Pred slabim letom, nekaj tednov pred selitvijo v našo kajžico, naju je v nabiralniku presenetilo vabilo na mejno obravnavo. Pravzaprav samo mene, vabilo za Frau je prišlo dva dni kasneje. Kakorkoli, ker v življenju seveda še nisva imela podobnih opravkov, naju je zaskrbelo. Še zlasti, ker sva z lastnikom sosednje parcele že imela nek, ne ravno zaupanje vzbujajoč dogodek. To be on a safe side sva se odločila poiskati nasvet geodeta. Znanec, ki sicer ni geodet, se pa pri svojem delu včasih sreča z mejnimi vprašanji, nama je zatrdil, da je na vsak način nujno udeležiti se mejne obravnave in biti previden, saj sicer lahko mimogrede ostaneš brez kosa parcele.
Geodet naju je vsaj delno potolažil. Povedal nama je, da mejna obravnava ni nič nenavadnega, v katastru v Ljubljani namreč še od socializma vlada kaos. Meje večinoma niso vrisane, oziroma so vrisane, ampak ni nujno, da se ujemajo s stanjem na terenu oziroma z mejami v številnih dokumentih. Povedal nama je tudi, da v našem primeru točke niso določene, tako, da jih bo slej ko prej potrebno določiti. V toliko nas je potolažil.
Ko pa smo mu pokazali vabilo na mejno obravnavo, so sledile manj ohrabrujoče novice. Ker je Slovenija majhna, se seveda tudi geodeti med seboj poznajo – in tako nam je povedal, da seveda pozna naročnico obravnave, geodetinjo, sicer soprogo lastnika parcele. OK, tudi geodeti se seveda smejo poročiti 
, problem pa je v tem, da je lastnikova soproga izvedbo določitve meje naročila kar pri podjetju, v katerem je zaposlena. Z drugimi besedami, mejo med njimi in nami je določala njena sodelavka. Da bi bila zadeva še bolj sumljiva, sva se spomnila, da nama je druga soseda nekaj mesecev poprej omenila, da je videla nosečo žensko, ki je nekaj merila po naši parceli. Ali je zgolj slučaj, da je bila v tem času noseča prav sosedova soproga, naročnica mejne obravnave?
Najino željo, da se obravnave na terenu udeleži tudi “najin” geodet, je zavrnil, ker gre za strokovne postopke in ne za sodno obravnavo. Dogovorili pa smo se, da nam bo pomagal z dokumenti in z nasveti. Še isti dan je pri Geodetski upravi naročil vse dokumente, relevantne za našo parcelo.
Na mejni obravnavi je geodetinja pokazala, kje bi naj po njenem potekala meja med parcelama, seveda na naši strani 20 centimeterskega zidu, ki loči parceli. Sama sicer nisva imela drugega predloga, vendar pa sva odklonila podpis zapisnika ter povedala razloge zanj – povedala sva, da sva zaradi suma v nepristranskost geodetinje poiskala ločeno mnenje in da želiva, da najin geodet preuči njen predlog razmejitve. Itak, da je najprej odklonila, da bi v zapisnik zapisala razloge za zavrnitev podpisa, premislila si je šele, ko sem ji citiral Zakon o evidentiranju nepremičnin (ki sem ga, BTW, videl prvič v življenju). Vseeno pa sem takrat verjel, da je predlagana meja v redu.
Odziv najinega geodeta pa je bil presenetljiv. Ali pa tudi ne. Med dokumenti, ki jih je prejel od Geodetske uprave, je bil tudi dokument o razparcelaciji, za katerega obstaja celo izhodiščna točka, tudi fizično označena na terenu. No, po tem dokumentu poteka meja med parcelama na sosedovi strani kamnitega zidu. Ko smo geodetinjo obvestili o najdbi tega dokumenta, je zatrdila, da ga njej z Geodetske uprave niso poslali, zato ga ni upoštevala. Pač še eno od dolge vrste naključij. Itak. Smo pa dosegli vsaj to, da je bilo ponovno potrebno sklicati mejno obravnavo.
Na ponovljeni mejni obravnavi se ni nič spremenilo, kjub edinemu dokumentu, ki je jasno določal mejo tudi v naravi, je ostal predlog geodetinje tak, kot je bil. No, razlika na ponovni obravnavi je bila tudi v tem, da je svoje pripombe v zapisnik lahko vpisala celo ena od stanovalk sosednje hiše, čeprav sploh ni lastnica. Seveda sva zaradi nestrinjanja ponovno zavrnila predlagano mejo. To je seveda pomenilo, da sledi ustna obravnava, kjer na Geodetski upravi poskusijo doseči dogovor. Geodetinjo sva še opozorila, da bova čez nekaj dni spremenila naslov stalnega bivališča in da morajo vabilo na ustno obravnavo poslati na nov naslov.
Potem se ni do decembra zgodilo nič. Takrat pa sva, povsem slučajno, v nabiralniku na starem naslovu, naletela na priporočeno pošto, ki je bila tam odložena že pred časom. Vabilo je prišlo za naju prepozno, ustna obravnava je bila že mimo. Razen tega je bilo poslano prepozno, po zakonu namreč mora biti poslano najmanj 8 dni pred obravnavo, če temu prištejemo še 15-dnevni rok za izročitev priporočene pošiljke, bi moralo biti poslano vsaj 23 dni pred obravnavo, bilo pa je poslano samo 10 dni prej. Besna sva poklicala na Geodetsko upravo in možakar, ki je poslal vabilo, je takoj vedel, za kaj gre. Povedal je, da je dobil od Pošte obvestilo, da nama niso uspeli osebno vročiti pošte, da je medtem že ugotovil, da smo spremenili naslov in da je itak bila v vabilu napaka, saj da je ustna obravnava 9.januarja in ne 9.decembra, kot je pisalo v vabilu. Ter, da je ravno danes pripravil novo vabilo. Skratka, lapsus na lapsus. Morda je možak res samo smotan. Kaj pa, če gre za kaj več?
Na ustni obravnavi nismo kaj dosti opravili. Oni so vztrajali na predlagani meji, midva pa na “spregledanem” dokumentu. Pa ne za dolgo – kmalu sva predlagala kompromis – meja naj teče po sredini zidu – a so sosedje vztrajali pri svojem. Končen rezultat je tak, da obvelja meja, ki jo je predlagala geodetinja. Midva pa imavo možnost sprožiti sodni spor.
Morda naju daje paranoja, v Sloveniji še kar pogost pojav. Morda pa tudi ne.
