France Bučar je bil dolga leta avtoriteta tudi v očeh pisca tega zapisa. Moralna, politična, zgodovinska in še kakšna. Ne glede na to, da se nisem vedno strinjal z njegovim mnenjem, sem ga nadvse spoštoval. Prvič sem se zdrznil, ko je podprl Zorana Jankovića pred zadnjimi lokalnimi volitvami. Takrat sem se resno vprašal, ali je oče slovenske ustave še pri zdravi pameti. Ampak OK, človek ima pač drugačno mnenje, ima že razloge za to. In bržčas ne pozna razlogov, ali pa jih pozna le površno, zaradi katerih jaz Zorana Jankovića ne bi volil niti za kapota v kehi. No, od takrat naprej je bil Bučar zame še vedno avtoriteta, politična, nikakor pa ne več moralna.

Bučarjeva podpora Jankoviću na letošnjih parlamentarnih volitvah ni bila več takšen šok zame. Tudi se nisem več spraševal o razlogih zanjo. Jih že ima, če se mu pri svojih letih ljubi plaziti po mestni hiši in poslovneža sumljivega slovesa prositi, naj naredi deželo spet našo. Od takrat Bučar zame ni več avtoriteta v nobenem pomenu besede. Še vedno pa je bil spoštovanja vreden nekdanji politik, ki je pustil globoko sled na teh prostorih, v dobrem (borba za demokracijo, osamosvojitev) in v nekoliko manj dobrem (pričevanje nekdanje ujetnice, ki ga je menda videla na Teharjah). Pač človek s plusi in minusi, kdo bi mu zameril.

Čeprav ne več avtoriteta, pa nekdo, ki ima kaj pokazati in povedati in katerega besede imajo gotovo težo. Vsaj do prejšnjega tedna sem ga imel za takega. Do nastopa v petkovih Odmevih (11.-20.minuta). Pa ne zaradi modrovanja o krizi, ustavi, slovenski državi in še čem, ki je bilo čisto simpatično, čeprav nič posebnega. Vse že sto in enkrat povedano. Ne, razjetil me je v zadnje pol minute pogovora (nekje pri 19:30) z ugotovitvijo, da Slovenci “nič več nismo pridni in delavni”. Da so to le “lepe pesmice iz preteklosti”. Da “naše ravnanje nič več ne ustreza klišejem o pridnosti”.

Kaj za vraga? Čisto brez težav bi sprejel, če bi izjavil, da nismo več pošteni. Nismo, res ne, tudi zato ne, ker nas država s svojim slabim zgledom in neučinkovitim aparatom pogosto sili v sivino. Ampak da nismo pridni in delavni? Odkod očetu ustave takšna misel? Večina ljudi, s katerimi se družim, sodelujem ali jih le bežno poznam, dela hudičevo trdo in pridno. Veliko bolj, kot tisti, ki sem jih  poznal pred tremi desetletji. Pa sem prepričan, da ne poznam nekih izjem, še zdaleč ne. To velja za veliko večino tistih, ki delamo v zasebnem sektorju in prepričan sem, da tudi za mnoge iz javnega sektorja. Konec koncev je Slovenija, kljub krizi, relativno dobro stoječa država s solidnim življenjskim standardom. Za večino prebivalcev bistveno višjim, kot smo ga imeli za časa socializma. In to kljub temu, da je delež aktivnega prebivalstva veliko nižji. In da je javni sektor večji. In da mladim in ustvarjalnim prav nič ne olajšamo podjetniške poti. In kljub visoki stopnji brezposelnosti, ter dejstvu, da imamo eno najvišjih prispevnih stopenj za davke in socialo na svetu.

Gospoda Bučarja bi vprašal le, kako visoko pokojnino prejema? In ali se je kdaj vprašal, odkod pride vsak mesec njegov kupček evrčkov. Po njegovem bržčas od lenuhov, pa temu seveda ni tako. Pa pridne slovenske roke niso le tistih nekaj sto pri Boscarolu in Akrapoviču, temveč tudi tiste v podjetjih, ki se le s težavo borijo za obstanek, a vendarle še najdejo dovolj energije, da pomagajo priskrbeti lepe penzije Bučarju in drugim zaslužnim.

Ne vem, odkod Bučarju takšne misli. So kriva leta? Ali pa res že dve desetletji ni bil med običajnimi ljudmi in je izgubil občutek za realnost? Morda pa se zadnje čase preveč giblje med ljudmi, ki namesto s pridnimi rokami in ustvarjalno glavo svojo potico služijo z zemljiškim mešetarjenjem?

Gospod France Bučar – že kakšno leto zame niste več moralna avtoriteta, od predbožičnega petka zvečer pa niti več nekdo, katerega besede imajo težo.

Kot sem omenil že v prejšnjem zapisu o testiranju obeh Braunovih brivnikov, sta se ob običajni uporabi izkazala oba modela. Oba brijeta zelo solidno, koža ni preveč vzdražena. Ko govorim o običajni uporabi, imam v mislih vsakodnevno britje ali britje do nekaj dni starih ščetin. Pri obojem sta se izkazali tako trojka kot sedmica. Pri čemer pa je sedmica pokazala nekaj boljše rezultate, saj je za enako kakovostno britje bilo potrebnega manj časa.

No, ob koncu prejšnjega zapisa sem napovedal, da bom v zadnji fazi testa brivnika preizkusil še v bolj, hm, ekstravagantnih pogojih. OK, morda je kdo, kot na primer chef, pričakoval kaj bolj odbitega, a zadeva je pač takšna, da nimamo niti mačke niti psa, papige pa nimajo dlake. Tako sem bil na koncu omejen s svojim telesom. Še več, ker sem trenutno v še kar bitlesovski fazi, tudi lasje niso prišli v poštev. Ostale so noge in prsa junačka.

Priznam, da doslej nisem imel izkušenj z britjem nobenega od omenjenih predelov telesa, ampak iz strukture dlak bi si drznil sklepati, da večina moških v ta namen uporablja hladno orožje, torej britvico, kakšni posebneži morda tudi Epilady ali Silk-epil. Tistih moških, ki se seveda brijejo – če ne drugi, zagotovo vsaj body builderji. Začel sem z nogami. Za razliko od brade, kjer je razlika v kakovosti britja med obema brivnikoma bila majhna, je pri nogah sedmica dan, trojka pa noč. S sedmico sem samo enkrat ali dvakrat potegnil in že je bila koža gola kot dojenčkova ritka. S trojko pa kljub drgnenju gor in dol ni šlo. Skoraj nič. Želel sem vam pričarati razliko s kakšno fotko, ampak kamera ne pokaže kaj veliko, saj ne sodim ravno med primatske tipe.

Po britju

Bolje se je izšlo pri oprsju. Pred figarovim posegom je bilo videti takole. Potem sem se lotil ene joške s trojko, druge pa sedmico. Rezultat je bil podoben, kot pri nogah, le da je pri oprsju veliko bolje viden. Sedmica je otroško ritko pričarala po zgolj dveh ali treh potegih. Trojka pa se je mučila in mučila in šele po dolgotrajnem masiranju se je nakazal kumerna čistinca. Skratka, trojke nikakor ne bi priporočal kakšnemu bodybuilderju.

Pri tem sem odnehal, dalo bi se še najti kje kakšno kocino, ampak mislim, da se ne bi veliko razlikovala od že stestiranih. Lahko bi se spravil še na Frau Blitz, ampak, prosim vas lepo, kateri moški si pa želi deliti brivnik z boljšo polovico?

Tako, da mi preostane le še kratek povzetek. Za brivnik Braun series 7 lahko mirno rečem, da je daleč najboljši brivnik, kar sem jih imel čast uporabiti. Ne le, da brije tako, kot je treba in ne draži kože, več kot očitno je, da zna opraviti z vsemi vrstami dlak.  Zato si ga upam priporočiti vsakomur, tudi tistim z bolj ekstravagantnimi idejami in navadami. Ima le en minus, in to je zasoljena cena, polčetrti stotak ojrov res ni mačji kašelj. A če vam najdražja tu in tam zagruli, da ji je všeč, da ste vsak dan obriti, se splača. Še zlasti, če so ji všeč obrite noge in prsa junačka.

Tudi Series 3 je v redu brivnik. Pri običajni rabi ne zaostaja veliko za sedmico in če ste človek navad, ki se obrije vsako jutro, boste s trojko več kot zadovoljni. Če sodite med tiste, ki se radi brijejo med tuširanjem, pa boste celo navdušeni. Seveda pa ne zadošča trojka, potrebujete tudi ogledalo v tušu. Absolutno pa pozabite na obrite noge, razen, če imate dlake na nogah podobne tistim na bradi. Skratka, za “Otto-normal” državljana več kot soliden izdelek, za solidno ceno.

Za konec pa še tole – tako trojka (opcijsko) kot sedemka (serijsko) imata tudi napravo za samodejno čiščenje “Clean & Renew”, ki očisti in “obnovi” mrežico in rezilo. Kljub priporočilu, da bi naj brivnik dali čistiti po vsakem britju, ga dam jaz čistiti po vsakem četrtem ali petem. Je pa res, da jaz itak, old-fashion, kot sem, po vsakem britju snamem mrežico in spiham dlake. To pa že še zmorem. Tako, da učinkovitosti tele novitete ne znam oceniti. Za tiste, ki nimajo časa za ročno čiščenje, pa je najbrž v redu.

Zgodilo je na enem od soočenj v zadnjem tednu predvolilne kampanje, ko je predsednik SD na nepričakovano vprašanje o tem, ali bi šel v koalicijo z Jankovičem, še bolj nepričakovano odgovoril, da ni prepričan. Čeprav je v tistem trenutku bilo videti, kot da gre še za enega od pahorizmov, se je že dan po volitvah pokazalo, da je odhajajoči premier mislil resno.

Beri naprej …

Onidan sem pri pisanju enega od prispevkov mrzlično iskal neko “modrost”, za katero se spomnim, da sem jo zapisal v enem svojih zapisov. Seveda je nisem našel, sem pa zato prebral marsikaterega od starih zapisov in se mi je milo storilo. Kobil lahko kaj takega še danes napisal… Pa ne vem, če gre, tudi okoliščine so drugačne, takrat mi je blog pomenil vez z domovino, danes se tu in tam spet ujamem pri razmišljanju o emigraciji…

Kakorkoli, nekateri zapisi so enostavno predobri za oditi v pozabo, zato sem sklenil, da jih bom občasno ponovno objavil. Ali je to dobro, ne vem. Ali bo kdo tega vesel, takisto ne. Tudi izbor je bolj ali manj subjektiven, seveda pa je vprašanje, ali objektivnost sploh obstaja.

Albanci, Šiptarji, Šošoni, Arnavti …

Ko se je pred dnevi zgodila družina Berisha, je na siolblogu vladalo klavrno vzdušje. Kot običajno. Niti besedice o tragediji Albanske družine. Ko jebe Šiptarje, tu bi živeli, pa socialo vlekli in se množili! Naj se vrnejo v tisto njihovo Šiptarijo.

Kakšen je pravzaprav naš odnos do tega, najbolj stigmatiziranega ex-jugoslovanskega naroda oziroma narodnosti, kot smo takrat rekli tistim, ki so bili malo manj enaki? Sam sem se z Albanci srečal relativno zgodaj. Najprej s privat slaščičarnami – Idrizi Nafi je bil Makedonski Albanec, pri katerem sem se na poti iz šole redno ustavljal, najprej na sladoledu, kasneje pa na Marsovcih – video igri, na kateri sem žaril in palil, ampak Ujta je bil še boljši od mene.

Idrizija Nafija se še spomnim po imenu, ostalih pa ne. Drugi so bili Albanci, ki so takrat še na Glavnem trgu imeli majhen lokalček z lepinjami. Najboljšimi v nekdanji Jugoslaviji najbrž. Zagotovo pa v Sloveniji. Lent pa je bil takrat še romski slum.

Kmalu po Titovi smrti so se začele težave ne Kosovu. Prav veliko zanimanja pri svojih 13 letih nisem pokazal in seveda sem bolj ali manj verjel medijski propagandi. Prvo pravo priložnost za boljše spoznavanje Albancev sem dobil, ko sem šel služit dolg domovini. V naši enoti je bila kar tretjina vojakov Albancev. Bili so čudni, govorili so nek nerazumljiv jezik in družili so se večinoma med sabo. Temu se je reklo grupisanje in bili so nasploh zelo sumljivi. Nekateri so bili prav v redu dečki in zanje smo rekli: “Bekim je super, kao da nije Albanac.” Srbi so si takrat (1986) že lahko dovolili govoriti o Albancih karkoli. Slovenci smo imeli že Mladino na vesti in smo raje bili tiho, pe še lažje je bilo potegniti s Srbi. Danes me je sram za to.

Pravzaprav sem pa v vojski spoznal, da so Albanci tudi duhoviti (in pogumni). Imeli smo stažista iz Benkovca, ki je bil brutalen in agresiven čez vse meje. Nismo se ga ravno bali, ampak marali ga pa nismo. Tako smo nek petek popoldan tekli v polni opremi skoraj do onemoglosti. Nekaj soborcev je obnemoglo in padlo po tleh, med njimi mladi (še ne polnoleten) Albanec Fatmir. Stažo je ponorel in jih zmerjal, da njemu treba vojska i ne škart. V soboto dopoldan smo imeli politićko nastavo, ki jo je vodil stažo. Flancal je nekaj o bratsvu in samoupravljanju, potem pa je Fatmirju postavil neko vprašanje. Fatmir pa mrtvo hladno: “Druže mlađi vodnike, ja to ne znam, ja sam škart.”

Zadeve so šle nato vedno hitreje navzdol, Slovenci smo se hvala Bogu znašli na Srbom nasprotnem bregu reke in smo nekako potegnili z Albanci. Čeprav smo radi dodali, da saj Srbe razumemo, ker z Albanci res ni lahko živet, ampak ravno pobijat jih pa tudi ni treba.

Danes smo do njih brezbrižni, sploh jih ni. Še vedno pa je močno zakoreninjena uporaba izraza Šiptarji, kar kaže, da jih imamo za nekaj manj.

Pred letom in pol, na deseto obletnico Srebrenice, je eden od nemških kanalov ves večer posvetil ex-Jugi. Najprej je bila oddaja o Srebrenici. Strašno, strahotno. Človek bi si mislil, da huje ne more biti.

Sledila pa je oddaja o sojenju Slobotu. Za zločine na Kosovu. Pokazali so različna pričevanja, tako Albancev, ki so preživeli pokole kot tudi srbskih policistov. Takrat sem prvič v celoti dojel, kakšen je pravzaprav (bil) odnos Srbov do Albancev. Mrčes, krvosesi, ki jih je potrebno iztrebiti. Podobno kot Židje v nacizmu. O zgodbah ne bi tukaj, ker kaj takega niti v sanjah nisem pričakoval. Jokal sem kot dež. Kljub svojim 37 letom.

Werner von Braun

Glede na to, da Jo te dni zaradi katalonske koride ni najbolj pri volji za svoje ambasadorske dolžnosti, je čas, da jaz poprimem za krmilo. Ko sem glih pri izbiri med trojko in sedmico – seveda bi bilo carsko, če bi šlo za bavarske žrebce, ampak tudi Braun ni od muh.

Zadal sem si nalogo oba brivnika preizkusiti v čim večih različnih režimih britja. Denimo pri vsakodnevnem britju, tri dni starih ščetinah in še kaj. Pa dajmo najprej pogledati, kaj obljubljajo marketinški strokovnjaki.

Braun series 7 odlikujejo “Inteligentna sonična tehnologija – napredna tehnologija, ki razbere poteze vašega obraza in prilagodi moč 10.000 mikro tresljajev gostoti vaše brade za najbolj temeljito in prijetno britje doslej.“, “Patentirani ActiveLift™, ki zajame dlake, ki ležijo plosko na koži tudi na težavnih delih, na primer vratu” ter “OptiFoil™ – Braunova najnaprednejša mrežica z odprtinami različnih velikosti, ki pomagajo zajeti več dlak, ki rastejo v različne smeri, in jih nato prireže bliže koži kot kadar koli doslej“. Kot dodatek pa še “Sistem Clean&Renew™ – ob pritisku na gumb samodejno očisti, namaže, posuši in napolni brivnik, tako da imate občutek, da imate vsak dan nov brivnik.”

Pri series 3 je spisek nekoliko manj impozanten, a še vedno obetajoč: “Izboljšani sistem Triple Action FreeFloat™ – z izboljšanim delovanjem pri tridnevnih bradah z več udobja  za kožo“, “Tristopenjski način prirezovanja – dvojna mrežica in sredinski prirezovalnik postopoma brijejo vse bliže koži“, podobno kot pri sedmici “Sistem Clean&Renew™ “, pika na i pa je “Wet & Dry – brivnik lahko uporabljamo tudi pod prho s penami in geli“.

Začel sem z vsakodnevnim britjem, zjutraj pred odhodom v službo. Rezultat je, ovaj kako da kažem, obetaven. Oba brivnika enodnevne ščetine obrijeta dobro, vsak naslednji dan bolje, pri čemer med njima ni bistvene razlike, razen, da sem pri trojki moral malo večkrat potegniti gor in dol po licu. Seveda lice ni otroška ritka, kot po Gilettki, je pa dovolj lepo obrito. Prednost pa je, da se ni treba namiliti in poseg traja le minutko ali dve. Razen tega ni po britju ostalo na koži prav nič pekočine, česar pri svojih nekdanjih brivnikih nisem bil vajen. Piko na i je dodala še Frau Blitz, ki je zadovoljno zapredla, kako ji je všeč, da sem po novem vsak dan urejen. Seveda mi je zagodilo, celo toliko, da sem nabavil after shave, čeprav me sploh ne peče. Skratka, v najenostavnejšem režimu sta oba brivnika zanesljiva, pri čemer se zdi, da “sonična tehnologija” za odtenek poseka “tristopenjski prirezovalnik”.

Nato sem se lotil testiranja učinkovitosti britja pri večdnevni bradi. Pričakovano je bilo tokrat več težav. Po licih je šlo brez težav, takisto pod nosom, zato pa so dlake, ki plosko ležijo na vratu, kar nekaj časa uspešno kljubovale obema terminatorjema, a na koncu je bil neprijatelj nadmočniji. Vrat je zgledal kot Pelješac po požaru – tu in tam kakšen ostanek ščetine, koža pa si je zaželela vodice za po britju. Tako da, pri tridnevni bradi bi si skoraj zaželel britvice.

Preizkusil pa sem še en, nekoliko ekstravaganten način uporabe. Trojka je namreč tako imenovan wet&dry brivnik, ki ga lahko uporabimo v kombinaciji s peno za britje in če želimo, tudi v tušu. Poiskusil sem kar na polno. Namazal sem se s peno in stopil v tuš. Strahu ni bilo, toliko sem jim že zaupal, da me ne bo vsekalo. Občutek je bil zelo dober, brivnik je kar sam od sebe iskal pot skozi peno in kar čutil sem, da bo rezultat izjemen. No, res je bil izjemen, a v nekoliko drugačnem pomenu besede. V ogledalu sem zagledal oskubljeno kokoš. Natančneje povedano, slabo oskubljeno kokoš. Težko je reči, ali je problem v slabem delovanju na mokri koži ali pa v preprostem dejstvu, da v tušu nimam ogledala. A tudi ta test še pride na vrsto – namesto v tušu bom drugo verzijo mokrega testa izvedel pred ogledalom.

Že po polovici testa lahko potrdim, da sta oba brivnika zelo dobra. Kar je glede na moj odnos do brivnikov pravzaprav odlična ocena. Takole, pri konvencionalni, redni uporabi, bi se brez težav odločil za kateregakoli od obeh modelov in za oba lahko rečem, da sta najboljša, kar sem jih doslej preizkušal. Če bi moral izbirati med njima, pa bi se brez kančka dvoma odločil za sedmico. Kot pri bavarskih lepotcih, kajpak.

Vstopam v zadnjo fazo testiranja, kjer imam v načrtu nekaj bolj ekstravagantnih testov. Če ima kdo kak predlog, kar z besedo na dan.

Presenetljiv izid predčasnih volitev je nasmeh na obraz zmagovalca, predvsem pa njegovih volivcev, zarisal za le kratek čas. Že dan po volitvah je neučakani zmagovalec doživel hladen tuš, tam, kjer ga bržčas ni pričakoval. Pri kmalu bivšem premierju Pahorju.

Vse bolj se zdi, da smo v podobni situaciji že nekoč bili. V situaciji namreč, ko se je zmagovalcu zalomilo pri sestavi koalicije. Zgodilo se je poldrugo desetletje nazaj, na državnozborskih volitvah leta 1996. Spomnimo – zmagovalka volitev je postala LDS s 25 poslanci. Sledile so ji kar tri močne pomladne stranke: mostograditeljska SLS z 19, SDS s 16 in SKD z 10 poslanci, v parlament pa so se skozi šivankino uho prebile še ZL z 9, DeSUS s 5 in SNS s štirimi poslanci. Pomladni trojček je tako dosegel 45 poslanskih sedežev, točno polovico vseh. Predsednik države je, kot je tudi prav, dal mandat za sestavo vlade Janezu Drnovšku, predsedniku zmagovalne LDS. A spočetka je pomladni trojček držal trdno skupaj, tako, da Drnovšku nikakor ni uspelo sestaviti vlade niti z minimalno večino, kaj šele s konkretnejšo.

Takrat so dediči družbenopolitičnih organizacij iz nekdanjega režima prvič v demokratični Sloveniji pokazali, da so za oblast pripravljeni narediti zelo zelo veliko, morda skoraj vse. Pa ne kakšni skrajneži, ampak celo sam Drnovšek, ki se je nekaj let kasneje tako zelo spreobrnil. Nikoli prej in kasneje v samostojni Sloveniji se namreč ni zgodilo, da bi kdo šel v koalicijo z Jelinčičevo SNS. A Drnovšek je to storil, pri tem pa je šlo celo tako daleč, da bi naj SNS oziroma Jelinčičeva partnerka Dobrajčeva dobila v roke Ministrstvo za notranje zadeve in to v času, ko je proti predsedniku SNS med drugim tekel celo proces zaradi nastavljene bombe v avtomobil v Bresternici pri Mariboru. Na srečo se je v nesveti koaliciji (LDS, ZL, DeSUS, SNS, Pucko + poslanca manjšin) našel (samo) eden, ki mu je stvar vendarle preveč zasmrdela in vlada ni bila izvoljena. Končalo se je z veliko koalicijo, z mostovi med ljudskimi in liberalnimi. O nesojeni koaliciji z SNS se ni nikoli kaj dosti govorilo, se je pa toliko več o Drnovškovem pragmatizmu. A morda je primernejši izraz sla po oblasti.

Teden po letošnjih volitvah se zdi, da se zgodba ponavlja. Z majhno razliko – zmagovalec volitev si ne zatiska nosu, ko išče neprimerna zavezništva – nos si ztiskajo tisti, ki jih mika v koalicijo z zmagovalcem. A gremo lepo po vrsti. Spet, podobno kot leta 1996, so možakarji v ozadju levice pokazali, predvsem seveda nekdanji predsednik Kučan, da so za oblast pripravljeni storiti karkoli. Denimo tajkuna, ki ne plačuje izvajalcev, ne plačuje davkov, mešetari z zemljišči, se prijavlja na razpise z lažnimi podatki, poimenovati za socialno čutečega. In po drugi strani izpljuniti in pohoditi tistega, ki ga je podprl na zadnjih volitvah.

In še enkrat jim je uspelo. Premnogi so si, kot je bilo naročeno, zatisnili nos in šli na volitve. In zmagali. A teden po volitvah se zdi, da bo pot do vlade težja, kot je bilo videti. V tem trenutku ima namreč najverjetnejši mandatar, kot vse kaže, zagotovljeno le podporo DeSUSa, skupaj torej 34 glasov.

Presenečenje pogovorov o bodoči koaliciji je predvsem doslej vodilna stranka, SD, ki je Jankoviću takoj dala vedeti, da ne bo lahek plen. Pravzaprav je Pahor že pred volitvami dal vedeti, da vstop SD v Jankovićevo koalicijo ni samoumeven. Uradno sicer zaradi Jankovićeve avtoritarnosti, svoje pa je najbrž prispevalo tudi Kučanovo mešetarjenje v zakulisju. Ne smemo pozabiti, da je Kučan od Pahorja skoraj zahteval odstop, ko ta tega ni storil, pa je gladko obrnil hrbet stranki in se zatekel po pomoč k Jankoviću. Če SD zaradi obnašanja Janše in SDS  ni pripravljena sodelovati v Janševi koaliciji, je seveda logično, da si ne želijo niti sodelovanja s Kučanovim maziljencem. Kako se bo končala zadeva z SD, sicer ne vemo, najverjetneje pa bo stranka na koncu vendarle vstopila v koalicijo. Pritiski so najbrž prehudi, prvi skesančki so se že pojavili, nekateri so Pahorja celo direktno napadli. Je pa treba povedati, da je Kučanovo nadaljnje vpletanje postalo še bolj neokusno, kljub nožu v hrbet, ki ga je stranki zasadil le dober mesec nazaj, se še vedno počuti moralno upravičenega, da jim svetuje, kaj jim je storiti. Res, človek je popolnoma izgubil kompas. Seveda pa to ni nič nenavadnega, pravijo, da ljudem na stara leta počasi popuščajo zavore in vse bolj kažejo svojo pravo nrav.

Še manj obetavno kaže Jankoviću v pogovorih z Virantovo listo. Kljub vsesplošnemu sumničenju s strani Janši naklonjenih medijev za zdaj nič ne kaže, da bi Virantovci vstopili v koalicijo. Pogoji, ki so jih postavili, so namreč za Jankovića bržčas nesprejemljivi. Če pogledamo v zgodovino Jankovićevih poslov, je namreč očitno, da je vedno delal na veliko, brez varčevanja (razen pri podizvajalcih), uspešen je bil predvsem v časih konjunkture. V času krize pa postajajo njegovi projekti tempirane bombe, saj je izraz “ocena tveganja” oziroma “risk assessment” zanj očitno španska vas. Skratka, program, kakršnega si je zamislil, bo uresničljiv samo, če bo imel v rokah finančne vzvode, Virantovi pa ne odstopajo od zahteve, da želijo voditi finančno ministrstvo. Za povrh pa vztrajajo tudi, da Jankovićevi ne smejo imeti v rokah pravosodnega in notranjega ministrstva. Če vemo, da je Janković izjavil, da je šel v tekmo zato, da bo zaščitil sinova, je jasno, da se bo temu težko odpovedal. Skratka, Lista Virant se bo zelo zelo težko potegnila nazaj, ne le zaradi volilcev, ampak tudi nekaterih članov stranke, ki so zastavili svoj ugled, in ki bi verjetno šli v koalicijo s stisnjenimi zobmi, četudi bi Janković pristal na vse njihove zahteve. Kar predstavljajte si denimo Tomaža Štiha v koaliciji z Mencingerjem, ki trosi takšne bedarije. Ali pa Marinko Kurilič iz CI Tržnice ne damo.

NSi je Jankovićevo ponudbo že zavrnila. Pričakovano, seveda. Ne le zato, ker je NSi pomladna stranka, ampak predvsem zato, ker bi jih po komajšnjem ponovnem vstopu v parlament sodelovanje v Jankovićevi koaliciji verjetno na naslednjih volitvah spet odplaknilo. Seveda pa je problem tudi sistem vrednot – NSi je tista stranka, ki se najbolj sklicije na vrednote, predvsem klasične, tiste iz desetih zapovedi in takšna stranka bi res težko šla v koalicijo z nekom, kot je Janković.

Zavrnitev lahko v ponedeljek Janković pričakuje tudi od SLS. Mostograditeljska stranka je tista izmed pomladnih, ki je v preteklosti najlažje sodelovala v mešanih vladah. A je bila cena visoka, na vsakih naslednjih volitvah so dobili manj glasov kot na prejšnjih in šele s prihodom Radovana Žerjava na čelo se zdi, da se je ta trend obrnil. Spomnimo – Žerjav je tisti prometni minister, ki je prvi stopil na prste cestnemu lobiju za časa kratkega ministrovanja v Janševi vladi. Je tudi tisti predsednik stranke, ki je iz stranke odslovil kar nekaj pomembnežev, ki so se znašli v čudnih situacijah. Zakaj bi torej hodil v koalicijo s človekom, ki je sinonim za “čudno situacijo”.

Kaj pa SDS? Nič ne kaže na to, da se jim mudi v koalicijo z Jankovićem, a nikoli se ne ve. Verjetno pa ni, doslej ni bilo še nobenega signala v tej smeri in ne Jankovićevi, ne Janševi volilci si tega zagotovo ne želijo. Je pa res, da si bodo Jankovićevi morda premislili, še zlasti, če ne bodo mogli dobiti večine z drugimi strankami. Ivan Oman se je že oglasil, morda se bo še kdo z leve. Morda bo Kučan čez kak mesec v Večeru izjavil, da se SDS ne sme izogniti odgovornosti. Who knows?

Skratka, nič dobrega se nam ne obeta. Najverjetnejši izid je še vedno, da bo z ustreznimi pritiski iz ozadja, pa tudi zaradi strahu pred ponovnimi volitvami, Janković uspel sestaviti neko koalicijo, ki ne bo imela velike večine in ki bo začela razpadati že po nekaj mesecih. Še zlasti, če se bodo zgodbe s posli družine Janković še naprej redno pojavljale v medijih.

Uspešen mandat v takšnih pogojih seveda ni zelo verjeten in Janković bržčas ne bo prav dolgoročen borec na političnem parketu. In kdo bo Kučanov mesija na naslendjih volitvah? Svetlana Makarović?

Prezgodaj je za resno analizo, bizarno pa bi bilo na tak dan pisati o čem drugem.

Beri naprej…

Britje mi je zoprno že od najstniških let. Povsem odvečna sitnost, preprosto izguba časa. Zato je bila moja prva misel, ko so me pri Braunu povabili v ambasadorsko ekipo: “Le kje so mene našli?” Potem je beseda dala besedo in ko sem zvedel, da je Braunov globalni ambasador Jose Mourinho, me je zadeva zaintrigirala. Ravno toliko, da nisem takoj odklonil.

A še vedno sem imel osnovni problem, da namreč, razen v kratkih obdobjih, ne uporabljam brivnika. Preprosto zato, ker z nobenim nisem bil zadovoljen. Moj prvi brivnik je bil od dedka podedovani oldtimer Remington IV. Mašinca je rezala, cukala in pulila, a je nekako šlo. Dokler se ni začelo med britjem nekaj smoditi in sem raje prešel na navadno britvico. Poskusil sem tudi z očetovim Braunom, pa je bolj božal, kot bril. Nikoli nisem razjasnil, ali je bilo kaj narobe z brivnikom, ali pa mu preprosto ni ustrezal moj najstniški puh, enostavno sem za poldrugo desetletje prešel na Gilette Sensor Excel. Ta zvesta britvica nikoli ne odpove. No, pred nekaj leti, ko sem zaradi službe moral biti vsak dan obrit, sem si spet omislil brivnik, tokrat Phillipsovega z rotacijskimi rezili. Itak, da nisem bil zadovoljen. Sicer sem ga kakšno leto redno uporabljal, a zlasti mehkejših dlak po vratu preprosto ni znal porezati. Moral sem drgniti toliko časa, da se je rezilo segrelo in koža razdražila.  Ko sem si čez nekaj mesecev dovolil več svobode pri dress codeu, je brivnik končal v kleti, Gilettka pa je spet dobila zaposlitev, tri do štirikrat tedensko.

Seveda sem jim pri Braunu takoj povedal, da nisem ravno prijatelj brivnikov in da ne verjamem, da bom imel dobro izkušnjo, kako naj torej predstavljam znamko? Ko pa so mi pri tem dali popolno svobodo, da lahko izkušnje z brivnikom povsem odkrito predstavim, sem se odločil. Navsezadnji pa ni kar tako biti lokalni matador v Josejevi ekipi. Možakar pač ve, kaj hoče.

Glede na svoje dosedanje težave z brivniki sem v uporabo sem dobil dva brivnika – series 3 in series 7, zadnji krik Braunove tehnologije. Zanimivo, tudi Jose uporablja ista modela. Prvič sem ju uporabil na tri dni stari bradi, z vsakim eno stran obraza. Rezultat je bil soliden, pravzaprav nad pričakovanji, ne pa popoln. Oba brivnika sta se izkazala precej dobro, za odtenek boljši vtis pa je pustila sedmica, saj je s trojko bilo potrebnega nekaj več drgnjenja. Ampak glede na to, da moja koža že več let ni okusila brivnika, dober začetek.

Kaj več pa bodo pokazali prihajajoči dnevi in tedni. Za zdaj pa lahko samo rečem, da je izkušnja dobra, veliko boljša, kot sem bil vajen v preteklosti.