Reklame me niso nikoli zanimale in razen redkih izjem mi tudi ni bila nobena všeč. V zadnjih dneh pa sta me navdušili kar dve, obe na nemških kanalih.

Prva je reklama za novi BMW serije 1, ki se duhovito poigra z večnimi očitki, ki so jih BMWjevi avtomobili deležni zaradi pogona na zadnja kolesa. Mimogrede, ali ste opazili napis na kapi možakarja v dvajseti sekundi posnetka - gre za slučaj?

Druga je reklama za Telekom, na kateri najbolj običajen možak, kar si ga lahko predstavljate, na tekmovanju skritih talentov zapoje Nessun Dorma tako, da gledalcem solze v oči pridejo. Mislil sem, da gre za štos in ko sem danes po Youtubu brskal za reklamo, sem našel tale posnetek. Gre za resnični posnetek (vsaj zdi se mi tako) in sicer z britanskega showa “Britain’s Got Talent“, kjer je lani kot strela z jasnega prišel, zapel in zmagal valižanski prodajalec mobilnih telefonov Paul Potts. Fantastičen je razvoj dogodkov, od posmehljivih pogledov, ko pove, da bo zapel operno arijo, do solza ob koncu nastopa. Fascinantno, to niso Zvezde pojejo.

To, da izdelki bivših socialističnih držav niso ne na zahodu, niti pri nas v Jugi uživali kakšnega posebnega ugleda, ni nobena skrivnost. Pač bolj ali manj klump. Od avtov, kjer je nekoliko ugleda uživala le ruska Lada, ki je bila za časom le dve ali tri desetletja, do tehnike, hrane in vsega drugega. Ne spomnim se, da bi kdaj kdo s ponosom razkazoval kakršenkoli izdelek, ki je prišel z vzhoda.

Je pa obstajal izdelek, ki je po kakovosti in aktualnosti peljal scat zahodnoevropsko in ameriško konkurenco: Seveda ne gre za tehničen izdelek, kaj takega bi bilo nemogoče, temveč za pravi madžarski brand - Gustav.

Gustav je možakar kot sva ti ali jaz, zemljan z vsemi človeškimi lastnostmi in slabostmi. Enkrat bolestno ljubosumen, drugič izbirčen snubec, tretjič s kompleksom manjvrednosti, spet drugič novopečen šofer in ponosen lastnik novega avta,pa lovec, goljuf in še marsikaj.

Gustav je preprosto Gustav - Chaplin, Mr.Bean, Pink Panter in Kojot v eni osebi. Da ne bo pomote, Gustav ni edini kakovosten socialistični izdelek, našli bi še kar nekaj odličnih filmov, posnetih od Pekinga do Zagreba, a Gustav je edini serijski izvenserijski izdelek. Edini brand.

Žal pa je izginil. Zdi se, da je hkrati s socializmom propadel tudi Gustav. Zakaj? Kdo ve. Collateral damage morda?

Dvojno. Ker gre za filme zadnjega leta in ker sem si jih vse ogledal med neskončno dolgimi leti, ki so me doleteli v zadnjih štirih tednih.

Hvala bogu sem večinoma letel z Lufthanso, ki je glede igralnega časa filmov veliko fleksibilnejša od denimo Swissa, kjer se vsi filmi začnejo hkrati. Lahko bi jih bilo še več, če ne bi na poletu Air Canada crknil entertainment sistem.

Glede na to, da ob svoji službi in pamžih le še redko uspem priti do kina (če pa že, pa gledam otroške filme ali risanke), je bila to enkratna priložnost, da se saznanim s produkcijo zadnjega leta.

1. Good Times - romantične komedije sicer ne sodijo med meni ljube žanre, a odkar sem videl Russela Crowa v Čudovitem umu, si z veseljem ogledam njegove filme (z izjemo spektaklov). Za romantično komedijo zelo solidno, na trenutke celo res zabavno. 7 od 10
2. Volver - še ena v vrsti ženskih tem Pedra Almodovarja. Edini omembe vredni moški konča svoje grešno življenje po kakšni tretjini filma. In pomisli, nihča ga ne pogreša. Niti sorodniki, niti gledalci. Videl sem že kar nekaj Almodovarjevih filmo, a me razen Žensk na robu živčnega zloma ni še noben navdušil. Tokrat je drugače - Volver je briljanten, daleč najboljši Almodovarjev film, kar sem jih videl. 9,5 od 10
3. Devil Wears Prada - Meryl Streep sodi med tiste igralke, katerih filme si vedno rad ogledam, ker verjamem, da že zaradi nje ne more biti slab. Žal sem bil prisiljen spremeniti mnenje. Res tudi tokrat Meryl pokaže del svojega razkošnega talenta, žal pa je to tudi vse, kar je kaj vredno v tem filmu. Nadvse plehka zgodba, primerna kvečjemu za telenovelo. 3 od 10
4. The Departed - Scorseseju je prinesel že davno zasluženega Oscarja za režijo. Meni pa dobri dve uri napetega thrillerja. Celo Leonardo Di Caprio mi je bil všeč, da o Jacku niti ne govorim. Morda nekoliko prebrutalen za moja leta, a odlično narejen. Sem videl že boljše Scorseseje, a za neskončno dolg let idealen film. 8 od 10
5. Deja Vu - lepi Denzel Washington (ja, morda edini moški na svetu, pri katerem še jaz opazim lepoto) je eden tistih redkih, ki me še ni izneveril. Zgodba nekoliko v oblakih, a solidna. Žal sem si film ogledal med nočnim letom in sem vmes občasno zakinkal. Tako, da nisem čisto prepričan, ali zgodba drži vodo. Vsekakor gledljiv, zahteva pa vsaj malo inteligence. Morda bolj primeren za dnevne lete, ponoči se bom v bodoče raje odločil za romantične komedije ali pa Komandosa, kjer je vseeno, če človek malo zakinka, ker so na koncu itak vsi mrtvi. 7 od 10
6. Casino Royale - ne sodim med Jamesove fane, a kakšnih 10 njegovih filmov sem že videl  v svojem življenju. Tako, da lahko rečem, da gre za enega boljših JB007 filmov. Povsem primerljiv z zlatimi časi Seana Connerya in Rogerja Moora, filmi s Timothyem Daltonom in predvsem s Piercom Brosnanom so pa itak medobčinska liga. Dečko ima nek šarm in čudovit glas, to je treba priznati. Končno so ugotovili, da je bolj pametno razviti novega, nekoliko robatega JB007, kot pa na vsak način poskušati kopirati elegantnega Moora ali duhovitega Connerya. Tudi pretirana scena lova na začetku filma izpade v primerjavi z lovom za padajočim letalom iz Goldeneye skoraj verjetna. 7 od 10
7. Fraulein - srbsko/bosansko/hrvaško/švicarska zgodba o življenju gastarbajterjev v Švici. Srečajo se samozadovoljstvo starejših, ki so kao uspeli, sanjačev, ki gradijo hišo na Hrvaškem, kamor se bodo tobože nekoč vrnili in zato žrtvujejo sedanjost in na videz neobremenjena, navznoter pa z vojno usodno zaznamovana mladost. Sijajno in nadvse priporočljivo. Pri vsej zadevei se mi zdi zabavno, da je film v letalu Swiss predvajan kao v nemščini z angleškimi podnapisi. Ne vam, kako film razumejo tisti Švicarji ali Nemci, ki ne razumejo angleško. Polovica dialogov je namreč v jezikih naših bratskih narodov in narodnosti. In celo Slovenija je omenjena - skupina dedcev med malico razpravlja o nogometu in eden reče, da Slovenija včeraj zares igrala slabo. Saj pravim, da je film skozi in skozi realen. 9 od 10
8. Night At The Museum - saj pravim, Swiss nima prave izbire filmov, večino boljših sem si pa ogledal že prej. V sili hudič muhe žre, blitz pa brezzvezne filme gleda. Ko bi vsaj imel hčerko zraven, njej bi bil namreč všeč. Se ga sicer da čisto lepo gledat z izklopljenimi možgani, a vsaj konec bi lahko naredili manj patetično hollywoodski. 4 od 10 (moja hči bi mu najbrž dala 8.)
9. Queen - ne kraljevsko, cesarsko. Helen Mirren blesti v vlogi kraljice Elizabete, perfektno odigra celo njeno štorasto gibanje. Prikaže jo kot inteligentno in simpatično, ko je potrebno pa tudi ostro. Njen mož je pa primitven sitnež. Sijajen je tudi meni povsem neznan Michael Sheen v vlogi simpatičnega Tonya Blaira. Zgodba se dogaja v dneh po smrti lady Diane in je najbrž povsem verjetna. Ali kot je rekel papež za Pasijon: “Tako je kot je bilo”. Tony Blair pa je (v filmu) rekel: “What a family.” 9,5 od 10
10. Frasier - Ker sem imel še čisto mala časa pred pristankom, sem se odločil za ogled Frasierja, edine ameriške humoristične nanizanke, ki mi je všeč. Mislim, da gre za zadnji del nanizanke. Niles in Daphne dobita otroka (silom prilike v veterinarski ordinaciji), Frasier se odseli v Frisco oče pa se poroči. Scena, ko pridejo sorodniki pogledati dojenčka in jih Niles pričaka na vratih z opico v naročju, je carska. Sopotniki so me malo debelo pogledali, ko sem se naglas zarežal.