Da ne boste rekli, da samo jamram…

+

Na prejšnjih lokalnih volitvah je sedanji ljubljanski župan nastopal s krilatico, da je mesto podjetje in kot tako potrebuje za vodenje le dobrega managerja. Seveda gre pri tem za grobo poenostavljanje, a je velika večina Ljubljančanov bila tolikanj sita nesposobnosti prejšnjih županj in županov, da je podjetnemu trgovcu zaupala svoj glas. In res, način upravljanja mesta se je drastično spremenil in še zlasti središče mesta je začelo hitro spreminjati svojo podobo.

Beri naprej…

Kot otroci smo se radi en pred drugim hvalili, katere kraje vse smo že obiskali. Ko je koga domišljija zanesla predaleč, je dobil v posmeh odgovor: ˝Ja, ja. S prstom po zemljevidu.˝ Na to besedno zvezo sem se po dolgih letih ali celo desetletjih spomnil, ko so v zadnjih tednih začeli po Ljubljani pospešeno uvajati sisteme enosmernih cest.

Beri naprej

No comment…

Zadnji julijski konec tedna že tradicionalno, no ja, zadnjih pet let, v dobršni meri preživim na avstrijskih in nemških cestah. Za časa našega žitja v dojčlandu je zadnji julijski petek bilo konec šolskega leta in z ostalimi Nemci in Nenemci smo se v soboto zjutraj podali na križev pot od Münchna do Ljubljane. Po povratku na rodno grudo pa sem našel nov razlog za sodelovanje v prometnih zamaških tega konca tedna – najboljši rock festival v Evropi – Rock of Ages, ki poteka v idilični švabski vasici Seebronn kakšnih 30km južno od Stuttgarta. Sicer pa sem hvalnice prizorišču pel že lani, zato se jim bom tokrat izognil.

Logistika je bila enaka kot že lani. V četrtek pot od Ljubljane najprej do Münchna in po izvrstni večerji v grški restavraciji v Ottobrunnu (le od kod jo poznava ) še dobrih 200km do hotela v mestecu Wernau pri Stuttgartu. Zjutraj sledi še zadnje kulturno tuširanje (beri: s toplo vodo v individualni kopalnici), dopoldanska kava pri Makedoncu, ki je nekaj let živel v Mariboru, potem pa smer Seebronn.

Čeprav je dež že nekaj dni neusmiljeno namakal vso južno Nemčijo, je bilo napovedano izboljšanje prav na prvi dan festivala. In v Wernauu je res vse kazalo, da napoved drži. Sončno jutro z redkimi ovčicami na nebu je obetalo lep dan. A glej ga zlomka – samo slabih deset kilometrov južneje sva zapeljala v črno meglo, ulilo se je tako, da smo lahko vozili samo kakih 80km/h. V Seebronnu je bilo nekaj bolje, čeprav je občasno še nekaj časa deževalo. Težave so se napovedovale že ob prihodu v kamp, ko sva le s težavo premagala kos poti, ki je od silnega prometa bil že grdo načet.

Okoli treh popoldan je dež končno ponehal. Ko sva pripravila spalnico, sva se okoli pol petih odpravila proti prizorišču. Pot do tja je bila eno samo živo blato in kar vedela sva, kaj naju čaka na prizorišču.

Ker sva bila pozna, začetek koncerta je bil namreč napovedan za 17.uro, je bila pred vhodom kar dolga vrsta. A ni bil dolgčas, saj je izredno zanimivo opazovati soudeležence. Bil sem že marsikje, a tako pisano družbo, kot pride na ROA, je težko še kje videti. Letošnja zmagovalca sta mama in sin, ki ju lahko vidite na fotografiji – mama je v vozičku (na sliki se sicer ne vidi, da je brez ene noge), sinko pa je tisti klobučnik zraven v modri bundi.

Ves prostor pod odrom je bil posut z grobo narezano žagovino, a se je kljub vsemu močno pogrezalo in kar jasno je bilo, da bo žagovina težko zdržala večurno rajanje deset in večtisočglave množice. Zapodila sva se naravnost v prvo vrsto, do zaščitne ograje, katere nosilci so ponujali kakšnega pol metra trdnih (in trdih) tal in kar takoj sva se odločila, da se več ne premakneva odondod.

Točno ob petih so na oder stopili nemški metalci Trance Mission. Band je na sceni že vse od osemdesetih, izdali so nebroj albumov, igrajo pa orto ukalupljen nemški heavy metal. Točno veš, kaj boš dobil, četudi jih nisi še nikoli slišal. Melodični refreni, ki jih najbrž učijo v prvem razredu nemške metalske šole, pa kupi “nananana”-jev in “oooo”-jev in tako naprej. Ampak nemška publika to pač ceni je pri “ooooo”-janju kar pridno sodelovala. Če odštejemo neizvirnost, pa je band deloval kompaktno in je bil kar pravšen opening act za tak festival, veliko boljši kot lani golopizdiči Chucks.

Sledil je eden najzanimivejših bandov tega konca tedna – Guru Guru. Ko so stopili na oder, sva se s kompanjonom nadvse zabavala – kazalo je namreč, da gre za kak terasni band iz doma upokojencev. Bobnar Mani je v roza hlačah še deloval kolikor toliko bandovsko, vuvuzelist v lajbiču še tudi ajde nekako, kitarist v flanelasti srajci je naokrog delil nekako alzheimerjevske poglede, faca večera pa je bil basist, ki je do odhoda v pokoj bil diktator ene od komunističnih držav. Prvi komad je bil še čista psihadelija, kot bi možakarje odmrznil po petih desetletjih. Sledila pa je prava kanonada jazza, bluesa, folka, rock’nrolla (ZZ top eat your heart out) in gole zajebancije. Neprecenljivo.

Tretji band prvega dne je bil popolno nasprotje gurujskih multitalentov – danski glam punkerji D.A.D. Ne vem sicer, kako gresta skupaj glamour in punk, ampak D.A.D. so točno to. Dve neizvirnosti so uspešno združili v izvirno kombinacijo, kar jim je konec osemdesetih z mega hitom Sleeping My Day Away prineslo nesluten uspeh v MTVjevski druščini. Njihova glasba je preprosto povedano punk tipa Pankrti, nekoliko začinjen s solo vložki, morda malenkost bolj agresiven. Nemška publika je množično navalila pod oder in pridno sodelovala v showu. Jaz sem si pa želel iti na pir, a bi ostal brez trdnih tal pod nogami, zato sem vztrajal in nekako prenesel zvočni zid desetih enakih komadov. A navsezadnje je to stvar okusa.

Potem je šlo zares, pravzaprav zame. Kot predzadnji band prvega dne so nastopili nizozemski veterani Golden Earring. Band je na sceni že od reči piši leta 1961. V šestdesetih so pod imenom The Golden Earrings ustvarjali glasbo tipa Beatles, potem pa so v začetku sedemdesetih ime poedninili in prešli na nekoliko trši rock. Koncert so začeli z nekolikanj slabšim zvokom, zamolklo kitaro in pretihim vokalom, a so se stvari hitro postavile na svoje mesto. Svoj set so uhani odigrali odlično, a manjkala je pika na i. Morda je svoje storil ob tej večerni uri že kar zoprn mraz, morda je manjkal kakšen od komadov (When The Lady Smiles), morda sem bil preprosto preveč clean. Vsekakor pa zelo dober nastop z dvema vrhuncema – furiozno odigran megahit Radar Love in nesrečnikom s parade ljubezni v Duisburgu posvečena Going To The Run, zame ena najlepših rock balad ever.

Prvi večer so zaključili Gotthard, najuspešnejši švicarski rock band zadnjih dveh desetletij. Gotthard so ta večer pokazali, da so več kot vredni headlinerske pozicije, tudi ob velikanih tipa Golden Earring. Izjemno uigran band, pri katerem se odlikujeta predvsem izjemna ritem sekcija, ki kot parni stroj grmi skozi nastop ter odličen frontman Steve Lee (staro švicarsko ime, hehe), ki z izjemno samozavestjo in odličnim vokalom da občinstvu, še zlasti ženskemu delu, jesti z roke. Pri meni je podobno kot pri Golden Earring manjkala pika na i, morda zaradi mraza, morda pa tudi zaradi nemškemu in ženskemu okusu izbrane set liste s preveč baladami, preveč “ooooo” in “nanana”-jskimi komadi. A dejstvo je, da je okoli mene jokalo in vreščalo staro in mlado, pod odrom je vihralo desettisoč rok, do koder je segel pogled. Skratka, vzdušje je spominjalo na kak Bon Jovi, le da pri slednjih jočejo in vreščijo predvsem najstnice, tukaj pa so vreščale tudi mame in ome. Gotthard so bili že večkrat označeni kot evropski Bon Jovi in roko na srce – kvalitativno jih že vsaj desetletje prekašajo.

Po sedmih urah stanja na istem kvadratnem metru je še kako prijalo zavleči se v avtodom in pogreti premrle kosti. Sanj prvega dne je bilo konec. Naslednji dan je bil nov dan.

Drugi dan, v soboto, se koncert začne že opoldne in nastopi več bandov. A debata (in pivo in ouzo) so naredili svoje. Dodaten zaplet je povzročila še moja ura, ki se je ustavila ob pol dvanajsti, kar sva opazila šele ob treh. Saj je bilo čudno, da sva v kratkem času zamenjala nekam veliko CDjev, a kot rečeno, debata je naredila svoje. Zato sva zamudila prve tri bande – domačine, švabe Pump, AC/DC cover band Hole Full Of Love ter veterane Nektar. Za slednje mi je žal, za prva dva pa ni hudega. Nastop četrtega banda Peter Panka’s Jane sva bolj ali manj le slišala med preizkušanjem kulinaričnih specialitet – topogledno je bila letos mala katastrofa, saj sem v pol ure pojedel kos ene najslabših pic v svojem življenju, še slabše kitajske špagete, za nameček pa sem popil še kozarček obupno slabe ledene kave.

Pod oder sem se vrnil med nastopom petega banda tega dne – nemških hard rockerjev Axxis. Bil je tako zanič, da tudi fotografije ne bom napopal gor. Po dveh komadih se šefu Weissu kot kaže ni več dalo rockat, pa je najprej malo poizštekal – a zdaj bo pa že vsak unplugged igral, ali kaj? In kot da to še ni dovolj, je na oder povabil eno deklico kakih petih let, za katero tako ali tako ne vem, kaj ima iskati na takem festivalu. Potem je ona tam malo tolkla po tamburinu, pa malo sta se šla veseli tobogan, on je malo popevkaril in “oooooo” in “nananana” in nastopa je bilo konec. Ampak da ne mislite – mame in ome in atati in opati, med njimi taki potetovirani od riti do glave, so se kar talili od navdušenja nad najnovejšo zvrstjo rock koncerta. Še dobro, da nismo dobili še porcije jodlanja.

Ampak v resnici nisem bil jezen, saj mi je malo počitka prišlo prav. Šparal sem se namreč za zadnje tri nastope, ki bi po mojih pričakovanjih naj predstavljali vrhunec festivala. Zato sem se že med nastopom Axxis in tiste punčare počasi začel prebijati v ospredje in ko je bilo nastopa konec, sem samo še zavzel pozicijo na trdnih tleh ob zaščitni ograji, kjer sem vztrajal do konca festivala. Šesti nastopajoči tega dne (in prvi zame) je bil britanska rock legenda Russ Ballard. Zanimivo pa je, da si je večjo slavo kot s svojim bandom, ustvaril kot avtor uspešnic za druge glasbenike, med njimi Rogerja Daltreya, Rainbow, Kiss, Uriah Heep, Santano in še mnoge. Posebno mesto v njegovem srcu pa ima komad Hope, ki sta ga s prijateljem Chrisom Winterjem (klaviature, kitara) napisala za otvoritev letošnjega svetovnega prvenstva v nogometu – sam Nelson Mandela je bil nad Hope tako navdušen, da je želel vanj dodati del govorjenega besedila – in želja je meso postala – Russ Ballard in Chris Winter sta tako edina glasbenika, ki sta napisala komad skupaj z Nelsonom Mandelo. Preveč hvale že, gremo k nastopu. Odveč je povedati, da je bil izjemen. Vse od AOR do soula. Russ kljub že kar petdesetletni karieri zgleda odlično in še bolje muzicira. Sijajen nastop, ki je kulminiral s fantastičnim Argent hitom “God Gave Rock’n'Roll To You”, med katerim se je pod odrom zbrala za takšno popoldansko uro ogromna množica, prišli so praktično vsi.

Predzadnji nastop festivala je prinesel eno največjih senzacij. Niti v najbolj norih sanjah si nisem nikoli mislil, da bom kdaj v živo videl ljubko malo rockerico Suzy Q. Miss Quatro je letos dopolnila šest desetletij, zgleda pa kot odlično ohranjena petdesetletnica. A bolj pomembno je, da je na sceni še vedno udarna kot dvajsetletnica. To, kar so lani predstavljali Mother’s Finest, je bila letos Suzi. Rock’n'roll direkt v žilo. Šus od prve do zadnje minute, ali kot pravijo naši gostitelji: “Sie hat keine Gefangenen genommen˝. Suzi Q je s svojim bandom usekala na polno in dodobra razvnela ate in mame po odrom, da o opatih in omah niti ne govorim. Pa ne samo njih, tudi mene.

Sledil je še zadnji nastop – headlinerji drugega dne so bili ameriški AOR prvaki Foreigner. Band je bil pred šestimi leti ponovno oživljen, a od izvorne postave je ostal le še šef banda Mick Jones. Taki bandi so običajno zgolj življenje na stari slavi, pogosto ob kakovosti, ki je daleč od nekdanje. A Foreigner so izjema, ki potrjuje pravilo. Jonesu je uspelo sestaviti strašen band, ki ruši vse pred sabo in ki je izvedbeno morda celo močnejši od nekdanje ekipe. Zahvala gre v prvi vrsti izrednemu frontmanu Kelly Hansenu, ki ga poleg odličnih vokalnih sposobnosti krasijo vse ključne vrline top-frontmana – samozavest, šarm, pozitivna energija in glamurozen nastop. Če se je še 24 ur prej zdelo, da se ob Gotthardih tresejo noge polovici občinstva, se ob nastopu Foreigner nihče več ni spomnil, da je tukaj nastopil še kdo. Jasno, ob izbiri hitov, ki jih premorejo, ni težko narediti dobrega koncerta, a Foreigner danes dajejo veliko več. Z energijo nabit koncert izjemno uigranega banda, ki naravnost buhti od “Spielfreude”. Uro in tričetrt trajajoč koncert je bil en sam vrhunec, od uvodne Double Vision, pa preko furioznih Starrider in Juke Box Hero do sklepne Hot Blooded. Preprosto veličastno. V zadnjih dveh desetletjih sem videl veliko dobrih in slabih koncertov, in vsaj zame so Foreigner v tem trenutku koncertno največji band. Za razliko od prvega dne me tokrat ni prav nič zeblo.

Vsekakor se drugo leto spet vidimo. Upam, da bo billing vsaj podobno dober kot letos, čeprav bo težka, saj dobiti na enem mestu Foreigner, Suzi Quatro, Russa Ballarda in Golden Earring ni prav preprost dosežek.

Še majhna zanimivost – letos sem prvič na koncertu naletel še ne nekoga drugega iz Slovenije. Med publiko se je nekoliko na skrivaj pomešal sam župan ljubljanski in se med nastopom Guru Guru prav razgrel. Pofotkal sem ga, pozdravil pa raje ne, da mu ne bi pokvaril užitka. Kdo bi si mislil, da se v njem skriva rockerska žilica – kdo ve, morda pa bom še volil zanj.

Pretekli konec tedna smo imeli doma predspomladansko čiščenje. Skozi okno je namreč posijalo najlepše sonce letos. Čist zrak in veter, ki je zunaj ustvarjal občutek polarnega mraza, sta v toplem zavetju stanovanja pričarala vtis prvega pomladnega dne.

Pa ne samo to – bistra in prodorna svetloba je tudi ustvarila vtis razmetanosti in zaprašenosti našega domovanja, skratka ponujala se je slika zimskega brloga ob izteku mrzlih dni.

Tako smo se odločili prevetriti garderobo in pogledati, kaj bomo še nosili, kaj smo prerastli in kaj ni več moderno. Po pričakovanju smo spet dodobra zabasali bližnji zabojnik Humane, še zlasti zato, ker sem v silni vnemi pri dobrodelnosti in optimizaciji zasedenosti omar v zabojnik odpeljal tudi za v čistilnico pripravljen kup gospe Blitzeve.

Ko smo “počistili” z odvečno garderobo, smo se lotili čiščenja. Saj vem, da pajki in pajčevine prinašajo srečo, ampak vsake toliko časa je potrebno pripraviti teren za nove pajčevine. Ker živimo v stanovanju z visokimi stropovi, je to delo pripadlo meni. Ko sem ometal strop otroške sobe in v spodnji majici krožil po sobi, stopal na stole in posteljice in se stegoval proti stropu, sem očitno naredil močan vtis na najmanjšega Blitzkota, ki je občudujoče zagodel: “Ko bom velik, bom debel.”

Mislil sem, da sem narobe slišal in zadevo je seveda bilo potrebno razčistiti. Prisedel sem k pobiču in ga pobaral, če mu je všeč atijev trebuh. Odgovoril je nekako takole: “Najprej si dojenček, potem si v vrtcu, potem si šolski, potem pa si tavelk in imaš velik trebuh.” Še vedno nisem bil čisto prepričan, da prav razumem in sem ga direktno vprašal, če bo tudi on imel velik trebuh, ko bo velik.

“Ja!” je izdahnil s tako občudovanja polnim glasom, da si to komaj lahko zamislite.

Čudovit poklon, lepšega si skoraj ne znam predstavljati.

Jst sem zakon, pejte se prtožit, kamor čte…

Ni zakona v kotlini ljubljanski. Zakon je za pusije. Pejte se prtožit, mi je čist useen.

Sem že nekajkrat pisal o grobih protizakonitostih pri spremembah urbanističnih planov v MOL. Še zlasti ljuba tarča posilstva, ali če hočete, zlorabe, je v prestolnici Zakon o prostorskem načrtovanju. Pa tudi Zakon o varovanju kulturne dediščine je ni najbolje odnesel. Da ne govorimo o odlokih in obveznih smernicah.

Te dni pa smo dočakali novo zlorabo – kot kaže, so se urbanističnih in kulturniških zakonov prenažrli, tako so si tokrat privoščili Zakon o medijih. Zgodbo smo, kot že tolikokrat doslej, pomagali zakuhati Fondovci. V prejšnji številki glasila Ljubljana, trobila mestne uprave, je župan že neskončnič ponovil neresnico, da smo “nekateri proti obnovi Bežigarjskega stadiona”. In tako čisto v svojem slogu na prebivalce prevalil krivdo za propadel projekt, čeprav projekt v resnici zastaja zaradi protizakonitosti, uničevanja kulturne dediščine, pohlepa investitorja in arogance mestne uprave.

Fondovci smo se odločili, da bomo v skladu z zakonom o medijih zahtevali objavo popravka. In dobili smo ga, kljub cincanju uredništva, v naslednji številki glasila. A spet po molotovsko. S kršenjem zakonov. Hkrati z našim popravkom so namreč objavili še svoj komentar. Kar Zakon o medijih izrecno pripoveduje – 3.odstavek 28.člena namreč pravi takole: “V isti izdaji oziroma oddaji medija ne sme biti hkrati s popravkom objavljen komentar tega popravka ali odgovor nanj“.

A kot kaže, ga ni zakona, ki bi ustavil našega vrlega župana. Ve se, čigava beseda je zadnja. Kr pejte se prtožit, kamor čte.

P.S.: pravijo, da so prisluhnili željam prebivalcev. Kar je še ena laž in podtikanje – prebivalci namreč zagovarjamo zakonitost postopkov, tudi zgolj trije bloki pa še vedno pomenijo kršitev zakona o prostorskem načrtovanju in odloka o razglasitvi Plečnikovih del za kulturno dediščino državnega pomena. Podlo je, da poskuša mestna uprava tudi nas potegniti s seboj v greznico protizakonitosti.

Hja, pasje zgodbe z Bulmastifske ulice (copyright Tilo) so v zadnjem času dvignile veliko prahu, ne le debat in preiskave gnusnega početja in njegovih povezav z vrhovi slovenske politike, temveč se je ponovno sprožila debata o nevzgojenosti in aroganci velikega dela slovenskega pasjeljubstva. Tudi pri meni. Celo osrednji mediji, denimo RTV Slovenija, so ponovno opozorili, da so mnogi, nekateri tudi ljubki prizori pasje razposajenosti na sprehajališčih in v parkih v resnici kršenje zakonov. Človek bi pričakoval, da se bo pod vtisom vseprisotne debate kaj spremenilo.

Včerajšnje čudovito popoldne nas je zvleklo iz pretoplega doma in odločili smo se pretegniti krake na Rožniku. Zanimivo, na poti navzgor skoraj nismo srečali nobenega psa, na vrhu pa je bilo že bolj živahno. Psov kot pečka. In guess what – dva ali trije, večinoma manjši, so bili celo na vrvici. Vsi ostali, na desetine ščenet in džukel pa je prosto bolj ali manj ubogljivo hodilo gazdi ob strani, nekateri prijazno ovohavajoč mimoidoče in druge pse.

Kar me seveda najbolj preseneti, pa me vsaj glede na izkušnje ne bi smelo, je dejstvo, da je večina kršiteljev Zakona o zaščiti živali odraslih. Ne nevednih otrok, temveč brčas pismenih odraslih, ki so gotovo že kdaj slišali za zakone, ampak se jim preprosto jebe. Ki verjetno mislijo, da naj bomo mimoidoči počaščeni, da nas njihov najboljši prijatelj blagovoli ovohavati.

In če se morda povprečen pasjeljubec še lahko izgovarja, da ni vedel, da mora biti pes na povodcu, pa si takega izgovora najbrž ne more privoščiti poklicni čuvaj zakona, eden najbolj razvpitih tajkunskih odvetnikov pri nas. S svojo prosto spuščeno veliko črno mrcino je prijoggal čez dvorišče nabito polne gostile na Rožniku, kjer se je okoli preganjalo kar nekaj drugih psov. Kako naj torej pričakujemo od raje, da bo spoštovala zakone, če jih takole arogantno kršijo tisti, ki bi jih morali čuvati.

Če bi pa njegova mrcina zagrabila kakšno od prisotnih ščenet ali Bog ne daj otroka, bi se pa cmeril v kamero, češ, da ni on nič kriv. Frau mi je kasneje omenila, da mu je hotela pripomniti: “A vi tudi?”, a nikoli se ne ve, kakšno tožbo zaradi duševnih bolečin lahko človek v teh zoofilskih časih faše od takih visoko moralnih frajerjev.

Ali se vam zdi kdaj čudno, da vas vaši šefi ne razumejo? In da vi ne razumete tistih, ki so v hierarhiji pod vami? Razlaga je čisto preprosta – drugače ne more biti. Poglejte, zakaj.

A kljub vsemu hierarhija večinoma deluje.

Prejšnji teden smo imeli spet veselico. Tokrat je bila na vrsti Zupančičeva jama. Mestni urbanisti so se odločili pozidati še zadnjo zelenico v osrednjem delu enega od že itak najbolj pozidanih naselij v prestolnici. Resnici na ljubo je treba priznati, da je parcela že od začetka namenjena pozidavi, a nekoliko drugače. Po izvornem zazidalnem načrtu iz leta 1987 je bil tam predviden vrtec, a ni bil nikoli zgrajen. Leta 2000 so tako mestni urbanisti s spremembo načrta omogočili, da je namesto vrtca možno zgraditi enonadstropni stanovanjsko poslovni objekt. A tudi to ni bilo realizirano. Pred dvema letoma je zemljišče kupil zasebni investitor, ki pa z dovoljenimi gabariti gradnje očitno ni bil zadovoljen.

Tako se je pred Ljubljančani, predvsem pa pred stanovalci Zupančičeve jame pojavil nov osnutek OPPN, ki namesto dovoljene enonadstropne stavbe (K+P+1) predvideva stanovanjsko-poslovni objekt 2K+P+6+T, torej šestnadstropno stavbo s teraso na vrhu. V arhitekturne rešitve se ne bom spuščal, bolj zanimivi so poslovni in pravni vidike celotne zgodbe.

Začne se že z utemeljitvijo, zakaj je OPPN sploh potreben – poglejte Dopolnjeni osnutek OPPN, točka 2 na strani 21. Edini argument je, da “Investitor želi v območju izgraditi večstanovanjski objekt, ki odstopa od rešitev v zazidalnem načrtu”. To je vse. Gospodje poslovneži so kupili parcelo, za katero je jasno, čemu je namenjena, oni pa bi takoj nekaj več. Veliko več.

Seveda je bila razprava vroča, predstavnica MOL je na nerganje stanovalcev odgovorila, da naj razumejo, da “je težko reči ne investitorju”. Hm. Ali je bolje haha? Saj so reveži, tile MOLotovci – ko si župan nekaj zamisli, imaš samo dve opciji – ali jebeš ježa, ali pa sam sebe. Nobene vmesne variante, recimo psov.

Zadeva je postala še bolj zanimiva, ko se je proti koncu razprave k besedi priglasil mlečnozobi japi in povedal, da je predstavnik investitorja. Seveda je takoj začel z jankovičevskimi puhlicami o tem, kako da se bomo morali navaditi, da se stvari spreminjajo in kako se 25 let ni nič zgodilo, zdaj pa … Imelo me je, da bi smrkavca za kravatlc zgrabu in ga odnesel ven ter mu prisolil dve okoli ušes, ampak menda je po novem družinskem zakoniku to prepovedano. No, k stvari – današnja mladina ima očitno precej nerazjasnjene pojme o tem, kaj se spodobi in kaj ne, ter kaj je prav in kaj ni, in tako je poba že po nekaj minutah skoraj ponosno povedal, da res, da tukaj vrtca ne bo, ampak da je zato njihovo podjetje doniralo v obnovo vrtca v Jaršah. Halo????!!!

No, v naslednjih dneh smo malo pobrskali in pogooglali in prišli do osupljivega (ali pa tudi ne) dejstva, da z definicijo korupcije nima težav samo japijevska mularija, ampak tudi odgovorni ljudje v mestni upravi. Pa jim dajmo pomagati – seveda je ob Jankovićevem razcvetu doniranja (neverjetno, koliko dobrotnikov premore mala Slovenija) vprašanje o primernosti tovrstnega sistema nabiranja sredstev prišlo tudi do Kosove komisije, ki je o tem večkrat govorila. Tule denimo je Kos povedal svoje načelno mnenje, da “so donacije kot namenski prihodek proračuna dovoljene”. Tukaj pa je bil že bolj jasen in konkreten, ko pravi: “zakonodaja donacije dovoljuje, problem pa nastane ko je donacija pogoj za pridobitev nekega posla, saj je takšna ravnanja potrebno kazensko preganjati.”

Ali ga je torej mladi poslovnež polomil, ko je spremembo OPPN povezal z donacijo nekje drugje? Malo že, saj bo svojo izjavo težko zanikal, ker je vse posneto. A se lahko njegovi šefi vedno zgovarjajo, da se je nerodno izjasnil. A kot sem že napisal zgoraj, mladenič ni edini, ki ima težave z definicijo korupcije. Tako je njegove besede na seji mestnega sveta 25.1.2010 potrdila Alenka Pavlin, vodja Odseka za prostorske izvedbene akte in prenovo z MOL, ko je svetnikom predstavljala OPPN. Poglejte si stran 40. magnetograma seje. Tudi ga. Pavlinova začne z jankovićevskimi puhlicami: “iz samega aero-foto posnetka se vidi, da je območje neurejeno, degradirano in služi delno kot parkirišče, delno pa kot neka neurejena zelena površina.” Le malo kasneje pa, bržčas nezavedno, neposredno priznanje koruptivnega dejanja, ki bi ga po Kosovih besedah bilo potrebno kazensko preganjati: “Za potrebe nove stanovanjske soseske pa je bila postavljena zahteva, da pa investitor financira gradnjo enega oddelka vrtca.”

Toliko o strokovnosti našega urbanizma – sprememba dovoljene gradnje je neposredno odvisna od tega, ali bo investitor doniral ali ne. Dodaten komentar menda ni potreben – zdaj verjetno razumete tudi tisti, ki sicer rezultate Jankovičevega načina vladanja odobravate.

Še posebej zaskrbljujoče pa je, da v razpravi, ki je sledila, niti eden od opozicijskih svetnikov ni opozoril na ta element korupcije, pa so govorili tudi taki, ki niso ravno po župi priplavali (prof.dr. Metka Tekavčič (SD), Boštjan Cizelj (SDS)).