Reklame me niso nikoli zanimale in razen redkih izjem mi tudi ni bila nobena všeč. V zadnjih dneh pa sta me navdušili kar dve, obe na nemških kanalih.

Prva je reklama za novi BMW serije 1, ki se duhovito poigra z večnimi očitki, ki so jih BMWjevi avtomobili deležni zaradi pogona na zadnja kolesa. Mimogrede, ali ste opazili napis na kapi možakarja v dvajseti sekundi posnetka - gre za slučaj?

Druga je reklama za Telekom, na kateri najbolj običajen možak, kar si ga lahko predstavljate, na tekmovanju skritih talentov zapoje Nessun Dorma tako, da gledalcem solze v oči pridejo. Mislil sem, da gre za štos in ko sem danes po Youtubu brskal za reklamo, sem našel tale posnetek. Gre za resnični posnetek (vsaj zdi se mi tako) in sicer z britanskega showa “Britain’s Got Talent“, kjer je lani kot strela z jasnega prišel, zapel in zmagal valižanski prodajalec mobilnih telefonov Paul Potts. Fantastičen je razvoj dogodkov, od posmehljivih pogledov, ko pove, da bo zapel operno arijo, do solza ob koncu nastopa. Fascinantno, to niso Zvezde pojejo.

To, da izdelki bivših socialističnih držav niso ne na zahodu, niti pri nas v Jugi uživali kakšnega posebnega ugleda, ni nobena skrivnost. Pač bolj ali manj klump. Od avtov, kjer je nekoliko ugleda uživala le ruska Lada, ki je bila za časom le dve ali tri desetletja, do tehnike, hrane in vsega drugega. Ne spomnim se, da bi kdaj kdo s ponosom razkazoval kakršenkoli izdelek, ki je prišel z vzhoda.

Je pa obstajal izdelek, ki je po kakovosti in aktualnosti peljal scat zahodnoevropsko in ameriško konkurenco: Seveda ne gre za tehničen izdelek, kaj takega bi bilo nemogoče, temveč za pravi madžarski brand - Gustav.

Gustav je možakar kot sva ti ali jaz, zemljan z vsemi človeškimi lastnostmi in slabostmi. Enkrat bolestno ljubosumen, drugič izbirčen snubec, tretjič s kompleksom manjvrednosti, spet drugič novopečen šofer in ponosen lastnik novega avta,pa lovec, goljuf in še marsikaj.

Gustav je preprosto Gustav - Chaplin, Mr.Bean, Pink Panter in Kojot v eni osebi. Da ne bo pomote, Gustav ni edini kakovosten socialistični izdelek, našli bi še kar nekaj odličnih filmov, posnetih od Pekinga do Zagreba, a Gustav je edini serijski izvenserijski izdelek. Edini brand.

Žal pa je izginil. Zdi se, da je hkrati s socializmom propadel tudi Gustav. Zakaj? Kdo ve. Collateral damage morda?

Ta zgodba je preveč zanimiva, da bi jo privoščil le tistim, ki znajo nemško, zato kratek povzetek:

V Ohotskem morju v bližini Sahalina je krava, ki je priletela z neba, potopila japonski ribiški čoln. Ribiči so jo na srečo odnesli brez poškodb, vendar so jih aretirali, ker niso verjeli njihovi zgodbi.

Kasneje so ruski preiskovalni organi nenavadni dogodek potrdili in tudi opisali njegov potek. Ruski vojaki so ukradli čredo krav in jih želeli odpeljati s transportnim letalom. Tovrstne kraje niso menda v Sibiriji nič nenavadnega. Problem je nastal, ker krav med prevozom niso privezali. Ker so postale nemirne, je letalo začelo izgubljati ravnotežje in posadki ni preostalo drugega kot da jih nekaj odvrže skozi loputo na zadnjem delu letala. …

Sreda je bila dela in šole prosta. Naša nadobudnica je povedala, da gre za praznik nemške enotnosti. Na ta dan sta se menda pred kakimi sto leti združili dve Nemčiji. Je še kar zadela, v primerjavi z nečakom, ki je svojo mamo vprašal, ali so še živeli dinozavri, ko je bila majhna.

Že dolgo nismo bili na izletu, lepo vreme je kar vabilo in v Familienausflüge vodniku smo poiskali nekaj primernega za sprehod. Glede na starost oziroma mladost naših pobičev (”kok mam jaz bedna brata” reče naša najstarejša) izbira ni bila težka - Brauneck. Brauneck je dober poldrug kilometer visok hrib na Lenngriesom, 60km od Münchna oddaljenim južnobavarskim turističnim krajem, na katerega smučiščih so se pred davnimi časi merile najboljše dame belega cirkusa.

Ker od dvoletnika seveda nismo mogli pričakovati, da bi se peš lotil dvournega vzpona, nositi njegovih dobrih deset kil pa tudi ni nek užitek, smo si pot olajšali z vzpenjačo. Medtem, ko so se nekaterim kar pošteno hlače tresle , so drugi neprikrito uživali .

Od zgornje postaje vzpenjače je še kakih 50m vzpona na vrh Braunecka, ki sta ga oba najmlajša opravila z odliko - z lastnimi nogami namreč. Sicer pa so Brauneck in sosednji vrhovi prepredeni s sprehajalnimi potmi, tako vrh grebena kot nižje po pobočju in zato izredno primerni za družinske izlete, tako za tiste, ki še ne zmorejo veliko hoditi kot za take, ki ne morejo več hoditi. Da ne bo kdo mislil, da spet kaj blefiram in kot Bavarsko prodajam slike, posnete na Kumu, smo posneli tole ljubko družinico .

Po napornem vzponu je najmlajši dal vedeti, da nismo brez potrebe s seboj vzeli nosilnice. . Lep dan je obetal veliko termike in na vzletišču za jadralne padalce je bilo videti, kot bi pripravljali desant na Lenngries. Padalci so eden za drugim zginjali pod pobočjem . Kar strašljivo je bilo videti (SLIKA UMAKNJENA).

Spustili smo se na Tölzer Hütte, od koder je že od daleč zadišalo po hrani. Sestradani kot smo bili, smo pospešili korak . Med čakanjem na prosto mizo smo najhujšo glad tolažili iz lastnih zalog .

Po obilnem Mahlzeitu smo se napotili nazaj, uživajoč v lepotah narave. V velikem  in malem .

Po dramatičnem spustu (z vzpenjačo) smo si ogledali še bližnji Erlebnispark. Pravzaprav gre za preprosto, vse leto obratujočo vlečnico. S sidri, ne sedežnico. Na eni strani smučišča je proga za bike-cross, na drugi pa za bully-cart. Obiskovalcev dovolj, da je bilo treba na vlečnici nekoliko počakati .

Domov smo se napotili skozi slikovite bavarske vasi, kjer še vedno dajejo kravam (ali po naše kauvam) prednost pred avtomobili .

Tale uganka bo precej lažja od golopizdiča. Od kod izvira tale stavek:

“That’s much too vulgar display of power, Karras!”