Besedo talec smo v nekoliko bolj oddaljeni preteklosti v glavnem slišali v povezavi s streljanjem, Starim piskrom, Frankolovim in Gramozno jamo. Zli možje, ki so talce streljali, so bili seveda Nemci.

Danes se zdi, da se zgodovina obrača. V zadnjih mesecih so namreč Nemci postali globalno najštevilnejši in najpopularnejši talci. Ugrabitelji vsega sveta vohljajo za nemškimi humanitarnimi delavci, popotniki, alpinisti, jadralci in inženirji. Zveni sarkastično? Morda, a to ne spremeni zadeve - gre za sveto resnico.

V resnici skorajda ne mine teden, da ne bi bil ugrabljen kak Nemec, bodisi v Afganistanu, Somaliji, Iraku ali Alžiriji. Deloma je razlog sicer v tem, da je Nemcev povsod dosti in res je tudi da so slabo zaščiteni. Vojaščine na nemirnem bližnjem vzhodu se sicer branijo, zato pa tako v Iraku kot Afganistanu mrgoli nemških inženirjev, poslovnežev in humanitarcev. Ki so seveda mnogo lažja tarča od osovraženih jenkijevskih vojakov. Temu primerna je seveda stopnja ugrabljivosti.

A glavni razlog za naraščajočo popularnost ugrabljanja Nemcev je velikodušna malha milijonskih odkupnin, ki jih s tako lahkoto ugrabiteljem plačuje nemška vlada. Zato je tudi stopnja smrtnosti med nemškimi talci izjemno nizka. A v zadnjih tednih se je začela nemška javnost vse bolj spraševati, ali je plačevanje odkupnin res najboljša pot. Saj ne, da si država tega ne bi mogla privoščiti, a rezultat take politike je vse večja ogroženost nemških delavcev in turistov. V revnih somalskih vaseh že otroci sanjajo, da bodo, ko bodo veliki, ugrabljali Nemce. Ja seveda, easy money ob razmeroma majhnem tveganju.

Zanimivo je vprašanje, zakaj se nemška vlada tako rada poslužuje plačevanja odkupnin? Najbrž tudi zaradi po sesutju nacizma načrtne vzgoje v pacifizmu. Kar je lepo in prav in talci, ki so bili ugrabljeni in kasneje odkupljeni, so najbrž veseli. A dolgoročno to pomeni le, da so Nemci vse bolj ogroženi. A v mentaliteti večine Nemcev se je močno zasidral pacifizem in za politika, ki bi odredil vojaško akcijo, bi se ob prevelikem številu žrtev verjetno politična kariera predčasno zaključila.

Po svoje me to čudi, saj ima Nemčija eno najbolje usposobljenih protiterorističnih enot na svetu - GSG 9, ustanovljeno po tragičnem razpletu ugrabitve izraelskih športnikov na OI v Münchnu. GSG 9 je zaslovela leta 1977 s spektakularno in nadvse uspešno osvoboditvijo ugrabljenega Lufthansinega letala Landshut na letališču v Mogadišu. A kot kaže, je strah pred žrtvami preprosto prevelik in če ne gre ravno za neposredno ogrožanje varnosti nemške države, kot je bilo to v primeru ugrabitve Landshuta, se preprosto nočejo odločiti za vojaško rešitev.

Drugo skrajnost ravnanja v primeru ugrabitev predstavlja Rusija. Dovolj je, da se spomnimo tragedij v Beslanu in v moskovsem gledališču med predstavo Nord-Ost. Ruska družba nikoli ni slovela po rahločutnosti, dokaz zato je konec koncev tudi nesorazmerno veliko število med drugo svetovno vojno padlih ruskih vojakov v primerjavi z nemškimi. Posameznik je v Rusiji od nekdaj veljal za topovsko hrano oziroma potrošni material. Tako ni nič nenavadnega, kako se ugrabitev lotijo ruske oblasti, kljub vsemu pa je za nas Evropejce šokantna brezbrižnost do življenj talcev. Če se lahko Nemci pohvalijo z zavetjem Landshuta brez žrtev med talci ali Izraelci z osvoboditvijo talcev na letališču sredi Ugande s samo eno žrtvijo med talci in petimi med specialci, je podoba ruskih osvobodilnih akcij v Moskvi in Beslanu s skupaj okrog 500 žrtvami tako strahotna, da lahko le pogojno govorimo o osvoboditvi.

Če se torej sprašujemo o smiselnosti nemškega pristopa k reševanju talcev, je ruski seveda še veliko bolj vprašljiv. A najbrž le za nas, opazovalce iz razdalje. Koliko se o tem sprašujejo Rusi, je že drugo vprašanje. Zame najbolj aktualno vprašanje je, ali so ruske oblasti samo tako nespretne, da jim med osvobodilno akcijo umre tretjina talcev, ali pa gre preprosto za kolateralne žrtve. Nagibam se k temu, da gre za oboje. Po eni strani se mi zdi kar precej verjetno, da akcije niso zelo natančno pripravljene, torej do zadnje sekunde in giba, temveč najbrž po slovansko - “navalimo, potem pa se bomo že znašli”. In ker so komandosi vedno v veliki številčni premoči, je izid vnaprej jasen. Neznanka je le število žrtev.

Vendar pa sem prepričan, da pri Rusih ne gre le za šlamparijo, mislim, da je zadeva veliko hujša. Skoraj prepričan sem, da si ruske oblasti želijo čim večjega števila žrtev med talci. Ker s tem pošljejo teroristom sporočilo, da “z nami že ne boste češenj zobali - ne le, da se ne pogajamo s teroristi, napadli vas bomo in vas pobili vse do zadnjega - četudi bodo pri tem umrli vsi talci.”

Vsekakor drzna misel. Ne le drzna, strahotna. A zanjo obstaja kar nekaj dokazov. V Beslanu so se Rusi reševalne akcije lotili preveč nespretno, da bi lahko verjeli v slučaj. Niso bili sposobni izvesti niti minimalnega presenečenja, na vse strani se je streljalo, še preden so vdrli v šolo. Kot bi teroristom ukazali, naj začno pobijati otroke.

V moskovskem gledališču je dokaz o namerni povzročitvi kar čim večjega števila žrtev še bolj očiten. Kljub uporabi plina, ki je seveda onesposobil tako teroriste kot talce, niso pripravili zdravniške oskrbe, še huje, bolnišnic in postaj prve pomoči sploh niso obvestili o tem, tako, da ti niso imeli pri roki ustreznih zdravil in pripomočkov. Velika večina od 130 žrtev je umrla od zastrupitve s plinom in to šele po koncu akcije - s primerno zdravstveno oskrbo bi jih lahko večina preživela. Zdi se mi naivno misliti, da načrtovalci akcije niso pomislili, da bo plin enako kot za teroriste usoden tudi za talce. Prav tako naivno se mi zdi verjeti, da nihče ni pomislil na to, da je potrebno pripraviti tudi zdravstveno oskrbo. Potemtakem je edino logično verjeti, da so ruske oblasti namerno povzročile čim večje število žrtev.

Rezultata nemškega in ruskega pristopa k reševanju talcev sta jasna kot beli dan. Če se Nemec danes odpravlja v manj varne kraje na kateremkoli koncu sveta, je verjetnost, da bo ugrabljen, kar velika. A je velika tudi verjetnost, da se bo domov kljub ugrabitvi vrnil živ.

Rusi se lahko po svetu gibajo precej bolj svobodno, saj jim nevarnost ugrabitve grozi le na lastnem ozemlju in pri najbližjih sosedih. A ko je Rus enkrat ugrabljen, se lahko kar začne pripravljati na poslednje maziljenje. Vprašanje je, katera opcija je boljša?

… je šepetala Dorothy v eni najbriljantnejših pravljic za male in tudi velike.

Vsekakor drži. Ali ne? Hm… kakorkoli že - pretekli konec tedna smo se začeli vračati v Domovino. Najprej po malem - najmlajši 2/5 družine bosta sprobali domač zrak, starejše 3/5 bomo pa še malo uživale v miru.

No, podaljšan konec tedna je že potrdil, da je res ni čez domačo grudo. V dobrem in slabem seveda. Kar fino smo se imeli, bom kar začel s plusi. Prvi plus se je namreč pokazal že v prve pol ure po prestopu meje. Medtem, ko so v soboto v sosednji Avstriji beležili rekordno gnečo na cestah in seveda posledično rekordne zastoje, ki pa se jim je Blitz uspešno izognil čez Obertauern, je promet po slovenskih avtocestah potekal večinoma brez zastojev, kljub težavam z odpadajočim ometom. Živele vinjete. Tudi v nedeljo, ko smo se odpravili na slovensko obalo in nazaj, je šlo kot po maslu.

Precej sem gledal televizijo. To pa zato, ker je izbira programov na kabelski ohoho boljša kot v Nemčiji, kjer se engliš začne in konča s CNNom, ki ga itak ne gledam.

Potem pa je s plusi preteklega konca tedna počasi konec. Na vsakem križišču glavnega mesta me je pozdravljal George Clooney in mi dal vedeti, da se vračajo svetli dnevi socializma. Hollywoodski velezvezdnik se po novem namreč očitno vozi s Cliom, najpogostejšim avtomobilom na slovenskih cestah. Že itak se mi zdi mimo, da so hollywoodski zvezdniki tako požrtni, da ob desetinah milijonih, ki jih dobijo za filme, snemajo še reklame, še bolj mimo pa se mi zdi, da reklamirajo izdelke, od katerih uporabe so oddaljeni svetlobna leta.

Ker že več kot dva meseca nisem imel v rokah slovenskih časopisov, sem si nabavil kar dva - Sobotno delo in Reporterja. Začel sem s slednjim, predtem sem namreč imel v rokah le prvo številko in se mi je zdela kar solidno. Morda so krive kisle kumarice, ampak zgodba z naslovne strani me je spravila v slabo voljo. V slogu Zlatka Dobriča “za vsakogar nekaj” so namreč v središče ”članka” postavili pokojnega predsednika, potem pa malo tračali o sporih glede kipa, malo so zasledovali sosedo na Zaplani, malo pa bivše žene in ljubice. Malo vsega, v resnici pa en velik NIČ. Halo, če bi hotel taka jajca brati, bi se obrnil na Bernardo “Jano” Jeklin. Saj razumem, da se nič dogaja, ampak prosim lepo, takele zgodbe ne sodijo na naslovnico političnega magazina.

V želji po intelektualnejšem branju sem preklopil na Sobotno prilogo. Podobno kot pri Reporterju se je začelo že na naslovnici, kjer nas je s predvolilnim navijanjem razveselila sama Mija Repovž. Pa me sploh ni razjezila njena splošno znana pristranskost, marsikaj v njenem članku tudi drži. Ne, razjezilo me je njeno puhljanje in uporaba priljubljenih ljudsko-strokovnih izrazov kot sta denimo ”pregreta ekonomija” in “gospodarski nastavki, ki jih je naredila prejšnja vlada”. Ker članke gospe Mije berem že dve desetletji, zelo dobro vem, da rada uporablja takele ponarodele fraze, še bolje pa vem, da se ji o vsebini, ki stoji za njimi, niti ne sanja. Ampak pri nas pač lahko vsak piše o vsem.

No, tale repovžast uvodnik me niti ni toliko razjezil, da bi samo zaradi njega blog napisal. Najhuje je prišlo na tretji ali četri strani - intervju s Plemenitim. Hura. Načeloma ga sicer ne maram ne poslušati ne brati, ampak kisle kumarice pač kola lomijo. V glavnem običajno plemenitovsko nakladanje, ki bi sodilo kam drugam kot v sobotno prilogo, ampak let it be. Šrot menda ve, kaj dela. Potem pa smo prišli do izjave o tem, kako so nas bivše države varšavskega pakta prehitele po levi, desni in med nogami. Sprva si je novinar (ali novinarka?) še drznil ugovarjati, da podatki govorijo drugače, pa ga je plemeniti hitro podučil, da so te zadeve zapletene za razumet in da zdaj žal nimata dovolj časa, da bi ga nekoliko podučil. Svašta, spomnil sem se otroštva, ko je kak prenapet pob drugemu rekel: “Mater maš srečo, bi te narezal, pa nimam časa”. V glavnem, plemeniti je v svojem nič kaj plemenitem slogu novinarju povedal, da je budalo, ki se mu ne splača razlagati osnov ekonomije, ki jih ima sicer on, plemeniti, v malem prstu. In pomislite, novinar je nehal drezati. A takole slovenski novinarji cenijo sami sebe? OK, saj bi še razumel, da bi imeli tremo pred politiki višjega kalibra, denimo Kučanom, Drnovškom ali Janšo, da se pa dajo takole poniževati nekemu t.i. plemenitemu, pa tudi ne gre, no.

Sredi intervjuja sem dosegel prag, odvrgel SP in je nisem več niti pogledal. Ker torej v nedeljo popoldan nisem imel več čtiva, sem vklopil TV, prvi program seveda. Kar zanimivo, moram reči - ogledal sem si pogovor Mime Jaušovec z mojstrom Bojanom Adamičem. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj so od nekdaj prav njega v vsej širni Sloveniji naslavljali z mojstrom in tega ne vem niti danes. OK, saj poznam tudi pleskarske pa mizarske mojstre, ampak takole vsesplošno uporabo “mojstra” pa vendar poznam le pri Adamiču. Saj nič ne rečem, intervju z mojstrom Adamičem mi je v poznem nedeljskem popoldnevu bil vsekakor ljubši kot kakšno Jonasovanje ali Hribarjenje, vseeno pa se mi zdi nekoliko čudno, da je posnetek črnobel, pa ne da so začeli šparati z barvnim filmom? Da ne govorim, da voditeljica najbrž sploh ni bila Mima Jaušovec, ampak neko dekle s frizuro, kakršno je naša najuspešnejša tenisačica vseh časov imela v obdobju svojih največjih uspehov. In če se ne motim, je mojster Adamič že več kot desetletje pokojen. 1+1 je seveda 2, kar pomeni, da v nedeljo pred dnevnikom na prvem programu nacionalne televizije vrtijo predpotpne oddaje. Hm… Morda bi kazalo enkrat ponoviti neposredni prenos poletov iz Planice, ko je Bogdan Norčič podrsal pri 181 metrih. Morda pa se bo tokrat obdržal na nogah.

Ja, takšni so slovenski mediji, Spiegla ali SZ pač ne bo. Saj bi šlo, pa žel ne premoremo niti ravni Globusa ali Slobodna Bosne. Pa me žal niso razjezili le mediji. V bojda Šrotovem Mercatorju sem si kupil plastenko menda takisto Šrotove Radenske. Ker jo rad pijem hladno, sem jo seveda dal v hladilnik - in ugotovil, da je plastenka Radenske previsoka, da bi jo postavil v standardno visoko polico na vratih hladilnika. OK, brez tega bo šlo - če ne drugače, bomo pa Janico pili.

Tudi okolica našega bivališča ni ravno za pohvaliti - potem, ko sem se še pred nekaj meseci veselil obetov za lepši okoliš pod taktirko Joca Pečečnika, je tokrat vse bolj črno. Že tri mesece zagrajen stadion sameva, trava seže do pasu in čez. Očitno zadeve ne tečejo kot bi morale, kar ni seveda nič presenetljivega. A če ne morejo začeti, naj vsaj ograjo umaknejo in pokosijo travo. Govoric pa ničkoliko - od tistih, da je Joc že povedal, da ne bo financiral obnove naših fasad, česar mu ob poznavanju svojih sosedov niti ne zamerim. Slišati je pa tudi govorice, da bi naj bila ogrožena celo obnova samega stadiona. Hura

Tudi s parkom pred šolo Vita Kraigherja slabo kaže. Vedno je bil zanemarjen, še nikoli pa tako zelo kot tokrat. Trava ni bila pokošena ohoho dolgo, otroci so seveda uživali v skrivalnicah. Se zdi, da Zokija bolj zanimajo investicije kot drobne vzdrževalne naloge, ki bi jih lahko opravil z levo nogo. So nam pa prijatelji, sicer Zokijevi oboževalci, povedali, da bo menda park v celoti obnovljen naslednje leto. Ali z drugimi besedami - se ga res ne splača več letos kositi in pobirati smeti.

V glavnem, čez dva tedna se vračamo za vedno. Zakaj že?

Predsodki kar v veliki meri krojijo naše življenje. Ampak vedno je tako bilo in vedno tako bo. Pravzaprav se mi o tem sploh ne bi zdelo vredno pisati, pa so me zadnje dni trije ne ravno najbolj bukovi blogerji razjezili s svojimi predsodki.

Na Košakovem blogu se je namreč razvnela debata o vaški, nikakvi, bedni in ne vem še kakšni grozni Sloveniji, kar ne bi bilo nič posebnega, saj od Košaka razen o lastnem opusu in o punku še nismo slišali kakšne pohvalne besede o Sloveniji.

Debata je namreč zavila v običajne vode, torej v zmrdovanje nad Košakovimi stvaritvami, nemškimi sandali in nogavicami, na kar je Košak usekal nazaj, da kako so pa Slovenci še slabše oblečeni in kak poden da je videl na Trnfestu.

Skratka, trije od ne ravno bukovih blogerjev, ki sem jih imel v mislih v uvodu, so Košak, Simona in Chef. Komentarji vseh so namreč prepredeni s predsodki. Če začnemo kar pri avtorju - na prvinsko podjebavanje o slabem nemškem okusu je takoj odgovoril, da kako se okoli njega v Berlinu vsi sijajno in perfektno oblačijo. Namesto, da bi podjebavanje, ki pravzaprav z njegovim zapisom ni imelo nobene vsebinske zveze, prezrl ali vsaj duhovito zabil, je to vzel kot argument in se takoj postavil v obrambno držo. Ja valjda, on zahaja v lokale, kjer se zbirajo umetniki, boemi in hohštaplerji in se najbrž ne sreča s tistimi slabše oblečenimi. Že nekajkrat prej je na podobna podjebavanja odgovoril, da saj se ve, da se Berlin razlikuje od ostale Nemčije. Pri tem pa ni navedel nobenega dokaza, lahko celo sklepamo, da ostale Nemčije še prav videl ni. Vsaj na blogu ni še nikoli omenil, da bi se kdaj odpravil še v kak drug nemški kraj. Ne, on preprosto nasede floskulam, ki so mu jih natrosili berlinski prijatelji. Verjemite, tudi v Hamburgu, Münchnu ali Hannovru vam bo marsikdo znal povedat, kako da se oni razlikujejo od ostale Nemčije. Saj res, moji zemljaki Mariborčani vas bodo na gobec, če boste rekli, da so enaki kot drugi Slovenci.

Potem se javi Chef, ki je eden od kolovodij podjebavanja z belimi zokni na sandale pa s snežno belimi na črto speglanimi bermudami. Pri tem seveda spet ni pomebno, kje in kolikokrat je to videl. Seveda se najdejo taki, pa ne le v Nemčiji in tudi ve se, odkod jih Slovenci poznamo. Večinoma z jadranske obale. Pri tem seveda ne smemo pozabiti, da na Hrvaškem v zadnjih dveh desetletjih letuje izjemno majhen delček Nemcev, kar seveda ne zagotavlja dovolj velikega vzorca za pridobitev prave slike o njihovih oblačilnih navadah. Dodaten moteč element je pa še sestava nemških gostov na Jadranu, saj ni skrivnost, da pri naših južnih sosedih letujejo večinoma delavci, medtem ko srednji sloj letuje večinoma v Španiji, Turčiji, Italiji, doma ali pa celo na bolj oddaljenih destinacijah. Zato lahko posploševanje na podlagi videza turistov mirno poimenujemo predsodek. In Chef je povedal še več - da namreč zokni pod nemškimi sandali pomenijo, da so tudi nemška mesta če že ne zanemarjena, pa vsaj neokusno vzdrževana. Hm, Chef, morda ne bi bilo odveč mazniti fotrov avtodom, pa na turnejo do Münchna, Regensburga, Ingolstadta, Dresdena, Berlina, Trierja, Fulde, Heidelberga, etc…

Še bolj hecno pripombo si je privoščila Simona, tista, ki vsakega, ki malo postrani prdne, z besedno ploho v tla zabije. Njen visoko moralnointelktualističen čut za pravičnost je namreč ni prav nič oviral, da ne bi povedala, da Andreju čisto verjame, kako je Berlin drugačen, biserna izjema v ostudni, neokusni in nefukabilni Nemčiji, čeprav še nikoli ni bila tam. Ker da ji je že nekdo drug pripovedoval na povsem enak način. Jaz bi rekel drugače, baba čula baba rekla baba verjela. Resnica je zelo preprosta - Simona pojma nima niti kakšen je Berlin, niti kakšna je ostala Nemčija in zategadelj ne ve niti, kako se Berlin razlikuje od ostale Nemčije.

V resnici je Nemčija polna lepo vzdrževanih mest, v katerih prevladujejo normalno, povsem okusno oblečeni prebivalci, mnogi med njimi drugih polti in ras, vsepovsod pa boste naleteli tudi na kakšnega z zokni pod sandali, pa nič zato. Ampak meni, ki tu živim tri leta, delam v nemški firmi, se družim z nemškimi družinami in sem obiskal prenekaterega od nemških krajev in mest, ne verjamejo. Ker narobe vidim. Najbrž zato, ker gledam z očmi, ne pa s srcem, kot veleva Mali princ.

Ko sem se pred letom in pol sporekel z Dajano glede življenja na Dunaju, je bil to vsaj koflikt dveh doživljanj Dunaja, dveh, ki sta tam živela in pač dobila različne izkušnje. To razumem, sprejmem in spoštujem, čeprav takrat morda ni bilo videti tako. Da pa  s floskulami, kako “nekdo ne slovi ravno po vrhunskem okusu” in “biserni izjemi” operira nekdo, ki te izjeme še videl ni, je pa tu mač.

Da ne bom do konca krivičen, naj povm, da sem tudi sam podvržen mnogim predsodkom, a če včasih izkušnje pokažejo drugače. Ob selitvi na Dunaj sem se tudi sam bal življenja v haiderjevi državi. Na srečo se je izkazalo, da je Dunaj izjemno odprto mesto in da Haider premore le deželo, ne vse države. Potem smo se selili na Bavarsko in kar malo me je skrbelo, še zlasti, ker so naši dunajski prijatelji znali povedati, da tile Bavarci so pa res skrajni konzervativci. Potem se je tudi to izkazalo za predsodek. Res so sicer naklonjeni tradiciji in kiču, v vsakdanjem življenju so pa neprimerno bolj odprti in če hočete liberalni od najbolj liberalnih Slovencev. Prijatelji Dunajčani so nam tudi znali povedati, da se na Bavarskem slabo je. Pa se je koj pokazalo, da je za karnivorje, kakršen sem tudi jaz, v resnici Bavarska obljubljena dežela. Če temu dodamo še sijajno pivo in mehke preste, pa …

Ker sem precej potoval, še zlasti v Košakove kraje (neue Bundesländer) in v Švico, me je malo skrbelo, ker Bavarci ne o enih ne o drugih niso znali kaj preveč pohvalnega povedati. A glej ga zlomka, tudi Sasi so nas sprejeli zelo prijazno. Res so nekoliko bolj zadržani od Bavarcev, a izjemno prijazni.

In tako padajo predsodki eden za drugim. In tako danes vem, da je vse kar o čem mislim, pa tega še nisem na lastni koži izkusil, predsodek.

Jutri zgodaj zjutraj odhajamo na pot. V kraje o katerih imam največ predsodkov. Domov.

Pred časom smo v neki družbi debatirali o uvedbi vinjet. Ni potrebno posebej povedati, da je bilo mnenje posameznika zelo odvisno od politične opredelitve, nasprotniki aktualne vlade so bili proti. Da ne bom preveč krivičen, moram resnici na ljubo povedati, da niso bili vsi povsem proti. Nekaterim se ideja zdi čisto v redu, a jih moti, da jih je vlada uvedla šele zdaj, tik pred volitvami. Da se razumemo, seveda gre za predvolilno potezo, kar pa še ne pomeni, da je poteza napačna.  Tudi jaz bi si vinjet želel prej, ne v začetku mandata te vlade, ampak že vsaj pred desetletjem. Pa pustimo že uveljavljena dejstva pri miru, zdaj imamo, kar imamo.

Zame bolj zanimiv del debate se je namreč nanašal na prihodnost. Na planirano uvedbo satelitskega cestninjenja kot menda najbolj poštenega načina pobiranja cestnine, v skladu z uporabo namreč. Sam se s tem seveda niti najmanj ne strinjam. Avtoceste je namreč potrebno zgraditi za vse, tudi za tiste, ki se samo enkrat na leto po njih peljejo. Zato ni ravno “najbolj pošteno” (kot temu reče naš vrli premier), da bodo vsi plačali samo glede na uporabo. Najbolj pošteno, v kolikor to sploh obstaja, bi bilo, da bi cestnino razdelili na fiksne in variabilne stroške. To bi lahko naredili tako, da bi bilo prvih 100km dražjih, potem pa vsak naslednji vedno cenejši. A pustimo to, tudi to ni tema tega bloga.

Nekdo je v debati namreč izrazil strah pred satelitskim cestninjenjem, saj naj bi tako oblast ali država ali veliki brat ali morda Camorra dobil možnost nadzora nad posameznikom. Mene to že itak po defaultu ne moti, ker ne verjamem v totalno državo, vsaj ne pri nas. Ker se trudim pošteno živeti (koliko mi to uspeva, bo presodil v poslednji sodbi Gospod), mi je zares vseeno, če mi želi nekdo slediti. Če pa bodo s pomočjo satelitskega cestninjenja uspeli ujeti kakšnega nepridiprava, pa toliko bolje. Čeprav dvomim.

Celo če bi si država želela nadzirati ljudi na tak način, je to več kot neizvedljivo. Saj veste, da so ameriške obveščevalne službe po 11.septembru pri pregledu obveščevalnih podatkov našle na kupe opozoril, da se bo nekaj takega zgodilo. Pa jih niso dovolj resno vzele pod drobnogled. Zakaj? Zato, ker je bilo med tisoči, desettisoči ali celo stotisoči podatkov težko izbrati tiste, ki se jih resneje lotiš. In zdaj si predstavljajte, da bo v množici podatkov o potnikih na avtocestah nekdo poskusil sestavljati podatke o gibanju državljanov. Lepo vas prosim…

Še najbolj smešno pri vsej zadevi pa se mi zdi, da se nekateri tako zelo bojijo nadzora preko satelitskega cestninjenja, pa imajo skoraj vsi med njimi že leta mobilni telefon, komunicirajo preko interneta in elektronske pošte, mnogi pa imajo že danes v avtomobilu GPS.

Jaz sem za to, da čimdlje ohranimo vinjete. Ko bo satelitsko, bo pač satelitsko, ne bo mi najbolj všeč, ampak še najmanj me moti možnost nadzora.

Obsedenost nekaterih z Janšo je neverjetna. Dolga leta sem se zabaval, kadar sem srečal koga, ki ni mogel Kučana. OK, tudi meni mali prekmurec ni ravno idol, a da bi mu pripisoval krivdo za vse slabo v naši napačeni modovini, nak, tako grozen pa tudi ni. A v devetdesetih je bil prav Kučan tisti, ki je najbolj razdvojeval naš mali narod. Eni, še zlasti ženske so v njem videli najsimpatičnejšega zeta ali tasta in dobrotvora slovenskega naroda s čudovitimi radovednimi očmi. Drugim pa je predstavljal domala zlobnega demona s podplutimi volovskimi očmi, ki iz ozadja vleče vse niti in kroji našo usodo, sebi v prid seveda.

Ko je Milan odšel med sive panterje, je na sceno stopil ablastni Janez. Prevzel je prestol in to za razliko od Kučana v celoti, saj se je ozeleneli pokojni predsednik sam odpovedal vsemu vplivu, ki bi ga lahko imel. Janez se je obkrožil z ministri, ki so mu prisegli večno zvestobo in začel s trdo roko vladati. To, da je Janša diktatorski šef, ni nobena skrivnost. Ampak za božjo voljo, kako naj bo premier demokratičen, če ima za ministre take kalibre kot Drobnič, Simonitti, Bajuk ali Bručan? Ja valjda je treba biti tiran, če nočeš, da se ministri sami lotijo svojega resorja.

Kar me pri vse skupaj preseneča, je odziv Slovencev, ki Janši očitajo diktatorstvo. Preseneča me zato, ker večine to ni motilo pri Drnovšku, ki je prav tako veljal za tiranskega premierja, je pa res, da je svojo trdo roko omejil na gospodarske in finančne resorje, medtem ko je denimo Gabru in Gantarju dovolil, da sta v svojih resorjih počela, kar sta hotela. Jaz bi raje videl, da bi bil Drnovšek še bolj tiranski, saj imam tri otroke, slovensko šolstvo pa si od gabrovanja ne bo povsem opomoglo še vsaj kakšno desetletje.

Sicer pa sem več o mojem videnju aktualne vlade napisal že pred časom in mnenja nisem spremenil - je približno enako dobra ali enako slaba kot vse prejšnje vlade in jo podpiram, tako kot sem podpiral tudi prejšnje. Vzdušje dela javnosti je pa precej drugačno. Mnogo ljudi je prepričano, da Slovenija drvi v prepad in da bo hudič, če ta vlada čimprej ne odide. Kakšen razlog imajo, ni povsem jasno. Res imamo sicer težave z inflacijo in minister Bajuk ne daje prav prepričljivega vtisa, a vseeno je težko reči, da je on krivec. Morda celo ve, kaj govori in dela, kdo ve. Sicer pa ne moremo trditi, da bi se stanje v državi poslabšalo. Gospodarska situacija ni nič slabša, kot je bila pred štirimi leti, prej boljša. Tudi brezposelnost pada, a mnogi to enostavno pripisujejo lažnivi statistiki in manj velikodušni obravnavi na Zavodu za zaposlovanje. Morda res, a pozabljajo, da se pogoji na Zavodu niso zaostrili šele v mandatu te vlade, ampak veliko prej. Tudi gospodarski rasti ne pripisujejo velikega pomena, saj naj bi menda od nje imeli koristi samo direktorji.

Odkar so križali Kristusa, so bili Judje krivi za vse zlo na tem svetu (čeprav se je njihova zla usoda bržčas začela že mnogo prej). Dolga leta jih je tamanila kar Cerkev, najprej katoliška, kasneje pa še evangeličani, podpihnjeni z antisemitizmom svojega ustanovitelja Martina Luthra. Ko je Cerkev izgubila neposredno posvetno oblast, obtoževanje Judov ni izginilo, kot bi pričakovali, temveč je pri ideologijah tuzemskega raja dobilo še večji zalet. O odnosu nacistov do Judov vemo že vse, dobro pa se jim ni godilo niti v komunističnih rajih. Logično, zakaj bi se odpovedali dežurnemu sovražniku ljudstva. Še celo danes v demokratičnem svetu nismo opravili z antisemitizmom. Res je bolj prikrit, a zlasti levičarska inteligenca v bivših komunističnih državah da med vrsticami pogosto vedeti, kakšne svinje da so Judje in kaj počno s svojimi arabskimi sosedi. Se jih pač drži zla karma. Ne le, da so križali Kristusa (ki je sicer bil tudi sam Jud, a to ni nikogar preveč motilo) in da so spletkarili proti delavskemu razredu in arijskim narodom, v zgodovini so bili krivi tudi za kolero, kugo in poplave.

Podobno se danes dogaja našemu Judu. Ali morda Judi? Janši namreč. Ob tragediji, ki se je zgodila na Savi, so ga mnogi komentatorji na Siolu obtoževali, da si je prišel na mesto nesreče nabirati politične točke. Kot da ni normalno, da se premier pojavi na mestu tako hude nesreče. Podobno so ga zmerjali pred letom dni v Železnikih. Kot da ni njegova dolžnost, da se tam pojavi. Skoraj so mu očitali, da je kriv za poplavo. Menda v dogovoru z Bushem.

Košak je z Janšo obseden do te meje, da je po njem poimenoval celo svoj blog. Svašta, jaz ne bi bloga poimenoval niti po nekom, ki ga imam rad, kaj šele po nekom, ki ga ne prenesem. Nekaj najhujšega je svoje frustracije in obsedenosti še gojiti in podpihovati. Meni je dan prekratek še za lepe stvari.

Mnogi podobno kot Košak ob prvih kapljah dežja zasikajo: “prekleti Janša”, namesto, da bi najprej vsaj marelo odprli. Da ne govorim o tem, da je JJ tudi kriv za prometne nesreče, samomore in pobegle helijeve balone.

Ker ko bo odšel in bo prišel lepi in prijazni, ne bo več nesreč, samomorov, revščine, brezposelnosti in toče. OK, pretiravam, seveda bo toča, ampak koga to briga, če se nam bo lepi prime nasmihal z ekranov.

Zadnje dni močno odmeva zavrnitev Lizbonske pogodbe, ki so jo izglasovali Irci na referendumu. Odzivov je ogromno, predvsem razočaranja med politiki tako na Irskem kot tudi drugod v EU. Med navadnimi državljani je odziv nekoliko bolj pozitiven, še največ veselja mad neuspehom referenduma sem opazil prav v svoji domovini.

Zakaj pravzaprav gre pri Lizbonski pogodbi? Zelo enostavno povedano gre za povečanje centraliziranosti EU, ki bi z novim ustrojem dobila več pristojnosti, kot jih ima sedaj. Posledice so čisto jasne - države članice bi del svoje suverenosti prenesle na unijo ali z drugimi besedami: EU bi naredila naslednji, a nikakor ne zadnji korak proti Združenim državam Evrope.

Nasprotniki centralizacije imajo pravzaprav lahko delo - samo prepričati morajo čimveč državljanov, da bo njihova domovina šenkala kos suverenosti bruseljskim birokratom in da bodo veliki zavladali nam majhnim. Res je, mnoge države bi med drugim izgubile pravico do lastnega ministra. So what, jaz že poldrugo desetletje nisem imel svojega ministra. Malo za šalo, malo zares, a bolj zares.

Seveda se sliši grozno, da bomo manj suvereni, ampak ali ni to samo floskula? Tako kot nacionalni interes? Pomislim samo na naš vsakdan. Spoznamo nekoga, ki nam je simpatičen. Gremo z njim na pijačo, pa na večerjo, ampak smo še vedno suvereni. Potem se zaljubimo in začnemo hoditi, živimo pa še vedno pri mami in smo suvereni, kolikor smo pri mami pač lahko. Potem se odločimo, da zaživimo skupaj, da bo naša zveza bolj cvetela, če bomo delili posteljo in mizo in konec koncev tudi znižali stroške, saj bomo potrebovali samo eno stanovanje. In če je prej on vsak večer šel s prijatelji na pir, ona pa je v stanovanju kadila, sta zdaj oboje zreducirala. On na enkrat tedensko, ona na balkon. Počasi sta se vse bolj spoznavala in začela uživati v tistem kar ju druži in tudi v tistem, kar ju loči.

S tem sem hotel povedati, da se suverenosti ne odrekamo, ampak jo delimo. In delimo jo s tistimi, s katerimi skupaj živimo: družino, sostanovalci, sosedi… Tudi EU se je začela podobno. Najprej z gospodarskim sodelovanjem, potem pa gre to naprej - skupnost se širi in spreminja, postaja vse bolj homogena. To je eden najbolj naravnih procesov. Brez rasti in sprememb ni nič. Če danes rečemo,da je to to, da smo dosegli stopnjo, ki smo jo želeli in ne bomo nič več spreminjali, bo EU v nekaj letih propadla. Edino normalno je, da danes, ko je skupni trg in ekonomska politika bolj ali manj vzpostavljen, težimo k nadaljnjim korakom, ki posegajo že v sfero državnosti, kulture in vrednot. Kaj pa je to tako težkega? Konec koncev večina evropskih kultur temelji na istih vrednotah, na katere smo lahko upravičeno ponosni. Nenazadnje vsa Evropa, z Romunijo in Bolgarijo vred, sodi v zgornjih 5-10% držav z najkakovosnejšim življenjem na zemeljski obli, pa četudi imamo še veliko problemov.

Še posebej nerodna je irska zavrnitev lizbonske pogodbe, ker je do nje prišlo v državi, ki je s članstvom v EU morda celo največ pridobila. Irska se je EU pridružila leta 1973 in v tem času od unije prejela 40 milijard evrov. Iz revne državice z eno največjih stopenj izseljevanja je postala druga najbogatrejša država v EU (po BDP) in peta na svetu. Kar je najlepši primer izpolnitve vizije EU. Ravno od take države bi pričakovali, da bi vizijo unije najbolj navdušeno prenašale naprej, a žal se je končalo drugače.

Po Evropi je bilo razočaranje kar precejšnje. Žal pa sem opazil veliko veselih, skoraj bi rekel privoščljivih odzivov prav pri nas v Sloveniji, državi, v kateri smo pred leti skoraj plebiscitarno glasovali za vstop v EU. Eden od razlogov za nenaklonjenost lizbonski pogodbi je gotovo več kot desetletno strašenje z ogroženostjo nacionalnega interesa, karkoli že to je (bolje brezposelnost kot tujca za lastnika). Še zlasti navdušen odziv je prihajal iz tako imenovanih liberalnih (v resnici pa socialističnih) krogov. Pri čemer pa je najbolj smešno, da večina navdušenih liberalcev najbrž sploh ne ve, kaj so bili glavni argumenti nasprotnikov lizbonske pogodbe na Irskem. Med drugim strah pred ogroženostjo konzervativnih vrednot, ki jih tam negujejo (homoseksualci, splav, …).

Ali se še spomnite NNNP? Tamle v dobrih starih časih se je vsa Juga norca delala, ko smo se pripravljali na požar, rusko invazijo ali potres. Da nas ne bi kaj presenetilo, so bile akcije vedno napovedane. Zato se seveda nisem nič naučil in me nekatere stvari presenetijo še danes.

Tako me je tedni presenetila izjava, da je bil Jezus komunist. No, da ne bom pretiraval, ni bilo rečeno ravno direktno, da je bil komunist, temveč bolj po ovinkih. Nekdo je rekel, da korenine komunizma segajo v Jezusov nauk, nekdo drug pa je zatrdil celo, da je Jezus širil čisti, izvorni komunizem (brez zlorab). Še najmanj, kar lahko naredim je, da se nasmehnem.

Prvo vprašanje bi seveda bilo, kaj je to čisti, izvorni komunizem, ki še ni bil zlorabljen? Nekateri so nam te dni namreč zatrjevali, kako smo skrajno nerazgledani, ker ne poznamo prave starosti komunistične ideje. Na večkrat zastavljeno vprašanje, kaj je to, smo ostali brez odgovora. Zato se bom zadovoljil z zgodovinskimi viri, ki trdijo, da sta pojem komunizma prva utemeljila Karl Marx in Friedrich Engels. V znamenitem delu Komunistični manifest iz leta 1848 sta opredelila idejo kot tako, njene ključne točke in tudi pot do komunistične družbe. Šla sta celo toliko daleč, da sta napovedala socializem oziroma diktaturo proletariata kot predstopnjo zemeljskega raja - komunizma.

Zame je izvorni, še ne zlorabljen komunizem torej ideja, ki sta jo razvila očeta komunizma. Idej o pravičnejši družbi, ki so nastale pred Marxom in Engelsom, preprosto zato ne moremo imenovati komunizem. Seveda imajo skupne točke, a preprosto jih ne moremo imenovati po imenu, ki ga takrat še ni bilo. Tako tudi ne moremo reči, da je bil Robin Hood komunist, čeprav je imel mnoge podobne lastnosti in je uporabljal nekatere milejše metode kasnejših komunistov.

Torej je že iz logike časovnega zaporedja nemogoče trditi, da bi Jezus lahko imel karkoli s komunizmom. Seveda razumem ljudi, ki so v nekaj letih doživeli popoln propad svojega ideala, a govorjenje o nekem izvornem, nezlorabljenem komunizmu, je nerealno.

Zanimiva se mi zdi konstrukcija o tem, da obstaja neka izvorna, nezlorabljena oblika komunizma, za katero nekateri verjamejo, da je “najboljši način sožitja med ljudmi”. Ko nadležno vrtaš, kje neki bi našel ta izvorni komunizem, pa ti šele po dolgotrajnem vrtanju povedo, da je pravzaprav tak čisti komunizem širil kar sam Jezus Kristus. Logično vprašanje, ki se seveda zastavi je, zakaj ti ljudje raje ne rečejo, da je Jezusov nauk “najboljši način sožitja med ljudmi”. Odgovor je seveda na dlani.

To, da so stalinizem, titoizem ali maoizem zlorabljene oblike komunizma, seveda drži, kljub vsemu pa lahko trdimo, da so teoretične osnove za zlorabo že vgrajene v osnovno teorijo komunizma. Gre preprosto zato, da so vsi komunistični režimi stopnjo nasilja povečali čez vse meje razumnega, a vzvodi nasilja so vendarle vkomponirani v osnovno, torej izvorno idejo komunizma. Morda sem res pretiraval, ko sem napisal, da je komunizem zločinski v svoji osnovi, bolj pravilna bi bila trditev, da ima že v osnovi vgrajene nastavke za zločinskost.

In tu je glavna razlika med komunizmom in Jezusovim naukom. Na prvi pogled imata res nekatere skupne ideale in zlasti tisti, ki so bili deležni socialističnega pouka, pogosto kaj radi nasedejo teorijam o tem, da gre za eno in isto zadevo. A to ne drži niti približno. Med komunizmom in Jezusovim naukom zija namreč nepremostljiv prepad - nasilje. Nekateri ključni elementi komunistične teorije so namreč neposredni nosilci in vzpodbujevalci nasilja: razredni sovražnik, razredni boj, revolucija in diktatura proletariata.

Za razliko od komunistične ideologije je Jezus nasilje povsem odklanjal in zagovarjal brezpogojno ljubezen do bližnjega, celo do sovražnika. Ideali o enakosti so bržčas stari kot svet, zato je samo na podlagi le teh enačiti ideologije med seboj povsem neprimerno, saj je ideja enakosti prisotna v številnih ideologijah. Tisto, kar dela Jezusov nauk poseben, je ljubezen in nenasilje. Seveda pa se tudi ta pojavlja v isti obliki še v nekaterih drugih ideologijah in verah, a ne v komunizmu.

Prej bi lahko rekli, da ima komunizem več prvin raznih sekt, katerih osnoven princip je, kot rečejo Nemci, bastlanje. To pomeni, da pobere dobre in manj dobre ideje z vseh vetrov in jih preplete v neko bolj ali manj prepričljivo ideologijo. Seveda pa Marx in Engels nista črno na belem zapisala, kakšne bodo posledice razrednega boja, kako in kaj bodo naredili z razrednim sovražnikom, a kdor je poznal tok zgodovine in človeško naravo, si je lahko to brez težav predstavljal.

Je pa zanimiv ta razvoj komunistične misli - desetletja dolgo, dokler je bil komunizem pri moči, se Jezusa in njegovega nauka ni omenjalo, vsaj ne v pozitivni luči. Vera, torej Jezusov nauk, je bila opij za ljudstvo in ideologija reakcionarnih sil. Pozor, ne Cerkev, ampak VERA. Prav tako se ni govorilo o Jezusu. Šele v zadnjih letih, ko je bilo že precej jasno, da komunizmu oziroma socializmu bijejo zadnja ura, je kak bolj liberalen komunist znal s stisnjenimi zobmi priznati, da je Jezus zgodovinska osebnost, da je torej v resnici živel. Danes, le poldrugo desetletje kasneje pa nekateri tega istega Jezusa razglašajo za nosilca komunističnih idealov, če ne že kar za prvega komunista. Neverjetna preobrazba, moram reči. Ali pa niti ni tako neverjetna - je čisto v skladu s tem, kar sem trdil nekaj odstavkov nazaj - komunizem je klasična ideologija zgrajena po tipičnem modelu verskih sekt - od vsakega nekaj, za vsakega nekaj.

Pred nekaj dnevi so na 24ur objavili novico o primorski družini, ki je ostala brez strehe nad glavo in kar nekaj noči prebila v avtu. Šokantna vest je našla pot tudi na blog, kjer se multipraktik sprašuje kako pomagati, hkrati pa tudi upravičeno dvomi, da bo nekdo, ki zadnji milijon in pol zdeva vedeževalki, znal pomoč tudi koristno uporabiti.

Seveda je dolžnost vseh pomagati človeku v stiski, ampak ali nimamo v ustavi zapisano, da smo socialna država? Koliko socializma je pravzaprav sploh še ostalo? Odgovor je silno preprost - veliko, dovolj in morda preveč, a na napačnem mestu. Socializem je ostal le v glavah ljudi, v državi in srcih, kjer bi ga najbolj potrebovali, pa nič. V pol stoletja socializma je veliko ljudi povsem izgubilo sposobnost samostojnega preživetja. Zakaj bi se brigal za stanovanje, če bo slej kot prej zame poskrbela država? Zakaj bi trdo in pošteno delal, če na koncu dobi vsak enako? Zakaj bi se trudil, če je lažje v partijo stopiti, pa bom napredoval? Zakaj bi v končni fazi razmišljal, če lahko nekdo drug namesto mene?

Ja, ta del socializma je ostal v marsikom. Pa ni to nič posebnega, čudno bi bilo, če ne bi bilo tako. Po drugi strani pa je socializem izginil iz src, ob takih in podobnih prispevkih nas sicer malo stisne, morda malo zabentimo, tudi kakšna solza steče, čez dve minuti je pa že pozabljeno in mislimo samo še na svoje težave.

Ostane pa še tretje vprašanje: kaj pa država? Socialna država? Kot rečeno, revežev nikoli ne bo zmanjkalo. Eni so reveži v žepu, drugi v glavi, velikokrat kar oboje hkrati. Moje razumevanje socialne države je precej široko. Socialna država bi naj pomagala tistim, ki potrebujejo pomoč, da se postavijo na noge. Pomagala naj bi tudi tistim, ki se zaradi nepričakovanih okoliščin le začasno znajdejo v stiski. In v končni fazi naj bi poskrbela tudi za take, ki se nikoli ne bodo postavili na lastne noge.

Hudo, zelo hudo mora biti družini z majhnimi otroki spati v avtu. A najbolj v vsej zgodbi boli odnos tistih, ki bi morali pomagati. Ne boli toliko odnos koprskega župana, ki se izogiba odgovornosti - on je pač samo pokazal to, kar večina itak že dolgo ve. Žalostno, celo odurno in ogabno, ampak on ima vsaj izgovor, da ima pomembnejše delo. Koprčani zamislite se, ali res želite takšnega človeka za župana?

Najhujši v tej zgodbi je odnos socialnih služb - ker oni bi MORALI pomagati. Ker so za to PLAČANI. Naredili niso nič, vsaj ne koristnega. Da me ne bo kdo tožil, moram svoje besede razložiti - morda so kaj naredili, a dejstvo je, da družina spi v avtu - torej niso naredili dovolj ali z drugimi besedami - socialne službe so odpovedale na vsej črti.

Kako je možno, da lačen pride prositi za paket hrane na Rdeči križ in ga zavrnejo, češ naj pride čez nekaj tednov? HALO? Humanitarna organizacija nima 50 evrov za nemudoma nasititi lačnega? Glavno, da imajo denar za poplačilo bivših šefov, odpuščenih zaradi mutnih poslov.

Socialne delavke bežijo? Ker ne morejo pomagati? Ali veste, da imamo fakulteto za socialno delo? Da so socialni delavci visoko izobraženi? No saj me ne preseneča -tudi tukaj na blogu sem že zasledil zapise takih, ki so izobraženi socialni delavci, da bodo drugim pomagali - največkrat gre za ljudi, ki še sami sebi ne znajo pomagati. Ali kot je nekoč Rugelj rekel eni svojih pacientk, ki si je želela drugim pomagati: “Slepec slepca vodi - oba v jamo padeta”.

Imamo torej humanitarno organizacijo, ki lačnemu ne more kruha dati, socialne službe, ki bežijo pred pomoči potrebnimi, stanovanjski sklad, ki nima stanovanj in župana, ki se sklicuje na stanovanjski sklad. Super, krasno. In kaj torej manjka? Bojim se, da vse omenjene službe nimajo niti jasnega cilja, kaj šele strategijo za doseganje le-tega. Da o kriznem managementu ne govorim. Se bojim, da sploh ne vedo, kaj je to.

Krizni management je obvladovanje aktunih kriz. Do akutnih kriz lahko pride zaradi nenadnih nepredvidenih dogodkov, ki nekoga ali nekaj potisnejo na rob. Do njih prihaja tudi zaradi dlje časa trajajočega nevzdržnega stanja ali neustreznega reševanje le-tega. To slednje je pri nas zaradi katastrofalnega delovanja socialnih služb še bolj pogosto. Na zahodu imajo postopke kriznega managementa v vsakem resnem podjetju, državnih organih in prepričan sem tudi v socialnih službah.

In kako bi izgledalo reševanje problema nesrečne družine v normalni državi? Predpostavimo, da je do njihove stiske prišlo čez noč in ni posledica neustreznega delovanja socialnih služb. Center za socialno delo ali Rdeči križ bi moral imeti možnost takojšnje izdaje paketa hrane ali vaučerja, takoj bi bila potrebna začasna streha nad glavo (načinov za to je nebroj), morali bi imeti službe, usposobljene za raziskavo vzrokov in v primeru koprske družine za razpis družinskega stečaja (kot pri podjetjih) ter stečajnega upravitelja, ki bi družini pomagal pripraviti načrt finančne rehabilitacije in nad njim bedeti. Bi bilo ceneje, kot gasiti požar, kar počno danes. Oziroma še to ne - požar danes gasi lokalni župnik.

Počasi bi bil čas, da se tudi pri nas naučimo gledati v prihodnost in jo graditi, ne pa se ji le prilagajati. Bi bilo ceneje in predvsem bi nam prihranilo marsikatero solzo. Žal pa sem pesimist, tudi zaradi komentarjev, ki sem jih bil deležen, ko sem pisal o varnosti na prireditvah.

Ko sva včeraj zvečer potomstvo spokala v posteljo, sva si privoščila nekoliko mirnih trenutkov v kopalnici. Jaz sem sedel na školjki in si strigel nohte na nogah, moja najdražja pa si je v ogledalu ogledovala ustno votlino. Oba zgoraj brez.

“Zobozdravnik pravi, da nimam nič kariesa”, je navrgla in šesti čut me je takoj opozoril na nevarnost. Pri nas namreč nedolžne trditve praviloma pomenijo le uvod v probleme. “Če bi mi jih poravnali, bi bili popolni. Ampak bi morala sama plačati, ker zavarovalnica pri mojih letih več ne plača aparata. Vse skupaj bi stalo približno 5000 EUR.”

Hlineč zanimanje sem previdno poskušal speljati pogovor čim dlje od bogokletne ideje, medtem pa je pet jurčkov divje begalo sem ter tja po mojih možganih. Že pred neprijetno temo sem s kotičkom očesa zadovoljno opazoval najdražjo. Leta so ji prizanesla, le mladički so posesali svoj davek. Oprsje ni več, kot je bilo. Spomnil sem se, da sem pred kratkim bral o estetskih operacijah, katerih cena se giblje prav nekje okoli 5 tisočakov.

Priznati moram, da bi se mi zdela investicija v oprsje veliko bolj smiselna od ravnanja zob, a seveda sem svoje misli najdražji prikril. Dilema pa ostaja.

P.S.: V Bolgariji imajo menda pivo Boza, ki spodbuja rast in povečuje prožnost dojk. Zdaj, ko je Bolgarija v EU, se ga bo morda dalo kupiti tudi pri nas. Ampak jaz ga raje ne bom pil.

Ko je gospod predsednik JanezD pred časom začel kazati prve znake sprememb, mi je bilo to zelo všeč. Zlasti ko je osupnil Hribarja. Ampak potem je tega postalo preveč. Saj veste, kako je to - lepi trenutki so kratki. Ko jih je preveč, je nekaj narobe.

Namen tega bloga ni razglabljanje o JanezDovem predsedovanju naši državi - ljudje smo ga izvolili in tako to je. Res pa je, da smo volili drugačnega JanezaD. Benignega, kot se je izrazil moj prijatelj, zaveden pomladnik. Saj veste kaj je benigno - nekaj, kar ni nič dobrega, slabega pa tudi ne.

In do tod vse lepo in prav. Politik, ki si čisto resno prizadeva za boljši svet, kaj več bi si sploh še lahko želeli. Politik, ki poskuša najti nekaj dobrega v vsakem od nas in gradi mostove do najbolj ubogih. Nič hudega, če s pridiganjem o moralnih vrednotah in veri v boljši svet hodi v zelje Cerkvi.

Ko se je moje navdušenje nad prenovljenim predsednikom nekoliko uneslo in sem začel na zadeve gledati bolj razumsko (saj veste, kot pri ljubezni), sem se vedno pogosteje znašel v dvomih. Nekako se zdi, da najraje pometa pred tujim pragom, svojega pa se ne dotakne. Morda pa je res tako brezprašno čist, ali ne? No občasno prizna: ”Res je, tudi sam nisem vedno naredil vsega prav in zdaj bi marsikaj naredil drugače.” “Jebi ga, zdaj je kar je!” bi še dodal, če ne bi bil tako svet & ezoteričen.

V glavnem pa raje pamet soli drugim - tako kot tudi jaz in moja mama in tudi vsi ostali znanci in sorodniki. Ampak dober je, človek mu kar verjame. Jaz bi mu tudi prav rad verjel, če ne bi videl kupa gnoja, pri katerem je sam na DEBELO udeležen, pa o njem ne črhne, najbrž zavedajoč se, da raja rada pozablja. Tako kot je pozabila na Depalo vas.

Da ne boste rekli, da govorim kar na pamet. Začnemo lahko kar z najnovejšimi dogodki in našim najplemenitejšim primitivcem. Enkraten blog je napisal včeraj JanezD in vse kar je napisal o Vikiju Plemenitem, drži kot pribito. Očitno ga zelo dobro pozna. Viki na prvo žogo govori navidezno resnico, ki ji raja nasede, posledično pa trpijo marginalne skupine. IN TEGA ČLOVEKA JE JANEZD PRED 10 LETI VABIL V KOALICIJO. NE SAMO TO, VIKIJEVI TAKRATNI ŽIVLJENJSKI SOPOTNICI JE PONUJAL NOTRANJE MINISTRSTVO - najbrž, da bi obračunali s cigani, pedri in vso drugo sodrgo. JanezD - si nas imel za norca takrat ali sedaj.

Ima pa JanezD in pravzaprav vsi mi na vesti še veliko hujši (smrtni) greh - izbrisane. Zaradi splošno znane politične robatosti Janeza J in njegovih je ta greh kar nekako pristal na kontu SDS. Resnica je diametralno drugačna - izbrisani so bili izbrisani za časa prvega mandata JanezaD in le-ta ni v 10 letih vladanja naredil NIČ za popravo v nebo vpijoče krivice.

JanezD se je v svojem prvem mandatu predsednika slovenske vlade vselil v premijersko rezidenco in jo odkupil za majhen denar (recimo za tako nekako 3% njene sedanje vrednosti). Menda je bilo to vse v redu, ker imeli enako pravico vsi stanovalci družbenih stanovanj. Recimo, da je v redu, čeprav je zelo čudno - njemu je namreč stanovanjska pravica pripadala samo za določen čas, dokler se ga volilci ne naveličajo. Ampak kot rečeno, je bilo to menda v redu. V redu za navadnega smrtnika kot sem jaz in sosedov Rudi, JanezD pa je dandanes na višji stopnji zavesti in če misli resno, bi lahko napako popravil.

Ali pa vsaj rekel: “Ja, sem človek z napakami. Naredil sem veliko majhnih napak, pa tudi nekaj velikih, zaradi katerih še zdaj trpi veliko ljudi. Vsekakor bom vso moralno in politično moč, ki jo imam, vložil v popravo krivic - najprej tistih, ki sem jih zagrešil sam.”

In mu bom verjel. Dokler pa raje pometa pred tujim pragom, pa je verodostojen toliko kot večina ostalih politikov. Vsekakor pa veliko manj kot nekdanji JanezD.