Prejšnji četrtek je šlo narobe, vse kar je lahko šlo narobe. Moral sem na službeno pot v Basel, a zaradi prepozno sklicanega sestanka nisem več dobil vozovnice za željen zgodnji let domov in bi se moral vrniti z zdanjim letom ob 21.uri in bi tako domov prispel šele nekje proti enajsti zvečer. Ker se je sestanke končal že ob štirih, sem se odločil za renta-car varianto.

Težave so se začele že nekje pri Memmingenu, kjer je zaradi delovišča promez preusmerjen na neko vaško pot in kljub zgodnji uri in ne prehudemu prometu sem izgubil celo uro. Kasneje sem po radiu slišal, da so kolone le daljše in daljše.

Ker sem bil pozen, sem začel živce izgubljati še v Švici, kjer je potrebno neprenehoma paziti na števec, saj imajo izredno požrešne radarje ponekod nastavljene tudi na vsakih nekaj kilometrov. 

Upoštevajoč strah pred švicarskimi radarji in delovišče pri Memmingenu sem se odločil, da se vrnem domov po kakih 100km daljši poti čez Stuttgart, kjer pa naj bi zaradi neomejene hitrosti čas za večjo kilometrino zlahka not spravil. Žal je tudi na tej poti najprej kakih 50km regionalne ceste in zaradi gostega prometa sem kmalu postal živčen. Ko sem končno prišel na avtocesto pri Villingenu, sem najetega Bravota pritisnil do konca, kakih 210-220km/h in navigacija je izračunala, da bom doma ob 20:40, kar pa sem nameraval z vožnjo čez 200 skrajšati na denimo 20:25. Tank je počasi postajal vse bolj prazen in ko je posvetila lučka, sem zavil na prvo bencinsko črpalko nekje v bližini Böblingena. Medtem, ko sem zapeljal na črpalko, me je poklicala žena in zapletla sva se v kar zanimiv pogovor. Ustavil sem avto in začel tankati - po nekaj sekundah sem opazil, da točim super - žal ne v svojega bencinarja, ampak v najetega diesela. Jasno, takoj sem prenehal in poklical Sixt hotline. Čez dvajset minut se je pojavila vlečna služba, ki naju je z Bravom potegnila do najbližje ADACove baze. S Sixta so mi javili, da me nadomestni avto čaka na stuttgartskem letališču, kamor sem se napotil s taksijem.

Ob 21:00 sem se končno usedel v nadomestni avto - Ford Fusion in hitro ugotovil, da ne bo šlo tako hitro - že, ko sem zaloputnil vrata in zaslišal značilen kovinski zvok, je bilo jasno, da ne gre za kakšno luksuzno in hitro vozilo. Po klancu navzdol je sicer ob presunljivem tuljenju potegnil kakih 170, po ravnem pa komaj dobrih 150. Kmalu je bilo jasno, da ne bom doma pred 23. uro, torej bi bilo bolje, če bi letel z zadnjim letom. A nesreča nikoli ne počiva. Ko sem začel bolj pazljivo poslušati prometna poročila, sem izvedel, da je na avtocesti Augsburg - München do naslednjega popoldneva zaprt odsek med Adelshausnom in Odelshausnom in da kolona sega že kakih 12 km do Augsburga. Zadnji hip - na zadnjem odcepu pred Augsburgom sem zavil na regionalno cesto in naredil ovinek na jug proti Landsbergu, kar je bila nabrž edina pravilna odločitev tisti dan, pa čeprav je to pomenilo dodatne pol ure zamude, a druge variante bi bržkone terjale nekaj ur. Domov sem tako prispel nekje proti polnoči.

Kaj češ, najbrž ima vsak kdaj narobe dan.

Že lep čas se (tudi) na blogosu pojavljajo debate o novem pravilniku pri dodeljevanju Zoisovih štipendij. Doslej sem se že nekajkrat ugriznil v jezik, danes pa imam ravno dopust, zunaj je prekrasno vreme in mene in mojega senenega nahoda ne spusti ven.

Kot kaže, se je država namenila poostriti kriterije za pridobitev Zoisovih štipendij. Pri tem je naredila dve domnevni napaki. Prva, najbolj napadana, je dvig kriterijev za učni uspeh. Druga pa je postopna uveljavitev in sicer samo za nove kandidate.

Čeprav sem na uradnih straneh ministrstva naletel na podatek, da Zoisovo štipendijo izplačujejo že od leta 1986, tega takrat nisem poznal. V času svojega šolanja in kasneje študija sem slišal za Titovo in za Kidričevo štipendijo. Bili sta menda obe namenjeni nadarjenim mladenkam in mladcem, zato seveda ni čudno, da nisem poznal nikogar, ki bi jo dobival. Za Zoisovo štipendijo sem prvič slišal nekje sredi devetdesetih in mislil sem enostavno, da gre za preimenovano Kidričevo.

Približno v tem času se je dodeljevanje precej razpaslo. Slišal sem sicer, da se pri dodeljevanju dogajajo krivice in da jo dobivajo taki z zvezami, a meni se je predvsem zdelo, da se za našo prihodnost ni bati, saj je kar mrgolelo nadarjenih štipendistov, ne pa tako kot v mojih časih, ko smo imeli v razredu le enega ali dva odličnjaka in kasneje na faksu tudi ne kaj več kot peščico, ki je izkazovala nadarjenost. Sem pa čisto zares poznal primer punce odličnjakinje, danes že zdravnice, ki kot dijakinja ni mogla dobiti Zoisove štipendije, imela pa je veliko manj uspešnega sošolca štipendista, katerega teta je delala na Zavodu za zaposlovanje.

Seveda mi črv dvoma ni dal miru in sem se začel bolj zanimati za kriterije. Doslej je bilo nekako takole: najmanj dober uspeh v šoli oziroma najmanj 7.0 na faksu. Redko se takole izražam, ampak včasih je treba - ne me jebat. Dotlej sploh nisem vedel, da sem se vse življenje šolal med geniji. V gimnaziji je imelo v povprečju dober uspeh takole nekako blizu 100% učencev - razen tistih, ki so ponavljali. Vsak, ki je torej izdelal letnik in je imel na koncu več trojk kot dvojk, je bil talentiran. Podobno je bilo na faksu - nisem študiral na ravno najbolj levem faksu Univerze Edvarda Kardelja, ampak imeti povprečno oceno manj kot 7.0 ni bilo tako enostavno. Ali si padel ali pa si imel oceno več kot 7 - tako preprosto je to. In zdaj mi gre nekdo flancat, da je poostritev kriterijev krivica.

In da bo mera polna, ne le, da so bili doslej kriteriji smešni, mladi nadarjenci so lahko imeli celo popravne, ponavljali in pavzirali. Da ja ne bi kakšnega skritega talenta spregledali. Malo sem seveda jezen, da je jaz nisem imel , sem pač prestar. Da se razumemo, zlahka sem dosegal tudi sedanje kriterije, a se nikoli nisem imel za talentiranega, vsaj ne tako zelo, da bi si zaslužil posebno štipendijo. Uspeh, zahtevan po novem pravilniku, sem dosegal bolj ali manj z minimalnim trudom - to je bil tudi največji talent, ki sem ga kadarkoli izkazal, namreč doseganje kar najboljših rezultatov ob čimmanjšem trudu.

Če mene vprašate, je novi pravilnik dober, kvečjemu še premil. Ocena 8.0 je komaj kaj več kot solidno nadpovprečje, nikakor pa nič izjemnega, isto pa velja za prav dober uspeh v šoli. Če bi mene vprašali, bi kriterije hudo zaostril - kdor bi dosegel minimalne kriterije pri uspehu, bi moral izkazati izjemne dosežke pri izvenšolskih aktivnosti. Nekdo, ki pa se izvenšolskih aktivnosti sploh ne udeležuje, bi pa bil do Zoisove štipendije upravičen samo ob oceni 10.0 na faksu ali 5.0 v šoli.

Zadeva je precej jasna - doslej veljaven pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij je ŽALITEV za vse, ki so zares nadarjeni in ki se trudijo. Tudi namen takšnega pravilnika je bil jasen - do štipendij so na ta način prišli v veliki meri tudi leni ali nič posebej talentirani priviligiranci z zvezami in premožnimi starši, ki ne bi mogli priti do štipendije po socialnih kriterijih.

To, da bo nov pravilnik veljal le za nove štipendiste, je pa seveda povsem čisto politični manever, da ne bi razjezili že priviligiranih. Pravzaprav je pa itak perverzno, da država daje žepnino dijakom, ki stanujejo pri starših.

Zanimiv bi bil podatek, koliko nadarjenih Zoisovih štipendistov po končanem šolanju ne more dobiti službe.

…, ponavadi neškodljivi.

Ne govorim o marsovcih, niti o kakšnih hroščih. Ne, to smo mi, verniki. Tako nas vsaj vidi mnogo ANTIteistov. O tej temi se že dolgo nisem razpisal, a zadnje dni so me spet uspeli aktivirati. Seveda ne razni ateistki, anusi in slobodnjaki, ki obžalujejo, da nas niso pred šestimi desetletji vseh izbrisali, na njihovo agresivnost sem imun. Ko pa s podobnimi predsodki na dan pridejo dokazani prijazneži, kot sta mijau in jenšterle, pa le nekoliko zaboli.

IZJAVA LETA: “…če tako gledaš, imaš prav, da je človek najprej ateist, dokler ga niso začeli prepričevati. Ampak, takrat je še otrok, in težko bi mu prilepili oznako “ateist”. Pozneje ga pri verouku nafilajo z dogmami, ki jih ni sposoben kritično oceniti, zato verjame. Šele pozneje mu um posreduje spoznanja, kaj je mogoče in kaj ni.

Seveda pa se vsi s takimi vprašanji ne ubadajo, pa čeprav ni mogoče trditi, da so neumni; lahko postanejo celo akademsko izobraženi, ampak, verjetno so si na tem področju postavili nekakšno blokado, zid, ob katerega se razbijejo vsi nasprotni argumenti.”

Mijau nam je na blogu davida pelka serviral, da smo verni zato, ker so nas pri verouku nafilali z dogmami. I vjerovali smo jer smo bili mali, če si dovolim malo krasti pri Oliverju Dragojeviću. Šele kasneje nam menda um omogoči spoznanja, kaj je mogoče in kaj ne. Mijau ni rekel, da nam um omogoči spoznanja na splošno, ampak kaj je MOGOČE in kaj NI MOGOČE. Se razume, kaj to pomeni - vstajenje od mrtvih, brezmadežno spočetje in vnebohod NISO MOGOČI, vsaj ne po merilih zemeljskega človeka. Kar seveda posledično pomeni, da smo verniki bukseljni, ki bežimo pred resnico. Saj je vendar že Hogar Grozni vedel, da sovražnik, ki ga z mečem na pol preseka, ne vstane več.

Je pa mijau fejst dec in nam zato stopi v bran, češ da ni mogoče trditi, da smo neumni. Nasprotno, lahko postanemo CELO akademsko izobraženi, ali si lahko mislite. Tale mijauova trditev me  močno spominja na izjavo prijateljevega sodelavca, profesorja na graški univerzi, ki mu je nekoč ves šokiran zaupal, da je videl črnca avto voziti. Nadalje nam je mijau še povedal, da imamo očitno v sebi neko blokado, ob kateri se razbijejo vsi nasprotni argumenti.  Na to, da nasprotni argumenti morda (včasih) niso dovolj prepričljivi, mijau v vsej svoji širini ni niti pomislil.

Kakorkoli že, verniki moramo biti ljudem kot je mijau, hvaležni, da ne mislijo, da smo zaostali in zategadelj potrebni lobotomije. Mi, mali zeleni nehvaležneži (sicer smo črni, a včasih zaradi favšije do narodovega bogastva pozelenimo), pa si še drznemo jamrati, če nas kdo zmerja. Kar se mene tiče, imam raje ornk dedca, ki mi zabrusi, da smo cerkveni tanajhuj in da nas bi bilo treba vse v brezna pometat, kot pa prijazne stričke, ki bi nam prizanesli, ker pač verjamejo, da imamo vsi pravico živeti, tudi tako ali drugače retardirani.

Pa še tole je povedal mijau, da ne verjame, da bi lahko vernika v ateizem spreobrnil. Ja, spoštovani gospod mijau, zakaj pa bi ga želel spreobrniti? Saj vem, ker je vera opij za ljudstvo, kajne?

Da pa se ne bi končalo pri tem, sem dobil lekcijo še pri drugem prijaznem stričku, Jenšterletu, sicer enem od mojih najljubših blogerjev. Marko je namreč napisal hudo zavajajoč prispevek o odpadli okrogli mizi o JBTZ, saj je zadevo osvetlil samo z ene strani, namreč s kršenjem novinarske avtonomije s strani urednika in niti to mu ni bilo dovolj, zadevo je prikazal tako, kot bi se Cerkev in Štuhec kao na vsak način silila v vsako debato. Žalostno je, da je o omenjenem dogodku sicer skrajno pristranski medijski poročal veliko bolj korektno. O dejstvu, da je voditeljica, sicer soproga enega od najvplivnejših nekdanjih politikov LDS, želela iz omizja o aferi JBTZ narediti predvolilni šov LDS in Zares s sledovi SLS in da je urednik preprosto MORAL posredovati, pa niti besedice. V kasnejši razpravi se je pokazalo, da Jenšterleta sploh ne moti Vasle, ampak predvsem Štuhec in posledično CERKEV, ki se sili vsepovsod. To, da je Štuheca predlagal Stres, ki je bil prvotno vabljen, pa je bil žal zadržan in da se torej ne Cerkev, ne Štuhec nista (v tem primeru) nikamor silila, niti besedice. Seveda ne, sicer ne bi bilo zgodbe. By the way, skrajno žalostno je, da so se kopja lomila na Krivicu in še bolj žalostno je, da razen naju z Markom in še nekaterih redkih posameznikov danes Krivica, enega najbolj pokončnih in družbi potrebnih Slovencev ta hip, ne ceni skoraj nihče, ne na levi, ne na desni.

Čeprav prispevek na prvi pogled ni bil zastavljen proticerkveno, se je v odgovorih izzvanega Marka kmalu pokazala, kje ga čevelj žuli. Kaj da jamrajo tile verniki, saj se ni nikomur nič zgodilo. Na moj ugovor, da so bili ovirani pri karieri, je odgovoril, da to ne drži, saj je smel denimo Zagožen postati profesor. Ja valjda, da je smel, strokovno kariero je lahko delala velika večina, niso pa smeli postati direktorji podjetij, rektorji, ravnatelji in predsedniki sodišč. No, na tole pripombico je Marko lakonično ugotovil, da gre pri direktorjih in drugih šefih itak za oblastiželjnost. Kot da vodenje podjetja ni stroka. Seveda je na taki ravni razumevanja vsaka razprava brezplodna. No Marko je celo pohvalil komuniste, da so njega, nekomunista, poslali v Argenitno za dopisnika. Ampak primerjava ni čisto na mestu, me zanima, če bi ga poslali tudi v primeru, če bi bil aktiven vernik. Sploh glede na dejstvo, da so ga potem (sicer neuspešno) poskusili prepričati, da bi vohunil za SDV. Malo morgen.

No, na istem blogu sem potem bil kot kristjan deležen morda doslej najhujše žaljivke v življenju. Da je namreč logično, da država (država=partija) ni hotela na vodilna mesta postavljati pripadnikov organizacije, ki je sodelovala z okupatorjem in skrivala vojne zločince. Torej vsi ki smo pripadniki te organizacije, smo gnoj, ker iz nje še nismo izstopili. Res je, pripadniki Cerkve, ki ji pripadam, so zagrešili veliko in preveč zločinov, ki jih seveda obžalujem in obsojam. Res je, sem pripadnik iste Cerkve kot škof Rožman, inkvizitorji, nemoralni papeži in pedofilski duhovniki. A sem hkrati tudi pripadnik iste Cerkve, kot škofje Tomažič, Slomšek in Šuštar, Mati Terezija, nadškof Romero, papež Janez Pavel II., pogumni primorski duhovniki ali mučenec Maksimiljan Kolbe. Ponosen sem na dosežke in obsojam zločine in grehe, tako preprosto je to. Ne vem, zakaj bi me moralo biti tega sram in s kakšno pravico bi mi partija karkoli prepovedovala - ta ista partija, ki je svetu dala Stalina, Lenina, Tita, Honeckerja, Pol Pota, Ceauceascuja, Mao Ze Donga. Je pa res, da je tudi partija imela svoje svetle člane, kot denimo Angelo Vode. A so hitro poskrbeli, da ni preveč škode naredila.

Najbolj dobronamerni nas imajo torej za majhne, neškodljive hroščke, ki naj živijo, saj niso sami krivi, da so samo hroščki. Manj dobronamerni bi nas utopili v žlici vode. Najbolj zaničevanja vredno pa se mi zdi, da nekateri celo želijo sklepati znanstva z nami malimi zelenimi, ki podpiramo zločinsko organizacijo. Zakaj le, ali so morda preškrti, da bi kupili vstopnico za živalski vrt?

Že vse življenje, ali vsaj pretežni del, se mi zdi, da sem outsider. Pa ne tak, ki se ne bi mogel nikjer vklopiti. V bistvu se z ljudmi razumem precej dobro, veliko bolje, kot bi morda človek sklepal po temle blogu tukaj. Je pa res, da si v vsakodnevnem življenju družbo v precejšnji meri sam izbiram, na blogu pa naletim na vse sorte ljudi, kar je pač na voljo.

Ampak že kot oseba sem tak, da sem rad sam s sabo. Od nekdaj sem se izogibal velikih prireditev. Najraje sem hodil v take hribe, kjer ni bilo kolon neustrezno obutih pohajalcev kot na Triglavu ali Mangrtu. Tudi na množične koncerte nisem rad hodil - točno trikrat sem šel na open air med 100.000 drugih mandlcev in sploh nisem užival, pa čeprav sem videl take ase kot Pink Floyde, Stonese, Van Halene in Bon Jovi. Ampak vse njih bi veliko raje gledal v polpraznem klubu za 50 gledalcev.

V veliki množici sem precej užival le na zborovanjih v času slovenske pomladi, ki so pač pisala zgodovino, a še takrat bi se bržkone raje dobil na pivu z JBTZji. Ampak tako kot Floydi in Stonesi ne nastopajo v majhnih klubih, tudi JBTZji najbrž niso hodili na pir z neznancim študentom.

Moje outsiderstvo se kaže predvsem v tem, da si nisem nikoli znal izbirati družbe, ki bi mi koristila. Zlasti je to prišlo do izraza v službenem okolju, kjer sem navezal odlične stike z mnogimi sodelavci, a nikakor ne s tistimi pravimi. Namesto, da bi si kupil psa in ga povsem slučajno sprehajal v istem parku kot moj direktor, sem se raje družil s tistimi, ki so mi ustrezali. Denimo z dolgolasim rockerjem, s katerim sva spoznala večino italijanskih, avstrijskih in bavarskih rock klubov in ki je seveda bil še večji outsider od mene. Ali pa s sodelavci, ki so mi odgovarjali po čisto človeški plati.

Seveda sem opazoval, kako se zadevi streže, a mi nekako ni šlo. V bistvu je preprosto - poiščeš šefove interese in se mu začneš prilizovati. Ena najbolj učinkovitih je smejanje šefovim vicem, a kaj, če niso smešni. Zelo dobra metoda je tudi že omenjeno sprehajanje psa, moj prijatelj iz študentskih časov, ki je med študijem bil mortus nažgan vsaj dvakrat ali trikrat tedensko, pa je ob nastopu službe preprosto preklopil stikalo na drugo valovno dolžino. Kupil si je lopar in vzel ure tenisa. “Za vsak slučaj, če me šef povabi na tenis,” mi je prostodušno zaupal in očitno mislil, da se mi bo to zdelo povsem normalno. Še en način je zelo učinkovit: ko direktor na kolegiju vsake toliko časa pojamra, da razmišlja, da bi odstopil, ker je tako hudo, mu čisto šokirano pokadite: “Joj ne, kaj bomo mi brez tebe, se bo ja vse sesulo”.

Vse te metode sem videl na delu in garantiram, da so učinkovite, a žal sem outsider po duši in jih nikoli nisem obvladal, pa bi jih včasih kar z veseljem uporabil.

Na koncu se je outsiderstvo potrdilo še na blogu. Kljub razpoložljivim tisočim blogov jih berem le nekaj, in tudi bralcev nimam veliko več. In če dobro pomislim, je večina mojih blogerskih tovarišev prav tako outsiderjev, ki po vrhu niti nimamo veliko skupnega in se pogosto udarimo. Druži nas le ousiderstvo in morda deloma tudi podoben način razmišljanja, čeprav ni vedno videti tako.

Dajana je outsider par excellence in čeprav se z njo skoraj v ničemer ne strinjam, globoko spoštujem njeno trdno stanje za svojimi stališči. Za razliko od krdel blogerjev, ki tekajo za svojimi opinion leaderji in se jim prilagajajo kolikor se da, Dajana svoje mnenje zagovarja tudi, kadar se nanjo spravijo prav taka krdela, ki prilezejo iz vseh lukenj.

Commonsense niti ni tak outsider, razen po odnosu do Amerike in kapitalizma na splošno. Pravzaprav v zahodni Evropi niti ne bi bil outsider, v kromanjonski Sloveniji pa je. Čeprav se tudi z njim pogosto ne strinjam in se najbrž med vsemi svojimi soblogerji z njim največkrat udarim, pa spoštujem njegov način razmišljanja in inteligenco, ki ga pravzaprav uvrščata med outsiderje.

David.pelko, enfant terrible in glavni povod mojega zadnjega spora s commonsensom, je morda poleg Dajane najbolj čistokrven outsider. Njegov mladi blog je eden najboljših, še zlasti me navdušuje s popolno odsotnostjo cenenih in populističnih tem. Skrbi me le, da kmalu ne bo več outsider. Odkar je začel pisati lasten blog, se zdi, da se je kar preveč unesel in skuliral. Se kar malo bojim, da ga bo odneslo v mainstream.

Mica, “stara” šola, kakršnih več ne delajo. Iz enega drugega časa, pogosto v popolnem nesozvočju z blogersko večino. A zvesta sama sebi. Zanimivo, če bi jaz pisal take politične komentarje kot ona, bi me sigurno živega za j…a obesili, nje pa ne, razen Simone morda.

Štefan, še en outsider, ki pa se tega najbrž niti ne zaveda.

Pa Vlatka, Nadja, Ana, Bin in Maatjaz - umetniške duše, ki se še skregati ne znajo, ali pa ne zmorejo in ki jih še jaz ne morem nahruliti. Ali je še kaj bolj outsiderskega v današnjem času?

Da pa le nisem popolnoma out, dokazuje, da včasih preberem tudi kakšen post od ključnih mainstreamovcev - MCja, Simone, Katarine, Chefa in Mojce.

P.S.: skoraj bi pozabil na Martina. Opredeliti njega je pa z besedami skoraj nemogoče. Martin je preprosto outoutoutoutsider. Le tako naprej

Te dni bo Slovenija deležna velike časti. Konec junija se namreč začenja Operni festival v Münchnu, ki ga bo odprl menda najpametnejši Slovenec - sam Slavoj Žižek.

Znašel sem se v neprijetni situaciji - skoraj bi se spodobilo, da bi ga šel poslušat, a kaj, ko ga običajno še v slovenščini komaj razumem, kaj šele v angleščini ali nemščini. Da bi utolažil slabo vest, sem na internetu pobrskal za vstopnicami, stoodstotno prepičan, da so gotovo pošle že pred meseci. Potem bi se znancem in soblogerjem lahko hinavsko potožil, kako sem nesrečno izvisel. A glej ga zlomka, vstopnice so še na voljo, čeprav je do dogodka le še slabe štiri tedne. In to po smešni ceni 15 evrov. Če pomislite, da si niti koncerta najbolj razglašenega alternativnega muzikanta ne morete ogledati za manj kot 20 evrov, je 15 evrov za Žižka prava bagatela.

Torej mi ne preostane drugega, kot da priznam, da me Žižkovo predavanje niti najmanj ne zanima. Pa ne samo zato, ker nerazločno govori, ampak predvsem zato, ker nisem še nikoli od njega slišal ali prebral kaj pretresljivega. Pa sem prebral marsikateri njegov prispevek, nekajkrat sem si ga ogledal tudi na televiziji. Poslušati ga je zaradi ihtavega načina govora težko, brati pa sploh ne. Daleč od tega, da bi se mi zdel zatežen ali čuden. Niti slučajno. Če odmislim nekatere politične poglede, se z njegovimi trditvami običajno celo strinjam.

Moj problem z Žižkom leži nekje čisto drugje. Njegova razmišljanja se mi zdijo v redu, a nič posebnega. Brihten človek pač, kot milijon drugih. Še nikoli me ni z ničemer tako navdušil, da bi rekel: “Uau, Heureka”. In tu je težava - brez problemov bi ga sprejel kot nekoga, ki mu je vredno prisluhniti, nikakor pa ga ne morem imeti za najpametnejšega Slovenca.

Kar se mene tiče, je Žižek predvsem pop-zvezda - zelo soliden obrtnik z dobrim managementom. No, čeprav nerad, pa vendarle dopuščam tudi možnost, da pač jaz ne premorem dovolj velike intelektualne kapacitete, da bi prepoznal njegovo superiornost.

Mediji so zadnja leta ena od najodmevnejših tem v naši deželi. Od takrat pač, ko je sedanja oblast pričela s poskusi uravnoteženja. Predtem smo se z njimi veliko manj ukvarjali, predvsem zato, ker so itak vsi isto trobili.

Zame so tiskani mediji že leta obvezen del stika s svetom. V najstniških letih sem bral večinoma samo Večer, ki smo ga imeli naročenega. Zanimale so me več ali manj samo športne novice, pa tudi mednarodna politika mi je bila ljuba. Delo in Naši razgledi, ki so prav tako bili stalen gost v naši hiši, me nista zanimala.

S slovensko pomladjo, ki me je ujela ob začeku študija, sem se začel goreče zanimati za notranjo politiko in ni več minil teden brez sobotnega Dela in Mladine. Predvsem slednjo sem konec osemdesetih kupoval ob četrtkih (če se prav spomnim) navsezgodaj zjutraj in šel kar krepko na živce svoji takrat še bodoči ženi - tisti dan namreč ni imela kaj prida od moje družbe.

Moja obsedenost z Mladino se je končala tako rekoč čez noč in to še pred prvimi demokratičnimi volitvami. “Krivca” sta bila Igor Bavčar in Janez Janša, seveda le posredno. V Mladini je namreč dolge mesece vsaka njuna izjava bila sprejeta kot božja beseda, njun prdec pa kot Mozartova mojstrovina. Potem sta se odločila kandidirati na listi SDZ in s tem hudo razočarala ZSMS, ki je stavila nanju - čez noč sta se začela pojavljati večinoma le še v Rolanju po sceni. Skrajno očiten manever, ki mi je, idealistu, odprl oči - ni šlo za demokratizacijo, ampak za oblast in SDZ ni bila partner ZSMS, ampak najhujši nasprotnik. Sprememba odnosa do obeh takratnih topkandidatov je več kot nazorno pokazala, da gre pri Mladini predvsem za strankarski časopis. Kljub njenim nespornim zaslugam za demokratizacijo države sem jo čez noč nehal kupovati in do selitve v tujino (2004) najbrž nisem kupil nobene številke več.

Delu pa sem ostal zvest, od njega me ni odvrnila nobena od ključnih sprememb v uredniški politiki - niti izgon drugače mislečih novinarjev v devetdesetih (Slivnik, Vasle), niti nasprotna akcija sedanjih oblastnikov, ko je položaje in službo prav tako zapustilo ali moralo zapustiti kar nekaj novinarjev. Morda je razlog moje indiferentnosti tudi v tem, da razen Vasleta nobenega od odidenih niti najmanj ne cenim. Drugi razlog je verjetno tudi to, da je Delo kljub vsem pretresom za moj okus še vedno naš daleč najboljši dnevnik.

Vse od konca osemdesetih, ko sem nehal brati Mladino, do odhoda v tujino je tako Delo bil edini slovenski časopis, ki sem ga bral. Ko pa smo se odselili, smo ob vsakem obisku ljube nam domovine (približno vsaka dva meseca) želeli priti do kar največ informacij. Zato smo odtlej družinsko bralno košarico obogatili še z Magom in Mladino, čeprav sem oba smatral za strankarska časopisa. Kljub nedvomni politični opredeljenosti sta bila oba dovolj kakovostna, da si je pozoren in pronicljiv bralec lahko z branjem obeh ustvaril kar realno sliko dogajanj v državi. Pravzaprav moram priznati, da sta se mi oba zdela precej znosnejša časnika, kot sem pričakoval. Mag si je po odhodu Slivnika na Delo precej opomogel, podobno pa je veljalo tudi za Mladino pod Severjevo komando.

Žal je potem prišlo do razpada. Mladina je po odstavitvi Severja in zamenjavo z “našim” Repovžem zelo opazno porumenela, Magovo zgodbo pa tako ali tako vsi poznate, saj je po brutalnosti praktično brez primere. Predvsem zato, ker so z njo Zaresni pivovarji pokazali, da so Janševi v primerjavi z njimi pravi mucki. Razlika je namreč v tem, da so si sedanji oblastniki seveda poskusili podrediti ključne medije, ki so bili dotlej praktično vsi nedvomno v rokah LDS, Zaresni pivovarji pa kljub absolutnem prevzemu vseh ključnih medijev niso prenesli niti enega samega majčkenega zakotnega tednika, ki ni bil pod njihovim škornjem in so ga brezobzirno povozili in uničili, kot kažejo podatki o strmo padajoči prodaji. So pač pokazali, da jim je blizu boljševistična kultura totalitarizma, v katerem drugačno mnenje ni sprejemljivo, pa čeprav gre za izrazito manjšino.

Zame je to pomenilo izgubo dveh časopisov - Maga, takšnega kot je danes, seveda ne kupujem več in ker ne potrebujem uravnoteženja, seveda tudi Mladine več ne, tako je posredno tudi Mladina ostala brez enega kupca.

Glede na današnje novice o poskusu vpeljave enotirnega vodenja v Delo in Večer se mi vse bolj dozdeva, da bom tudi po vrnitvi v Slovenijo še naprej ostal pri Süddeutsche Zeitung in Spieglu.

V kratkem se vračamo v Slovenijo. Čeprav načeloma že vem, kaj bom delal, pa se vendarle oziram tudi za alternativnimi možnostmi, saj bi se seveda rad prijel kar najbolj zanimivega dela. Ker pa imamo pri hiši kar nekaj ust za prehanit, je eden od ne tako zelo nepomembnih kriterijev tudi zaslužek.

Med brskanjem po raznoraznih podatkih sem naletel tudi na spisek zaslužkov naših vrlih predstavnikov ljudstva. Priznati moram, da nisem bil nič posebej impresioniran. Pa ne zato, ker že leta živim nekje, kjer takšni zaslužki ne odstopajo prav veliko od povprečja. Razmere na slovenskem plačnem področju kar redno spremljam. Takole čez palec bi rekel, da je povprečen zaslužek 4500 evrov bruto, kar znese bržčas nekje med 2300-2400 neto. S 6200 bruto (3100 neto) nekoliko bolj odstopa le predsednik DZ Cukjati.

Jasno, za povprečnega Slovenca z 900 evri neto plače je to seveda visok znesek, še bolj za tistega z minimalnimi 400 evri. A primerjave kogarkoli z najbolj revnimi so vedno nehvaležne, pa tudi neokusne in boleče, zato jih prepuščam populistom vseh barv. Tudi primerjava s povprečno plača je vprašljiva, saj vendar želimo imeti v zakonodajni veji oblasti nadpovprečno usposobljen kader, ali ne?

Najprej se je treba vprašati, kam na zahtevnostni lestvici bi pravzprav uvrstili poslansko službo. Gre za ljudi, ki imajo še kako močan vpliv na naše usode. Konec koncev gre za naše predstavnike, čeprav moram priznati, da svojega med njimi nekako ne najdem. Gre za 90 izvoljenih, ki predstavljajo 2 milijona. Ali jih to uvršča na raven direktorjev podjetij? Mislim, da ne, ker direktor podjetja odgovornost nosi individualno, poslanci pa skupinsko. Zatorej je povsem pravilno, da poslanci zaslužijo precej manj od kateregakoli generalnega direktorja. Po drugi strani jih tudi ne moremo primerjati s povprečnim zaposlenim, ki nosi le toliko odgovornosti, da dobro opravi delo, ki mu ga drugi naložijo in ne odgovarja za delo nikogar drugega. Še najbolj ustrezna se mi zdi primerjava s srednjim vodilnim kadrom v srednje velikem podjetju, denimo z direktorji posameznih sektorjev ali vodji ključnih oddelkov, torej ljudmi, ki nosijo relativno veliko odgovornost, so šefi 50-100 zaposlenim in ki jim cilje in vizijo določijo nadrejeni.

Zaslužki srednjega vodilnega kadra se med podjetji seveda razlikujejo, a rekel bi, da večina zasluži med 2000 in 3000 evrov neto, kar je nekje isti razred kot poslanske plače. Meni se zdi oboje kar primerno.

Jasno, ko pogledamo naše poslance, se kaj hitro zazdi, da niso vredni takšnih zaslužkov, saj imamo med njimi tudi bivše obsojence (ne le politične zapornike, tudi običajne tatove), polpismene bukseljne, ki niti knjižne slovenščine ne obvladajo, pa tudi na prvi pogled inteligentne gospe in možakarje, za katerih modro fasado se pogosto skriva samo namazan jezik ter dvoje povsem neuporabnih rok.

A zavedati se moramo, da so pri nas politiki nadpovprečno hudo izpostavljeni posmehu in je njihov ugled bolj ali manj na psu. Zato boste med njimi le težko našli koga, ki da kaj nase. Napovprečno sposoben Slovenec, kakršne bi si želeli imeti za vladarje, lahko danes raven poslanske plače v podjetju doseže pri 35-40 letih in za takega je le malo verjetno, da bi se šel politiko, sploh v družbi, kjer ga bo polovica državljanov kljub vsem sposobnostim imela za tepca in barabo. Zato žal gre pri nas marsikdo v politiko zaradi denarja, zaradi plače, kakršno bi lahko v gospodarstvu samo sanjal.

Razen redkih izjem, za katere verjamem, da bi bili uspešni tudi v gospodarstvu (pokojni Drnovšek, Bavčar, Janša in Rigelnik, pa morda Plemeniti, dokler ga ne bi dobili), so vsi drugi v politiki dosegli več, kot bi kjerkoli drugje, vsaj kar se zaslužka tiče. Dober dokaz je Kacin, ki se je leta 1993 (bogve s čigavo pomočjo) inštaliral med vodilne može novomeške Adrie, pa se že po nekaj mesecih vrnil v politiko - bržčas sta tako on kot podjetje ugotovila, da je za poslovneža potrebno še kaj drugega kot namazan jezik. Zato pač imamo, kar imamo - Anderliča, Horvata, Grimsa, Lahovnika, Cvikla, Širco, Tanka in podobne.

Mnenja sem, da so poslanske plače kar primerne. Kakršnekoli že so, gre vendarle za izvoljene predstavnike ljudstva in le devetdeset jih je. Na državnih jaslih se pa pri nas pase še stotisoče drugih, med katerimi jih na tisoče dela nič ali malo več kot nič. Če bi plače poslancev znižali, bi se verjetno še bolj znižala tudi kakovost kandidatov - danes imamo vseeno tudi kar nekaj takih, ki niso totalni kekci ali pokvarjenci.

Prav tako pa ne bi imelo nobenega smisla tudi kakršnokoli povišanje - najbolj perspektivni kadri pri nas tako ali tako zagotovo ne bi nikoli šli v politične vode, vsaj ne množično.

Seveda tudi jaz nimam niti najmanjšega namena se politično udejstvovati, pa čeprav me politika zelo zelo zanima, ampak nimam niti najmanjšega namena izpostavljati sebe ali svojo družino političnim spletkam in nekritični slovenski javnosti, ki itak verjame vsako slabo stvar, ki ji jo lansira lažniva slovenska novinarska srenja.

Dve leti in pol našega bivanja v Münchnu nismo od Nemčije videli skoraj nič. Tako smo se to soboto vendarle odločili iti na izlet. Obiskati smo se odločili trenutno najbolj vročo nemško zvezdo. Ne, ne govorim o Heinu, milijonarju Güntherju Jauchu ali superstaru Marku Medlocku. Obiskali smo Flocke,  petmesečno severno medvedko, ki je čez noč postala glavna atrakcija ne le nürnberškega živalskega vrta, temveč tudi večine nemških televizijskih postaj.

Pravzaprav smo se za izlet v Nürnberg odločili iz večih razlogov, med katerimi živalski vrt niti slučajno ni bil ključen. Moja Frau si je zaželela obiska Gudrun outleta, kjer imajo na pol zastonj menda vse, kar si njeno srce poželi, mene pa je gnala neusahljiva obsedenost po obisku še enega več od spomenikov največji moriji-noriji v zgodovini - znamenitega sodišča. In če smo že ravno tam, gremo pa še v živalski vrt.

Potem se je zakompliciralo - že po nekaj kilometrih vožnje je naša križarka začela cukati. Zapeljal sem z avtoceste in kaj hitro ugotovil, da je šla tuljava. Nič presenetljivega - že lani poleti se nam je isto zgodilo ob vožnji čez Obertauern, a tam je s severne strani klanec zares strm. Ko se je avto ohladil, je šlo naprej brez problema. Na Chryslerjevem servisu so nam rekli, da računalnik nič ne pokaže in da je škoda zamenjati tuljavo. Pravzaprav se človek vpraša, zakaj so potem proizvajalci uvedli redne servise? Jaz sem do nedavna mislil, da zato, da preprečijo okvare. Kakorkoli, vse šimfanje čez serviserje seveda nič ni hasnilo, ko se je avto ohladil, smo se počasi vendarle vrnili domov in se na pot odpravili sicer z enourno zamudo, a s hitrejšim avtom.

Seveda je bilo hitro jasno, da predvidenega programa ne bomo mogli izpeljati v celoti. Za obisk outleta se mi je sicer lepo žvižgalo, sem pa zato nekoliko pristransko predlagal, da gremo najprej na ogled mesta, potem pa v živalski vrt. Saj imamo doma neke vrste demokracijo, a glas tistih, ki družino hranijo, snažijo in češejo, ima le nekoliko večjo težo od glasu ostalih. Žal pa to velja le za težo glasu, medtem, ko so glasovi tistih, ki so v naši družini pretežno hranjeni, česani in snaženi, precej bolj prodorni in vreščeči,včasih tudi nesramni. Tako mi je hči pokadila: “Daj stari, nea bodi tak dogmatičen!”. Večji poba, ki še ne premore tako učenega besednega zaklada, mi je spontano zabrusil: “Arschloch!” Najmanjši, ki sicer bolj malo govori, je seveda tudi dojel, da je čas za skupen nastop in je začel navijati za Flekija. Ker ne želiva biti tirana in nasploh uživava v otroški spontanosti, sva se tudi midva spontano prilagodila zahtevi večine in po najkrajši poti smo jo mahnili k Flocke.

Priznati moram, da je nürnberški Tiergarten eden najlepših, če ne celo najlepši živalski vrt, kar sem jih videl in tudi v resnici velja za enega najlepših na svetu. Živali imajo ogromne, lepo negovane kletke. Že na poti proti živalskemu vrtu je očitno, kdo je glavna zvezda. Avtobusne postaje, reklamni panoji, nakupovalni centri - vsepovsod simpatične fotografije Flocke. V živalskem vrtu stojijo na vsakih nekaj metrov smerokazi, ki obiskovalce usmerjajo po najkrajši poti k Flocke. V Aqua Parku, kjer domuje zvezdnica, so ob njenem bazenu postavili celo tribuno, na kateri se kar tare obiskovalcev. Imeli smo srečo - ko smo prišli se je Flocke pravkar kopala in igrala. Če sem odkrit, čisto nič posebnega, pač živalski mladič, ki se igra. Njena mati ali oče v sosednji kletki je ves čas vstajal na zadnje tace, rjovel kot za stavo in nasploh delal zelo veličasten vtis, a zdelo se je, da le name. Vsi drugi so raje občudovali malo razvajenko. Kaj vse naredi dobra reklama.

Na koncu nam je vendarle ostalo še nekaj časa za obisk središča Nürnberga, priznati moram, zelo impresivnega mesta. Žal se tudi tam staršema ni godilo kaj dosti bolje. Otrok namreč ni prav zelo mikalo ogledovati si lepote zgodovinskega mesta in so jih začele boleti noge. Tako je padla še ena spontana odločitev - namesto pohajanja smo se usedli v slaščičarno in si privoščili sladoled. Kar tudi ni bila slaba odločitev.

Sledil je povratek. Sodišča seveda nisem videl, da o outletu niti ne govorimo. Vseeno pa je bil lep družinski dan.

Eden slovenskih nacionalnih športov je “Primite tatu!”. Saj veste, tistega drugega, lopova, tajkuna ali kakorkoli se jim že reče. Barabo v glavnem, ki ji ni mesta na naši zemljici. Ker krade. In ker krade, tudi laže in ima bolhe.

A glej ga zlomka, pogosto vidimo, da tudi med najglasnejšimi moralističnimi jurišniki mnogi nimajo ali nimamo pred svojim pragom ravno idealno pometeno. In ko se debata nadaljuje v tej smeri, ima seveda za svojo omaro vsak kup razlag, zakaj njegova ni tako zelo polna okostnjakov.

Če nekdo ukrade avto ali vlomi v tuje stanovanje, bo seveda le redkokdo rekel, da to ni kriminalno dejanje. Nekoliko bolj pa se zadeva zaplete že pri lastninjenju. Ne bi se spuščal v posamezne primere, a gotovo je, da so mnogi kradli, mnogi pa so do velikega premoženja najbrž prišli tudi na zakonit način. Ali pa je bil tudi moralen? Pri nekaterih najbrž tudi. Resnica je pač, da legalno in moralno ni isto. A pustimo tajkune, spustimo se raje na raven smrtnikov kot sva ti, spoštovana bralka ali bralec, in jaz.

Nekoč smo se v družbi pogovarjali o psiholoških testih za sprejem v službo in nekdo je omenil, da je pogosto vprašanje: “ali ste že kdaj kaj ukradli, pa čeprav samo buciko”. Sam sem pred leti na to vprašanje odgovoril iskreno. In dobil službo. Mislim, da gre pri tem vprašanju za detektor laži. V tej družbi je nekdo rekel, da on pa res v življenju ni ukradel niti bucike. Tudi ta odgovor je bil seveda iskren, a ko smo mu omenili, da nam je pred kratkim omenil, da pobira glasbo z interneta, je odgovoril, da tisto pa seveda ni kraja. Zares? Ilegalno z neta snet album je primerljiv s krajo CDja v trgovini - torej vreden kakšnih 15 EUR. Okradli smo trgovca, državo in, najpomembneje, avtorja.

Podobna tema je denimo tudi opravljanje zasebnih aktivnosti med delovnim časom. Denimo nakupov, dremanja ali surfanja po internetu. Kje postaviti mejo? OK, če nekdo med odmorom za malico še za deset minut zadrema, mu ne bo nihče zameril. Tudi če malo posurfa, ne. Tudi sam tu in tam za pet minut iz službe skočim na internet, seveda ne vsak dan. Ampak moje delo ni vrednoteno časovno, temveč z realnimi dosežki, delam veliko več od pogodbenih formalnih osem ur dnevno in za malico porabim veliko manj od formalne ene ure. Zato mi delodajalec ali pa šef ne zameri, če pet minut na dan porabim zasebno. Če pa bom ne glede na dosežke na netu prebil vsak dan eno uro, mi pa tega seveda ne bodo tolerirali in prav bi imeli - navsezadnje ne gre v službi le za dosežke, ampak tudi za zgled drugim.

Zadeva pa seveda dobi povsem drugačne dimenzije, ko nekdo za privatne zadeve na netu preživi pol dneva. Če človek malo spremlja blogos, lahko že iz čez dan nalepljenih komentarjev hitro vidi, da nekateri visijo na netu praktično ves dan in prepričan sem, da niso vsi študentje ali brezposelni. Poglejte si samo čase oddaje komentarjev nekaterih komentatorjev. Za enega od njih vem, da me zmerja s službenega email naslova in kar je še huje, plačo prejema iz davkov slovenskih davkoplačevalcev, torej tudi delavka v Muri in jaz plačujeva njegovo zabušavanje. V takšnih primerih najbrž ne gre več le za moralno spornost, tovrstno obnašanje bi najbrž lahko že mirno razglasili za krajo, verjetno celo s pravnega vidika. Zaradi takih primerov so namreč davki veliko višji, kot bi bili, če bi se v javnem sektorju trudili biti bolj učinkoviti. Tako, kot lahko za nekoga, ki sname glasbo z neta, rečemo, da vleče denar iz žepa avtorju, lahko za nekoga, ki prejema polno plačo iz proračuna, pri tem pa pol delovnega dneva porabi za zasebne zadeve, da denar krade iz žepa delavke v Muri.

Žal pa niti javno mnenje niti pravna stroka tovrstnih “prekrškov” pogosto ne prepozna kot kriminalno dejanje. Problem je deloma gotovo povezan s tem, da obstoječe moralne vrednote in njihovo dojemanje temeljita na industrijski družbi in njun razvoj ne zmore iti v korak z bliskovitim razvojem informacijske družbe.

V postsocialistični družbi je zadeva še veliko bolj kritična. S propadom socializma ali če hočete komunizma se je v veliki meri razsul tudi sistem moralnih vrednot. Nekaj vrednot je bilo seveda res zlaganih, večina pa je univerzalnih, zakaj se je torej sistem vrednot podrl in ne le prečistil? Razlog je bržčas v tem, da je socializem doživel popoln debakel in se pokazal kot povsem neprimeren in preživetja nesposoben sistem in je s seboj v brezno potegnil tudi tisto, kar je bilo v redu. Da je bila mera polna, je propad socializma sovpadel z eksplozijo informacijske družbe, tako, da za preživetje moralnih vrednot ni bilo skoraj nobenih možnosti.

P.S.: Seveda propada socializma ne moremo obravnavati neodvisno od prehoda v informacijsko družbo. Slednji je bil namreč eden glavnih razlogov za propad prvega. Kljub katastrofalni eknonomski inferiornosti v primerjavi z zahodnimi demokracijami je v času industrijske dobe socializem še nekako životaril, zlasti ker se je lahko fizično izoliral. Z nastopom informacijske dobe in posledične globalizacije se je seveda sesul v trenutku.

V glavnem sem bil vedno kar zadovoljen z rezultatom vzgoje svojih pamžev. Že res, da doma počno vse sorte, da ne ubogajo najbolje in da včasih jezikajo, a v tuji hiši se znajo kar lepo vesti. Večja dva znata zelo lepo reči “prosim”, “hvala” in “ne, hvala”, tudi v jeziku domorodcev, če je treba. Pa tudi najmlajši zna že včasih pokazati kanček dobrih manir.

V primerjavi z vrstniki so bile njihove manire vedno vsaj nadpovprečne, običajno pa kar izstopajoče. Do včeraj, ko smo doživeli pravo lekcijo iz aristokratskih manir. Na obisk je namreč prišla sosedova petletna hči.

Vsi sosedovi so izredno prijazni, že prvi dan, ko smo se priselili, so se prišli predstavit in seveda smo se zmenili, da se kdaj pa kdaj obiščemo. A do obiska nismo nikoli prišli. Tudi oni imajo tri otroke in so podobno kot mi bržkone precej introvertirana družina, z ne preveč veliko potrebo po druženju. Razen tega so njihovi otroci druge starosti od naših, tako da tudi topogledno ni bilo vzpodbude za druženje. Do tega vikenda.

Kupili smo namreč trampolin. Takega z varnostno mrežo, ki ji jaz pravim “kletka”. Zapreš otroke vanj in imaš eno uro mir, saj ne morejo ven ne uiti ne pasti. Že med montažo je njihova hči pretežno na prstih kukala čez ograjo s pogledom sestradanega psa pred mesnico. Seveda smo jo povabili in z veseljem se je odzvala. Po kakšni uri poskakovanja jo je naš pob povabil, če bi gledala televizijo. “Ich darf nicht, ich habe Filmverbot”, je odgovorila. Moji pamži bi seveda v tuji hiši gladko pozabili na Verbot.

Potem smo jo povabili na sladkarije in kozarček soka. Ko je pojedla svoj piškot, je počistila drobtine z mize, se s servieto obrisala okrog ust in vprašala, kje imamo smeti. Naša devetletnica je samo strmela, fantoma se pa itak sploh ne sanja, za kaj gre. Potem so se otroci nekaj pogovarjali in naš pob je vprašal: “Was?” Seveda sem ga podučil: “Man sagt “bitte”, Katharina pa me je dopolnila: “Oder “Wie, bitte”". Tudi sicer na vsako vprašanje odgovarja s celimi stavki in to v hohdojču.

Moja Frau jim pravi “družinica iz kataloga”. Oče po vrtu namreč hodi brezhibno zrihtan, v beli srajci, nikoli ni v trenirki ali celo zgoraj brez kot jaz. Ali da bi kar tako stoje pil pivo. Fotografij njihovega in našega vrta vam raje ne pokažem. Pa ne, da bi bil naš tako hudo slab, njihov je kot iz revije.

Po treh urah smo Katharino pospremili domov, morala je namreč vaditi violino.