do zadnje točke – pogostosti odvoza. Pri čemer lahko primerjamo le tiste vrste odpadkov, kjer je način zbiranja in odvažanja v obeh krajih enak, torej pri bioodpadkih in mešanih gospodinjskih odpadkih. Bioodpadke odvažajo tako v Ljubljani kot v Ottobrunnu tedensko. Pri tem seveda ne gre za količinske omejitve, ampak za časovne, izogniti se je namreč potrebno pretiranemu razpadanju in gnitju v smetnjaku, zato je relativno pogosto odvažanje nujno.

Pri ostalih gospodinjskih odpadkih je zgodba drugačna. Pri teh je pogostost odvoza res odvisna le od količine in bi se jo lahko brez težav reguliralo z velikostjo smetnjaka. Ne le lahko, moralo bi se. V Ottobrunnu je zadeva jasna in preprosta - mešane odpadke odvažajo vsaka dva tedna. Komur 60L smetnjak ne zadošča, si lahko omisli večjega, odvoz pa je vseeno vsake 14 dni. Večina individualnih hiš z dvotedenskim odvozom gladko shaja. Mi smo sicer tu in tam imeli malo težav, ker smo pač na začetku imeli dva opleničena otroka. V Ljubljani je zadeva precej bolj nejasna in hm, nepotrebno potratna, da ne rečem neučinkovita. Kot smo videli ne eni od zgornjih povezav, je namreč defnicija frekvence odvoza precej zmuzljiva: “V predelih MOL, kjer prevladujejo predvsem stanovanjski bloki, te odpadke prevzemamo dvakrat tedensko, enkrat tedensko pa reden odvoz mešanih komunalnih odpadkov opravimo v predelih, kjer prevladujejo individualne hiše.” No, pri nas za Bežigradom, kjer zagotovo ne moremo trditi, da prevladujejo bloki, odvažajo mešane odpadke dvakrat tedensko. Za območje med kamniško železnico, Dunajsko, severno obvoznico in železniško postajo pač ne moremo trditi, da v njem prevladujejo bloki. Pa četudi bi, zakaj za hudiča pogostosti odvoza ne bi raje regulirali z velikostjo smetnjakov?

Tako pa imamo situacijo, da nam dvakrat tedensko odvažajo smeti, ki jih ni. In odvoz seveda plačamo. Ob striktnem ločevanju odpadkov, ki ga prakticiramo tudi pri nas doma, je realnost, da bi 80L smetnjak napolnili v enem mesecu. Če sploh. Mirno si upam trditi, da ljubljanska Snaga s trenutnim sistemom prepogostega odvoza mešanih gospodinjskih odpadkov neposredno škodi okolju. Zato, ker prebivalce dobesedno spodbuja, da naj v črno kanto mečejo tudi embalažo in steklo. Le zakaj bi namreč oboje nosili v zbiralnico 100 ali 200m daleč, če imajo doma večno prazen smetnjak za mešane odpadke?

Skratka, čeprav je na prvi pogled ravnanje smeti v Ljubljani kar urejeno, pa je Snaga, logistično gledano, še vedno daleč v obdobju socrealizma, kjer prav nič ni pomembno, koliko kaj stane in kako učinkovito je. Kar pa dandanes v Ljubljani tako ali tako ni pomembno. Važno je, da ZoranDela, koliko pa to stane uporabnike, pa nikogar ne briga.