Kavelj 22

Vredotenje nepremičnin pravzaprav že leta razburja slovensko javnost, vrhunce pa razburjenje seveda doseže vsakič, ko lastniki dobijo obvestilo o vrednosti nepremičnin.

Naj kar takoj povem, da ne bo kdo mislil, da se v tri dni razburjam, da sodim med tiste, bržčas redke, ki menimo, da je obdavčenje nepremičnin dobra poteza. Seveda pa se s tem vse dobro konča. Poanta namreč ni v tem, da bi država pobrala dodaten davek, ampak bi naj bila poanta predvsem v tem, da bi vrednotenje in ustrezna politika obdavčenja nepremičnin nudila kvalitetno osnovo za učinkovitejše gospodarjenje z nepremičninami. Vsaj tako se je govorilo pred leti, ko se je proces vzpostavljenja oziroma “čiščenja” registra nepremičnin začel. Davno tega, leta gospodovega 2006 ali 2007, če se ne motim.

Potem je šlo vse narobe. Že sam način popisa nepremičnin je bil izpeljan genialno. Pa ne zato, ker je popis svoje nepremičnine lahko izvedel sam lastnik, ampak predvsem zato, ker niti takrat, niti danes, ni sploh nikomur jasno, kako se bodo podatki iz registra uporabljali ali če hočete, kako se bo s fondom nepremičnin gospodarilo. Vse, kar smo vedeli takrat, in kar vemo tudi danes, je, da bo vrednost nepremičnine osnova za davek.

Obregnil bi se sicer lahko tudi ob samo vrednotenje, pa to ni bistvo. Zato samo na kratko – kolikor sem malo pobrskal po registru, sem lahko ugotovil, da so vrednosti še kako posplošene. Lahko, da za kakšne nepremičnine držijo, za mnoge so pa čisto mimo. Naj samo dam za primer vrstne hiše na Dermotovi ulici za Bežigradom - gre za ene najekskluzivnejših vrstnih hiš v Ljubljani iz leta 1930, delo Plečnikovega asistenta Franca Tomažiča, ki ob dobrih 200 m2 nudijo še med 600 in 700 m2 parcele. No, te hiše so po registru ocenjene na ca. 250 tisoč EUR. Pri tem seveda ni upoštevano, da gre za odlično lokacijo sredi arhitekturno in urbano vrhunsko zasnovanega naselja med Samovo, Podmilščakovo, Posavskega in Dunajsko. Ne, cena je bila postavljena pač po kriteriju za vrstno hišo, ne glede na to, ali gre za arhitekturni dosežek, ali pa za realsocialistično gradnjo. In ne glede na to, ali stoji ob mirni uličici, ali pa ob obvoznici. Toliko o besedah direktorja Geodestke uprave, da so vrednosti posamezne nepremičnine odraz stanja na trgu.

Pa sama ocena vrednosti sploh ni bistvo problema, daleč od tega. Je le eden od pokazateljev pomanjkanja koncepta. Vse, kar so doslej znali mojstri politiki in državni uradniki izdaviti, je, da bo davek bolj pravičen, ker bo temeljil na dejanski vrednosti nepremičnine. In to, da bi naj bil za nepremičnine, ki niso v uporabi, davek višji, s čimer bi spodbudili uporabo praznih nepremičnin. Z drugo tezo se je seveda brez nadaljnjega mogoče strinjati, s prvo pa le težko – toliko sem že ugotovil, da beseda “pravičnost” pri nas večinoma vodi le v kompliciranost sistema in posledično večanje javnega sektorja.

Predvsem pri vsem skupaj manjka jasen koncept in namen. Pri tem namreč prihaja do neštetih nelogičnosti in nasprotij s samim sabo. Velikokrat smo namreč slišali, da sedanji princip davka na stavbno zemljišče ni v redu, ker plačujejo marsikje na podeželju bistveno več, kot v mestih, čeprav so nepremičnine veliko manj vredne. Lepo vas prosim, kaj pa ima eno z drugim? Naj mi kdo razloži, prosim! Ta argument zdrži le, če bi bil namen davka na nepremičnine samo in zgolj pobrati čim več denarja.

Nekdo drug je omenjal, da gre pri davku za nepremičnine v bistvu za davek zaradi obremenitve okolja. Pa smo spet pri prejšnjem – stanovanje v bloku v Ljubljani je najbrž za okolje bistveno manj obremenjujoče, kot hiša na podeželju, kjer je na posamezno enoto potrebno položiti in vzdrževati bistveno več infrastrukture, bistveno več metrov cest, kanalizacijskih cevi ali električnih kablov.

Zanimiv je bil članek v Dnevniku (ki ga žal ne najdem) nekaj dni po odprtju registra za javnost. V njem je pisalo, da smo lastniki dolžni Geodetsko upravo sproti obveščati o spremembah na nepremičnini. Denimo tudi o menjavi oken ali obnovi strehe. Čudovito – in kaj bo sledilo? Se bo zato, ker je nekdo menjal okna in s tem zmanjšal toplotne izgube ter posledično zmanjšal obremenitev okolja, zvišala vrednost nepremičnine in bo lastnika udaril po žepu višji davek?

In prav to je srčika vsega problema. Država dela kr neki, brez koncepta, obenem pa pričakuje, da bodo državljani sodelovali. Yeah, right. Pa tako preprosto bi bilo – še pred izvedbo vrednotenja bi se morala država odločiti, kaj sploh želi doseči in jasno postaviti pravila igre. Povedati bi morala, kako bo sistem deloval. Zagotovo pa bi moral koncept slediti temu, da bi vzpodbujal uporabo praznih stanovanj, s čimer bi dosegli znižanje cen stanovanj tako na prodajnem kot na najemniškem trgu, kar bi po drugi strani seveda pozitivno vplivalo na obremenitve okolja. Drugi cilj pa bi moral nedvomno biti izboljšanje kakovosti nepremičnin, denimo obnova fasad tako iz okoljskih kot tudi vizuelnih razlogov, izolacija. Skratka, vlaganje v izboljšanje kakovosti nepremičnine bi moralo biti nagrajeno, ne pa kaznovano. A nisem doslej slišal še nič takega. Potem pa država pričakuje, da bodo lastniki pridno sporočali, da so obnovili fasado.

Skratka, vse, kar se dela, je kr neki. Kmalu bom začel verjeti, da je glavni razlog za vrednotenje nepremičnin milijonski posel izvedbe. Da je ves proces torej pomemben zato, da je neko pokasiral. Zato je seveda temu primeren rezultat. Vrednosti, ki jim mnogi ne verjamejo.

Obline sprijeda, pozadi
što da se radi, što da se radi
gledano gore-dolje
kombinacije do mile volje

Abortusi kao moda
nakon uboda, nakon uboda, nakon uboda
abortusi kao nade
za žene, za žene mlade

Ne postoji nikakva koncepcija
samo se nudi kontracepcija

Atomsko Sklonište; Extrauterina