Vredotenje nepremičnin pravzaprav že leta razburja slovensko javnost, vrhunce pa razburjenje seveda doseže vsakič, ko lastniki dobijo obvestilo o vrednosti nepremičnin.

Naj kar takoj povem, da ne bo kdo mislil, da se v tri dni razburjam, da sodim med tiste, bržčas redke, ki menimo, da je obdavčenje nepremičnin dobra poteza. Seveda pa se s tem vse dobro konča. Poanta namreč ni v tem, da bi država pobrala dodaten davek, ampak bi naj bila poanta predvsem v tem, da bi vrednotenje in ustrezna politika obdavčenja nepremičnin nudila kvalitetno osnovo za učinkovitejše gospodarjenje z nepremičninami. Vsaj tako se je govorilo pred leti, ko se je proces vzpostavljenja oziroma “čiščenja” registra nepremičnin začel. Davno tega, leta gospodovega 2006 ali 2007, če se ne motim.

Potem je šlo vse narobe. Že sam način popisa nepremičnin je bil izpeljan genialno. Pa ne zato, ker je popis svoje nepremičnine lahko izvedel sam lastnik, ampak predvsem zato, ker niti takrat, niti danes, ni sploh nikomur jasno, kako se bodo podatki iz registra uporabljali ali če hočete, kako se bo s fondom nepremičnin gospodarilo. Vse, kar smo vedeli takrat, in kar vemo tudi danes, je, da bo vrednost nepremičnine osnova za davek.

Obregnil bi se sicer lahko tudi ob samo vrednotenje, pa to ni bistvo. Zato samo na kratko – kolikor sem malo pobrskal po registru, sem lahko ugotovil, da so vrednosti še kako posplošene. Lahko, da za kakšne nepremičnine držijo, za mnoge so pa čisto mimo. Naj samo dam za primer vrstne hiše na Dermotovi ulici za Bežigradom - gre za ene najekskluzivnejših vrstnih hiš v Ljubljani iz leta 1930, delo Plečnikovega asistenta Franca Tomažiča, ki ob dobrih 200 m2 nudijo še med 600 in 700 m2 parcele. No, te hiše so po registru ocenjene na ca. 250 tisoč EUR. Pri tem seveda ni upoštevano, da gre za odlično lokacijo sredi arhitekturno in urbano vrhunsko zasnovanega naselja med Samovo, Podmilščakovo, Posavskega in Dunajsko. Ne, cena je bila postavljena pač po kriteriju za vrstno hišo, ne glede na to, ali gre za arhitekturni dosežek, ali pa za realsocialistično gradnjo. In ne glede na to, ali stoji ob mirni uličici, ali pa ob obvoznici. Toliko o besedah direktorja Geodestke uprave, da so vrednosti posamezne nepremičnine odraz stanja na trgu.

Pa sama ocena vrednosti sploh ni bistvo problema, daleč od tega. Je le eden od pokazateljev pomanjkanja koncepta. Vse, kar so doslej znali mojstri politiki in državni uradniki izdaviti, je, da bo davek bolj pravičen, ker bo temeljil na dejanski vrednosti nepremičnine. In to, da bi naj bil za nepremičnine, ki niso v uporabi, davek višji, s čimer bi spodbudili uporabo praznih nepremičnin. Z drugo tezo se je seveda brez nadaljnjega mogoče strinjati, s prvo pa le težko – toliko sem že ugotovil, da beseda “pravičnost” pri nas večinoma vodi le v kompliciranost sistema in posledično večanje javnega sektorja.

Predvsem pri vsem skupaj manjka jasen koncept in namen. Pri tem namreč prihaja do neštetih nelogičnosti in nasprotij s samim sabo. Velikokrat smo namreč slišali, da sedanji princip davka na stavbno zemljišče ni v redu, ker plačujejo marsikje na podeželju bistveno več, kot v mestih, čeprav so nepremičnine veliko manj vredne. Lepo vas prosim, kaj pa ima eno z drugim? Naj mi kdo razloži, prosim! Ta argument zdrži le, če bi bil namen davka na nepremičnine samo in zgolj pobrati čim več denarja.

Nekdo drug je omenjal, da gre pri davku za nepremičnine v bistvu za davek zaradi obremenitve okolja. Pa smo spet pri prejšnjem – stanovanje v bloku v Ljubljani je najbrž za okolje bistveno manj obremenjujoče, kot hiša na podeželju, kjer je na posamezno enoto potrebno položiti in vzdrževati bistveno več infrastrukture, bistveno več metrov cest, kanalizacijskih cevi ali električnih kablov.

Zanimiv je bil članek v Dnevniku (ki ga žal ne najdem) nekaj dni po odprtju registra za javnost. V njem je pisalo, da smo lastniki dolžni Geodetsko upravo sproti obveščati o spremembah na nepremičnini. Denimo tudi o menjavi oken ali obnovi strehe. Čudovito – in kaj bo sledilo? Se bo zato, ker je nekdo menjal okna in s tem zmanjšal toplotne izgube ter posledično zmanjšal obremenitev okolja, zvišala vrednost nepremičnine in bo lastnika udaril po žepu višji davek?

In prav to je srčika vsega problema. Država dela kr neki, brez koncepta, obenem pa pričakuje, da bodo državljani sodelovali. Yeah, right. Pa tako preprosto bi bilo – še pred izvedbo vrednotenja bi se morala država odločiti, kaj sploh želi doseči in jasno postaviti pravila igre. Povedati bi morala, kako bo sistem deloval. Zagotovo pa bi moral koncept slediti temu, da bi vzpodbujal uporabo praznih stanovanj, s čimer bi dosegli znižanje cen stanovanj tako na prodajnem kot na najemniškem trgu, kar bi po drugi strani seveda pozitivno vplivalo na obremenitve okolja. Drugi cilj pa bi moral nedvomno biti izboljšanje kakovosti nepremičnin, denimo obnova fasad tako iz okoljskih kot tudi vizuelnih razlogov, izolacija. Skratka, vlaganje v izboljšanje kakovosti nepremičnine bi moralo biti nagrajeno, ne pa kaznovano. A nisem doslej slišal še nič takega. Potem pa država pričakuje, da bodo lastniki pridno sporočali, da so obnovili fasado.

Skratka, vse, kar se dela, je kr neki. Kmalu bom začel verjeti, da je glavni razlog za vrednotenje nepremičnin milijonski posel izvedbe. Da je ves proces torej pomemben zato, da je neko pokasiral. Zato je seveda temu primeren rezultat. Vrednosti, ki jim mnogi ne verjamejo.

Obline sprijeda, pozadi
što da se radi, što da se radi
gledano gore-dolje
kombinacije do mile volje

Abortusi kao moda
nakon uboda, nakon uboda, nakon uboda
abortusi kao nade
za žene, za žene mlade

Ne postoji nikakva koncepcija
samo se nudi kontracepcija

Atomsko Sklonište; Extrauterina

Medtem, ko javnost in mediji bolj ali manj ugibajo, kaj bo po mandatarskem debaklu v prihodnje počel Zoran Janković, je Blitz iz dobro obveščenih krogov dobil namig, da se bo predsednik PS na nadomestnih volitvah potegoval za župana prestolnice.

Pa ne gre za kakšne hude skrivalnice, iz dobro obveščenih krogov sem namreč dobil namig, da je napoved kandidature oziroma dokaz zanjo že javno objavljen, na očeh komurkoli, kdor se bi le malo potrudil iskati. Pri tem se človek seveda vpraša, kaj počno naši vrli novinarji.

Dokaz je sicer posreden, a poveden. Na 14.seji mestnega sveta MOL, ki bo potekala 13.2., je namreč na dnevnem redu tudi obravnava predlogov sprememb in dopolnitev statuta MOL in to po hitrem postopku. Ena od zanimivejših sprememb, ki jo razumem kot posredno napoved Jankovićeve ponovne kandidature, je, da bo s spremembo 51.člena statuta odpravljena omejitev, ki je doslej določala, da lahko župan samostojno, brez odobritve MS, izvaja posle s stvarnim občinskim premoženjem do vrednosti 2 mio EUR.

Za posle nad to vrednostjo je doslej župan potreboval potrditev MS, zdaj pa te omejitve več ne bo. To seveda pomeni, da bo imel župan proste roke, tudi, ko njegova lista ne bo imela več večine v MS. Razen tega bo kakšen posel lažje izvesti dlje od oči javnosti.

Seveda v obrazložitvi ne piše, da hočejo dati županu več pooblastil, temveč se predlagatelji sklicujejo na uskladitev z nadrejenim zakonom, ki ne dovoljuje omejevanja odločanja. Ampak zakaj bo potem (tako nesporen) predlog obravnavan šele zdaj, če je bil pripravljen že pred enim letom – takrat je bil umaknjen s seje, bilo je tudi nekaj amandmajev, predvsem Jazbinškov je bil natančno utemeljen. No, Statutarna komisija je vse amandmaje zavrnila. Itak. S podpisom predsednice Maše Kociper.

No, predlog sprememb se je ponovno pojavil na dnevnem redu. Tik pred županskimi volitvami. Ali je to napoved kandidature?

Tale zapis je že med nastajanjem bil eden mojih najljubših. Predvsem zato, ker je nastal povsem nedolžno, če hočete, pravzaprav me je poiskal. V mislih sem imel le nedolžno, simpatično zgodbico o sosedovih in njihovi punčki. Niti pomislil nisem, da se bi lahko na to temo vnela resnejša debata, kaj šele, da bi se kdo počutil izzvan ali celo napaden.

Je pa, zanimivo, že v prvem komentarju na to med vrsticami opozoril Rak, ki očitno precej bolje kot jaz pozna tripanje ni utripanje srca ljubega nam ljudstva.

Wie bitte?

V glavnem sem bil vedno kar zadovoljen z rezultatom vzgoje svojih pamžev. Že res, da doma počno vse sorte, da ne ubogajo najbolje in da včasih jezikajo, a v tuji hiši se znajo kar lepo vesti. Večja dva znata zelo lepo reči “prosim”, “hvala” in “ne, hvala”, tudi v jeziku domorodcev, če je treba. Pa tudi najmlajši zna že včasih pokazati kanček dobrih manir.

V primerjavi z vrstniki so bile njihove manire vedno vsaj nadpovprečne, običajno pa kar izstopajoče. Do včeraj, ko smo doživeli pravo lekcijo iz aristokratskih manir. Na obisk je namreč prišla sosedova petletna hči.

Vsi sosedovi so izredno prijazni, že prvi dan, ko smo se priselili, so se prišli predstavit in seveda smo se zmenili, da se kdaj pa kdaj obiščemo. A do obiska nismo nikoli prišli. Tudi oni imajo tri otroke in so podobno kot mi bržkone precej introvertirana družina, z ne preveč veliko potrebo po druženju. Razen tega so njihovi otroci druge starosti od naših, tako da tudi topogledno ni bilo vzpodbude za druženje. Do tega vikenda.

Kupili smo namreč trampolin. Takega z varnostno mrežo, ki ji jaz pravim “kletka”. Zapreš otroke vanj in imaš eno uro mir, saj ne morejo ven ne uiti ne pasti. Že med montažo je njihova hči pretežno na prstih kukala čez ograjo s pogledom sestradanega psa pred mesnico. Seveda smo jo povabili in z veseljem se je odzvala. Po kakšni uri poskakovanja jo je naš pob povabil, če bi gledala televizijo. “Ich darf nicht, ich habe Filmverbot”, je odgovorila. Moji pamži bi seveda v tuji hiši gladko pozabili na Verbot.

Potem smo jo povabili na sladkarije in kozarček soka. Ko je pojedla svoj piškot, je počistila drobtine z mize, se s servieto obrisala okrog ust in vprašala, kje imamo smeti. Naša devetletnica je samo strmela, fantoma se pa itak sploh ne sanja, za kaj gre. Potem so se otroci nekaj pogovarjali in naš pob je vprašal: “Was?” Seveda sem ga podučil: “Man sagt “bitte”, Katharina pa me je dopolnila: “Oder “Wie, bitte””. Tudi sicer na vsako vprašanje odgovarja s celimi stavki in to v hohdojču.

Moja Frau jim pravi “družinica iz kataloga”. Oče po vrtu namreč hodi brezhibno zrihtan, v beli srajci, nikoli ni v trenirki ali celo zgoraj brez kot jaz. Ali da bi kar tako stoje pil pivo. Fotografij njihovega in našega vrta vam raje ne pokažem. Pa ne, da bi bil naš tako hudo slab, njihov je kot iz revije.

Po treh urah smo Katharino pospremili domov, morala je namreč vaditi violino.

Že prvi teden po volitvah se je relativni zmagovalec Zoran Janković sestal s predstavniki vseh strank, ki so se prebile v parlament. Razen z Janezom Janšo, s katerim nista našla skupnega jezika o kraju sestanka. Glede na to, da je Janković že v predvolilni kampanji večkrat poudaril, da z SDS ne bi šel v koalicijo, sestanek niti ni bil potreben.

Beri naprej …

No, pa gre h koncu eden zanimivejših in bolj napetih tednov v novejši slovenski zgodovini. In kljub obilju dogodkov ne vemo pravzaprav skoraj nič o tem, kam nas vodi siva pot. A bržčas ne tja, kamor hoče srce.

Dogajalo se je, dogajalo. Marsikaj. Kakšna stvar prvič, večino smo pa že kdaj videli. In ja, glavno sporočilo tega tedna je seveda, da relativni zmagovalec volitev ni zmogel sestaviti koalicije, ki bi mu zagotovila dovolj glasov. Prvič v novejši slovenski zgodovini. Kar me je, priznam, razveselilo. Ponedeljkovo odločitev Liste Virant o nepodpori Jankoviću sem ujel v avtu na poti iz službe. Podobno, kot sem poldrugo leto poprej v avtu na poti iz službe ujel gol Valterja Birse proti ZDA. Tudi moja reakcija je bila obakrat podobna.

Naslednja dneva do glasovanja o podpori Jankoviću sta bila nato nadvse napeta, kot kakšen cenen broširan thriller. Kolo je seveda vodil zmagovalec volitev, seveda pod budnim patronatom stričkov Milana, Janeza in Danila. No, za slednjega je sicer vprašanje, ali je res striček, ali pa le ubogljiv nečak. Ampak udarili so vsekakor iz vseh topov. Pravzaprav je iz obnašanja stričkov bilo šele res videti, da nikakor niso prepričani v uspeh. In čeprav Janković zase trdi, da je timski igralec, mu je vodenje kola šlo sila slabo od nog, pa čeprav je kolo eden bolj timskih plesov.

Dan pred glasovanjem v parlamentu je bil popolnoma paranoičen. Ugibanja o novih puckotih, ki naj bi zagotovili odrešilen 46.glas, so še podžigale novice, da se je Janković z enim od morebitnih puckov celo sestal v slonovi slaščičarni, poleg tega je jezični pozitivec v slogu pravega Kasparlteatra napovedoval kar 48 glasov podpore. Situacija je bila negotova do takšne mere, da so čez noč spremenili TV program in v elitni termin takoj po dnevniku uvrstili pogovor s predsednikom republike. Ki je dal jasno vedeti, kako naj glasujejo poslanci, ki jim je kaj do Slovenije.

Potem je prišla črna sreda, kljub temu, da so nekateri napovedovali rdečo. Presenečenja ni bilo. Vsaj ne takega, kot so ga mnogi napovedovali. Priznam, da sem bil v prvem trenutku kar nekoliko zgrožen nad manevri strank desnosredinske koalicije. Odločitev o neglasovanju namreč na nek način jemlje možnost glasovanja tistim poslancem “opozicijskih” strank, ki bi želeli na skrivaj podpreti mandatarja. Kar seveda ni primer Pucko – on je jasno pred glasovanjem povedal, da bo podprl Drnovška za mandatarja. Tako kot Pucko, bi seveda lahko storil katerikoli poslanec tudi tokrat. A se je pokazalo, da Janković ni dobil niti vseh glasov svoje koalicije, glasov strank, ki so mu napovedale podporo. In šele to je pravi poraz, kajti zanj mu ne pomagajo nobene lamentacije o driblerstvu in strahovladi v opozicijskih strankah.

A seveda se je vsul plaz, še zlasti iz vrst pozitivcev, ki mu je zvesto pritegnil tudi predsednik države, ki je že davno tega pozabil, da je predsednik vseh državljanov in ne prvoborec levice. Ob zlivanju gnojnice po opoziciji, še zlasti po Virantovih, se ni nihče vprašal nekaterih veliko pomembnejših vprašanj. Denimo o tem, zakaj ta “zelo dober kandidat” ni uspel dobiti niti glasov vseh tistih, ki so mu obljubili zvestobo. Predsednik je denimo obtožil vsega grdega opozicijo, ki ni dvignila glasovnic, po drugi strani pa je zelo prizanesljivo komentiral izgubo dveh glasov znotraj koalicije. Seveda ni povedal, kako bi Janković s tako šepavo koalicijo vladal, če bi res dobil 46 glasov. Ker to ni pomembno, pomembno je, da je naš. Prav tako se niti predsednik niti kandidat za premierja nista spraševala, kakšen smisel bi imela koalicija, nastala s pičlo večino skrivnih prebežnikov. Ni treba biti nobelov nagrajenec, da človek ve, da bi taka koalicija začela šepati še hitreje kot levi trojček.

In čeprav se mi je ob neizvolitvi Jankovića odvalil kamen od srca, nisem bil prav nič kaj zelo vesel. Ker ne vem, kam plujemo. What’s next? Pričakovano in tudi normalno je, da se ob neuspehu prvega kandidata začne iskati naslednjega. Morda bo Janši celo uspelo sestaviti koalicijo. Tista dva glasova, ki sta ušla Jankoviću, najbrž lahko po doslej slišanem najverjetneje pripišemo DeSUSu, kar bi lahko bil znak, da bo DeSUS vstopil v desnosredinsko koalicijo. In potem? Potem bo tu spet Janez Janša in spet bo vse narobe. In prav to je prekletstvo te države – kakorkoli obrnemo, bo dobra tretjina državljanov zgrožena. Polovica tistih, ki ne volijo Janše, si ga nikakor ne želi za premierja, in podobno velja za Jankovića. Sam sicer ne dvomim v Janševe premierske sposobnosti, tudi ne vidim časa njegove prve vlade tako zelo črno, a vendarle se nič ne veselim paranoičnega vzdušja, ki bo spet zavladalo s pomočjo medijev in tudi seveda s podporo Janševega škorpijonskega karakterja.

Ampak kaj storiti, če Janša ne bo uspel sestaviti koalicije? Predčasne volitve? Slaba rešitev, še zlasti, ker ni nobene garancije, da bo razmerje sil kaj drugačno. Tukaj bi pa veljalo iti na vse ali nič. In iskati neko tretjo osebo. Ki jih gotovo nekaj premoremo, nekaj zanimivih imen je že zakrožilo po medijih. Seveda se strinjam, da je treba najprej poskusiti z aktualnimi voditelji, a če tem ne uspe?

Le dan po presenetljivi zmagi na parlamentarnih volitvah je relativni zmagovalec Zoran Janković svojo barko kaj hitro spravil v nevarne vode in namesto, da bi tik pred svetimi tremi kralji imeli vlado, se zdi, da smo od koalicije bolj oddaljeni, kot smo bili na dan volitev.

Beri naprej …

Tale tema me zažuli v predbožičnem času vsako leto znova in znova. Da je ob tem času nakupovalna mrzlica na višku, gotovo drži. Nisem pa čisto prepričan, da je pretirano zapravljanje za darila resnično vsesplošen pojav.

Pa se s tem niti kaj dosti ne ukvarjam, me pa vsakič znova ziritira kakšen prispevek na televiziji. Vsako leto namreč vrli novinarji najdejo kakšno drugačno družino. Saj veste, takšno, v kateri ne zapravljajo denarja za pretirana darila. Takšno, kjer dobrodušni starši skromno povedo, da njim se pa zdi pomembneje od obdarovanja to, da se posvetijo eden drugemu, še zlasti pa otrokom. Skratka, družino, ki v teh strašnih potrošniških časih kljubuje vsesplošno sprejetim navadam povampirjenega kokakolskega kapitalizma. Izumirajočo družino, ki se kot v Bodysnatcherjih drži doma in se ne da okužiti nakupovalnemu virusu.

Človek bi kar čestital vrlim novinarjem, ki da uspejo v teh časih sploh najti takšno družino. No, takšen duh vsaj veje iz teh prispevkov. Pa ne, da bi imel kaj proti takšnim družinam. Sploh ne, imajo namreč povsem prav. Moti pa me, da so te družine prikazane kot nekakšni don kihoti potrošniškega sveta, kot izumirajoče družine, ki jih kmalu več ne bo. Moti me to zato, ker sem prepričan, da je takšnih še vedno večina družin. Res je, da poznam navade drugih, med katerimi se gibljem, bolj ali manj le iz pogovorov, a dejal bi, da večina gleda na te zadeve podobno.

Da je decembra v nakupovalnih središčih strašna gneča, drži, še posebej v zadnjih dneh pred prazniki. A poglejmo na to nekoliko drugače – nakupovalna središča so zgrajena seveda tako, da zadostijo potrebam prebivalstva v povprečnem mesecu. December pa ni povprečen. Vzemimo, da si darila večinoma kupujemo dvakrat letno – za rojstni dan ali god in za miklavža/božič oziroma novo leto.  Medtem, ko se nakupi za rojstne dneve razporedijo čez vse leto, se nakupi za decembrske praznike zgostijo v slabem mesecu, torej enajstkrat bolj intenzivno.

Kar hočem povedati je, da bi se predbožični in prednovoletni nakupovalni mrzlici lahko izognili le, če se devetdeset odstotkov prebivalcev sploh ne bi obdarovalo ali pa vsaj, če bi darila nakupili čez leto. Skratka, decembrska gneča v trgovinah sama po sebi še ni dokaz, da pretiravamo z obdarovanjem.

Seveda pa se globoko strinjam s tem, da sta medsebojna bližina in ukvarjanje drug z drugim pomembnejše od obdarovanja. A obenem verjamem, da takšne družine niso izumirajoče, temveč so v večini.

Vir fotografije: dramlje.info