Obsedenost nekaterih z Janšo je neverjetna. Dolga leta sem se zabaval, kadar sem srečal koga, ki ni mogel Kučana. OK, tudi meni mali prekmurec ni ravno idol, a da bi mu pripisoval krivdo za vse slabo v naši napačeni modovini, nak, tako grozen pa tudi ni. A v devetdesetih je bil prav Kučan tisti, ki je najbolj razdvojeval naš mali narod. Eni, še zlasti ženske so v njem videli najsimpatičnejšega zeta ali tasta in dobrotvora slovenskega naroda s čudovitimi radovednimi očmi. Drugim pa je predstavljal domala zlobnega demona s podplutimi volovskimi očmi, ki iz ozadja vleče vse niti in kroji našo usodo, sebi v prid seveda.

Ko je Milan odšel med sive panterje, je na sceno stopil ablastni Janez. Prevzel je prestol in to za razliko od Kučana v celoti, saj se je ozeleneli pokojni predsednik sam odpovedal vsemu vplivu, ki bi ga lahko imel. Janez se je obkrožil z ministri, ki so mu prisegli večno zvestobo in začel s trdo roko vladati. To, da je Janša diktatorski šef, ni nobena skrivnost. Ampak za božjo voljo, kako naj bo premier demokratičen, če ima za ministre take kalibre kot Drobnič, Simonitti, Bajuk ali Bručan? Ja valjda je treba biti tiran, če nočeš, da se ministri sami lotijo svojega resorja.

Kar me pri vse skupaj preseneča, je odziv Slovencev, ki Janši očitajo diktatorstvo. Preseneča me zato, ker večine to ni motilo pri Drnovšku, ki je prav tako veljal za tiranskega premierja, je pa res, da je svojo trdo roko omejil na gospodarske in finančne resorje, medtem ko je denimo Gabru in Gantarju dovolil, da sta v svojih resorjih počela, kar sta hotela. Jaz bi raje videl, da bi bil Drnovšek še bolj tiranski, saj imam tri otroke, slovensko šolstvo pa si od gabrovanja ne bo povsem opomoglo še vsaj kakšno desetletje.

Sicer pa sem več o mojem videnju aktualne vlade napisal že pred časom in mnenja nisem spremenil - je približno enako dobra ali enako slaba kot vse prejšnje vlade in jo podpiram, tako kot sem podpiral tudi prejšnje. Vzdušje dela javnosti je pa precej drugačno. Mnogo ljudi je prepričano, da Slovenija drvi v prepad in da bo hudič, če ta vlada čimprej ne odide. Kakšen razlog imajo, ni povsem jasno. Res imamo sicer težave z inflacijo in minister Bajuk ne daje prav prepričljivega vtisa, a vseeno je težko reči, da je on krivec. Morda celo ve, kaj govori in dela, kdo ve. Sicer pa ne moremo trditi, da bi se stanje v državi poslabšalo. Gospodarska situacija ni nič slabša, kot je bila pred štirimi leti, prej boljša. Tudi brezposelnost pada, a mnogi to enostavno pripisujejo lažnivi statistiki in manj velikodušni obravnavi na Zavodu za zaposlovanje. Morda res, a pozabljajo, da se pogoji na Zavodu niso zaostrili šele v mandatu te vlade, ampak veliko prej. Tudi gospodarski rasti ne pripisujejo velikega pomena, saj naj bi menda od nje imeli koristi samo direktorji.

Odkar so križali Kristusa, so bili Judje krivi za vse zlo na tem svetu (čeprav se je njihova zla usoda bržčas začela že mnogo prej). Dolga leta jih je tamanila kar Cerkev, najprej katoliška, kasneje pa še evangeličani, podpihnjeni z antisemitizmom svojega ustanovitelja Martina Luthra. Ko je Cerkev izgubila neposredno posvetno oblast, obtoževanje Judov ni izginilo, kot bi pričakovali, temveč je pri ideologijah tuzemskega raja dobilo še večji zalet. O odnosu nacistov do Judov vemo že vse, dobro pa se jim ni godilo niti v komunističnih rajih. Logično, zakaj bi se odpovedali dežurnemu sovražniku ljudstva. Še celo danes v demokratičnem svetu nismo opravili z antisemitizmom. Res je bolj prikrit, a zlasti levičarska inteligenca v bivših komunističnih državah da med vrsticami pogosto vedeti, kakšne svinje da so Judje in kaj počno s svojimi arabskimi sosedi. Se jih pač drži zla karma. Ne le, da so križali Kristusa (ki je sicer bil tudi sam Jud, a to ni nikogar preveč motilo) in da so spletkarili proti delavskemu razredu in arijskim narodom, v zgodovini so bili krivi tudi za kolero, kugo in poplave.

Podobno se danes dogaja našemu Judu. Ali morda Judi? Janši namreč. Ob tragediji, ki se je zgodila na Savi, so ga mnogi komentatorji na Siolu obtoževali, da si je prišel na mesto nesreče nabirati politične točke. Kot da ni normalno, da se premier pojavi na mestu tako hude nesreče. Podobno so ga zmerjali pred letom dni v Železnikih. Kot da ni njegova dolžnost, da se tam pojavi. Skoraj so mu očitali, da je kriv za poplavo. Menda v dogovoru z Bushem.

Košak je z Janšo obseden do te meje, da je po njem poimenoval celo svoj blog. Svašta, jaz ne bi bloga poimenoval niti po nekom, ki ga imam rad, kaj šele po nekom, ki ga ne prenesem. Nekaj najhujšega je svoje frustracije in obsedenosti še gojiti in podpihovati. Meni je dan prekratek še za lepe stvari.

Mnogi podobno kot Košak ob prvih kapljah dežja zasikajo: “prekleti Janša”, namesto, da bi najprej vsaj marelo odprli. Da ne govorim o tem, da je JJ tudi kriv za prometne nesreče, samomore in pobegle helijeve balone.

Ker ko bo odšel in bo prišel lepi in prijazni, ne bo več nesreč, samomorov, revščine, brezposelnosti in toče. OK, pretiravam, seveda bo toča, ampak koga to briga, če se nam bo lepi prime nasmihal z ekranov.

Zadnje dni močno odmeva zavrnitev Lizbonske pogodbe, ki so jo izglasovali Irci na referendumu. Odzivov je ogromno, predvsem razočaranja med politiki tako na Irskem kot tudi drugod v EU. Med navadnimi državljani je odziv nekoliko bolj pozitiven, še največ veselja mad neuspehom referenduma sem opazil prav v svoji domovini.

Zakaj pravzaprav gre pri Lizbonski pogodbi? Zelo enostavno povedano gre za povečanje centraliziranosti EU, ki bi z novim ustrojem dobila več pristojnosti, kot jih ima sedaj. Posledice so čisto jasne - države članice bi del svoje suverenosti prenesle na unijo ali z drugimi besedami: EU bi naredila naslednji, a nikakor ne zadnji korak proti Združenim državam Evrope.

Nasprotniki centralizacije imajo pravzaprav lahko delo - samo prepričati morajo čimveč državljanov, da bo njihova domovina šenkala kos suverenosti bruseljskim birokratom in da bodo veliki zavladali nam majhnim. Res je, mnoge države bi med drugim izgubile pravico do lastnega ministra. So what, jaz že poldrugo desetletje nisem imel svojega ministra. Malo za šalo, malo zares, a bolj zares.

Seveda se sliši grozno, da bomo manj suvereni, ampak ali ni to samo floskula? Tako kot nacionalni interes? Pomislim samo na naš vsakdan. Spoznamo nekoga, ki nam je simpatičen. Gremo z njim na pijačo, pa na večerjo, ampak smo še vedno suvereni. Potem se zaljubimo in začnemo hoditi, živimo pa še vedno pri mami in smo suvereni, kolikor smo pri mami pač lahko. Potem se odločimo, da zaživimo skupaj, da bo naša zveza bolj cvetela, če bomo delili posteljo in mizo in konec koncev tudi znižali stroške, saj bomo potrebovali samo eno stanovanje. In če je prej on vsak večer šel s prijatelji na pir, ona pa je v stanovanju kadila, sta zdaj oboje zreducirala. On na enkrat tedensko, ona na balkon. Počasi sta se vse bolj spoznavala in začela uživati v tistem kar ju druži in tudi v tistem, kar ju loči.

S tem sem hotel povedati, da se suverenosti ne odrekamo, ampak jo delimo. In delimo jo s tistimi, s katerimi skupaj živimo: družino, sostanovalci, sosedi… Tudi EU se je začela podobno. Najprej z gospodarskim sodelovanjem, potem pa gre to naprej - skupnost se širi in spreminja, postaja vse bolj homogena. To je eden najbolj naravnih procesov. Brez rasti in sprememb ni nič. Če danes rečemo,da je to to, da smo dosegli stopnjo, ki smo jo želeli in ne bomo nič več spreminjali, bo EU v nekaj letih propadla. Edino normalno je, da danes, ko je skupni trg in ekonomska politika bolj ali manj vzpostavljen, težimo k nadaljnjim korakom, ki posegajo že v sfero državnosti, kulture in vrednot. Kaj pa je to tako težkega? Konec koncev večina evropskih kultur temelji na istih vrednotah, na katere smo lahko upravičeno ponosni. Nenazadnje vsa Evropa, z Romunijo in Bolgarijo vred, sodi v zgornjih 5-10% držav z najkakovosnejšim življenjem na zemeljski obli, pa četudi imamo še veliko problemov.

Še posebej nerodna je irska zavrnitev lizbonske pogodbe, ker je do nje prišlo v državi, ki je s članstvom v EU morda celo največ pridobila. Irska se je EU pridružila leta 1973 in v tem času od unije prejela 40 milijard evrov. Iz revne državice z eno največjih stopenj izseljevanja je postala druga najbogatrejša država v EU (po BDP) in peta na svetu. Kar je najlepši primer izpolnitve vizije EU. Ravno od take države bi pričakovali, da bi vizijo unije najbolj navdušeno prenašale naprej, a žal se je končalo drugače.

Po Evropi je bilo razočaranje kar precejšnje. Žal pa sem opazil veliko veselih, skoraj bi rekel privoščljivih odzivov prav pri nas v Sloveniji, državi, v kateri smo pred leti skoraj plebiscitarno glasovali za vstop v EU. Eden od razlogov za nenaklonjenost lizbonski pogodbi je gotovo več kot desetletno strašenje z ogroženostjo nacionalnega interesa, karkoli že to je (bolje brezposelnost kot tujca za lastnika). Še zlasti navdušen odziv je prihajal iz tako imenovanih liberalnih (v resnici pa socialističnih) krogov. Pri čemer pa je najbolj smešno, da večina navdušenih liberalcev najbrž sploh ne ve, kaj so bili glavni argumenti nasprotnikov lizbonske pogodbe na Irskem. Med drugim strah pred ogroženostjo konzervativnih vrednot, ki jih tam negujejo (homoseksualci, splav, …).