Danes se zdi, da se zgodovina obrača. V zadnjih mesecih so namreč Nemci postali globalno najštevilnejši in najpopularnejši talci. Ugrabitelji vsega sveta vohljajo za nemškimi humanitarnimi delavci, popotniki, alpinisti, jadralci in inženirji. Zveni sarkastično? Morda, a to ne spremeni zadeve - gre za sveto resnico.

V resnici skorajda ne mine teden, da ne bi bil ugrabljen kak Nemec, bodisi v Afganistanu, Somaliji, Iraku ali Alžiriji. Deloma je razlog sicer v tem, da je Nemcev povsod dosti in res je tudi da so slabo zaščiteni. Vojaščine na nemirnem bližnjem vzhodu se sicer branijo, zato pa tako v Iraku kot Afganistanu mrgoli nemških inženirjev, poslovnežev in humanitarcev. Ki so seveda mnogo lažja tarča od osovraženih jenkijevskih vojakov. Temu primerna je seveda stopnja ugrabljivosti.

A glavni razlog za naraščajočo popularnost ugrabljanja Nemcev je velikodušna malha milijonskih odkupnin, ki jih s tako lahkoto ugrabiteljem plačuje nemška vlada. Zato je tudi stopnja smrtnosti med nemškimi talci izjemno nizka. A v zadnjih tednih se je začela nemška javnost vse bolj spraševati, ali je plačevanje odkupnin res najboljša pot. Saj ne, da si država tega ne bi mogla privoščiti, a rezultat take politike je vse večja ogroženost nemških delavcev in turistov. V revnih somalskih vaseh že otroci sanjajo, da bodo, ko bodo veliki, ugrabljali Nemce. Ja seveda, easy money ob razmeroma majhnem tveganju.

Zanimivo je vprašanje, zakaj se nemška vlada tako rada poslužuje plačevanja odkupnin? Najbrž tudi zaradi po sesutju nacizma načrtne vzgoje v pacifizmu. Kar je lepo in prav in talci, ki so bili ugrabljeni in kasneje odkupljeni, so najbrž veseli. A dolgoročno to pomeni le, da so Nemci vse bolj ogroženi. A v mentaliteti večine Nemcev se je močno zasidral pacifizem in za politika, ki bi odredil vojaško akcijo, bi se ob prevelikem številu žrtev verjetno politična kariera predčasno zaključila.

Po svoje me to čudi, saj ima Nemčija eno najbolje usposobljenih protiterorističnih enot na svetu - GSG 9, ustanovljeno po tragičnem razpletu ugrabitve izraelskih športnikov na OI v Münchnu. GSG 9 je zaslovela leta 1977 s spektakularno in nadvse uspešno osvoboditvijo ugrabljenega Lufthansinega letala Landshut na letališču v Mogadišu. A kot kaže, je strah pred žrtvami preprosto prevelik in če ne gre ravno za neposredno ogrožanje varnosti nemške države, kot je bilo to v primeru ugrabitve Landshuta, se preprosto nočejo odločiti za vojaško rešitev.

Drugo skrajnost ravnanja v primeru ugrabitev predstavlja Rusija. Dovolj je, da se spomnimo tragedij v Beslanu in v moskovsem gledališču med predstavo Nord-Ost. Ruska družba nikoli ni slovela po rahločutnosti, dokaz zato je konec koncev tudi nesorazmerno veliko število med drugo svetovno vojno padlih ruskih vojakov v primerjavi z nemškimi. Posameznik je v Rusiji od nekdaj veljal za topovsko hrano oziroma potrošni material. Tako ni nič nenavadnega, kako se ugrabitev lotijo ruske oblasti, kljub vsemu pa je za nas Evropejce šokantna brezbrižnost do življenj talcev. Če se lahko Nemci pohvalijo z zavetjem Landshuta brez žrtev med talci ali Izraelci z osvoboditvijo talcev na letališču sredi Ugande s samo eno žrtvijo med talci in petimi med specialci, je podoba ruskih osvobodilnih akcij v Moskvi in Beslanu s skupaj okrog 500 žrtvami tako strahotna, da lahko le pogojno govorimo o osvoboditvi.

Če se torej sprašujemo o smiselnosti nemškega pristopa k reševanju talcev, je ruski seveda še veliko bolj vprašljiv. A najbrž le za nas, opazovalce iz razdalje. Koliko se o tem sprašujejo Rusi, je že drugo vprašanje. Zame najbolj aktualno vprašanje je, ali so ruske oblasti samo tako nespretne, da jim med osvobodilno akcijo umre tretjina talcev, ali pa gre preprosto za kolateralne žrtve. Nagibam se k temu, da gre za oboje. Po eni strani se mi zdi kar precej verjetno, da akcije niso zelo natančno pripravljene, torej do zadnje sekunde in giba, temveč najbrž po slovansko - “navalimo, potem pa se bomo že znašli”. In ker so komandosi vedno v veliki številčni premoči, je izid vnaprej jasen. Neznanka je le število žrtev.

Vendar pa sem prepričan, da pri Rusih ne gre le za šlamparijo, mislim, da je zadeva veliko hujša. Skoraj prepričan sem, da si ruske oblasti želijo čim večjega števila žrtev med talci. Ker s tem pošljejo teroristom sporočilo, da “z nami že ne boste češenj zobali - ne le, da se ne pogajamo s teroristi, napadli vas bomo in vas pobili vse do zadnjega - četudi bodo pri tem umrli vsi talci.”

Vsekakor drzna misel. Ne le drzna, strahotna. A zanjo obstaja kar nekaj dokazov. V Beslanu so se Rusi reševalne akcije lotili preveč nespretno, da bi lahko verjeli v slučaj. Niso bili sposobni izvesti niti minimalnega presenečenja, na vse strani se je streljalo, še preden so vdrli v šolo. Kot bi teroristom ukazali, naj začno pobijati otroke.

V moskovskem gledališču je dokaz o namerni povzročitvi kar čim večjega števila žrtev še bolj očiten. Kljub uporabi plina, ki je seveda onesposobil tako teroriste kot talce, niso pripravili zdravniške oskrbe, še huje, bolnišnic in postaj prve pomoči sploh niso obvestili o tem, tako, da ti niso imeli pri roki ustreznih zdravil in pripomočkov. Velika večina od 130 žrtev je umrla od zastrupitve s plinom in to šele po koncu akcije - s primerno zdravstveno oskrbo bi jih lahko večina preživela. Zdi se mi naivno misliti, da načrtovalci akcije niso pomislili, da bo plin enako kot za teroriste usoden tudi za talce. Prav tako naivno se mi zdi verjeti, da nihče ni pomislil na to, da je potrebno pripraviti tudi zdravstveno oskrbo. Potemtakem je edino logično verjeti, da so ruske oblasti namerno povzročile čim večje število žrtev.

Rezultata nemškega in ruskega pristopa k reševanju talcev sta jasna kot beli dan. Če se Nemec danes odpravlja v manj varne kraje na kateremkoli koncu sveta, je verjetnost, da bo ugrabljen, kar velika. A je velika tudi verjetnost, da se bo domov kljub ugrabitvi vrnil živ.

Rusi se lahko po svetu gibajo precej bolj svobodno, saj jim nevarnost ugrabitve grozi le na lastnem ozemlju in pri najbližjih sosedih. A ko je Rus enkrat ugrabljen, se lahko kar začne pripravljati na poslednje maziljenje. Vprašanje je, katera opcija je boljša?

Vsekakor drži. Ali ne? Hm… kakorkoli že - pretekli konec tedna smo se začeli vračati v Domovino. Najprej po malem - najmlajši 2/5 družine bosta sprobali domač zrak, starejše 3/5 bomo pa še malo uživale v miru.

No, podaljšan konec tedna je že potrdil, da je res ni čez domačo grudo. V dobrem in slabem seveda. Kar fino smo se imeli, bom kar začel s plusi. Prvi plus se je namreč pokazal že v prve pol ure po prestopu meje. Medtem, ko so v soboto v sosednji Avstriji beležili rekordno gnečo na cestah in seveda posledično rekordne zastoje, ki pa se jim je Blitz uspešno izognil čez Obertauern, je promet po slovenskih avtocestah potekal večinoma brez zastojev, kljub težavam z odpadajočim ometom. Živele vinjete. Tudi v nedeljo, ko smo se odpravili na slovensko obalo in nazaj, je šlo kot po maslu.

Precej sem gledal televizijo. To pa zato, ker je izbira programov na kabelski ohoho boljša kot v Nemčiji, kjer se engliš začne in konča s CNNom, ki ga itak ne gledam.

Potem pa je s plusi preteklega konca tedna počasi konec. Na vsakem križišču glavnega mesta me je pozdravljal George Clooney in mi dal vedeti, da se vračajo svetli dnevi socializma. Hollywoodski velezvezdnik se po novem namreč očitno vozi s Cliom, najpogostejšim avtomobilom na slovenskih cestah. Že itak se mi zdi mimo, da so hollywoodski zvezdniki tako požrtni, da ob desetinah milijonih, ki jih dobijo za filme, snemajo še reklame, še bolj mimo pa se mi zdi, da reklamirajo izdelke, od katerih uporabe so oddaljeni svetlobna leta.

Ker že več kot dva meseca nisem imel v rokah slovenskih časopisov, sem si nabavil kar dva - Sobotno delo in Reporterja. Začel sem s slednjim, predtem sem namreč imel v rokah le prvo številko in se mi je zdela kar solidno. Morda so krive kisle kumarice, ampak zgodba z naslovne strani me je spravila v slabo voljo. V slogu Zlatka Dobriča “za vsakogar nekaj” so namreč v središče ”članka” postavili pokojnega predsednika, potem pa malo tračali o sporih glede kipa, malo so zasledovali sosedo na Zaplani, malo pa bivše žene in ljubice. Malo vsega, v resnici pa en velik NIČ. Halo, če bi hotel taka jajca brati, bi se obrnil na Bernardo “Jano” Jeklin. Saj razumem, da se nič dogaja, ampak prosim lepo, takele zgodbe ne sodijo na naslovnico političnega magazina.

V želji po intelektualnejšem branju sem preklopil na Sobotno prilogo. Podobno kot pri Reporterju se je začelo že na naslovnici, kjer nas je s predvolilnim navijanjem razveselila sama Mija Repovž. Pa me sploh ni razjezila njena splošno znana pristranskost, marsikaj v njenem članku tudi drži. Ne, razjezilo me je njeno puhljanje in uporaba priljubljenih ljudsko-strokovnih izrazov kot sta denimo ”pregreta ekonomija” in “gospodarski nastavki, ki jih je naredila prejšnja vlada”. Ker članke gospe Mije berem že dve desetletji, zelo dobro vem, da rada uporablja takele ponarodele fraze, še bolje pa vem, da se ji o vsebini, ki stoji za njimi, niti ne sanja. Ampak pri nas pač lahko vsak piše o vsem.

No, tale repovžast uvodnik me niti ni toliko razjezil, da bi samo zaradi njega blog napisal. Najhuje je prišlo na tretji ali četri strani - intervju s Plemenitim. Hura. Načeloma ga sicer ne maram ne poslušati ne brati, ampak kisle kumarice pač kola lomijo. V glavnem običajno plemenitovsko nakladanje, ki bi sodilo kam drugam kot v sobotno prilogo, ampak let it be. Šrot menda ve, kaj dela. Potem pa smo prišli do izjave o tem, kako so nas bivše države varšavskega pakta prehitele po levi, desni in med nogami. Sprva si je novinar (ali novinarka?) še drznil ugovarjati, da podatki govorijo drugače, pa ga je plemeniti hitro podučil, da so te zadeve zapletene za razumet in da zdaj žal nimata dovolj časa, da bi ga nekoliko podučil. Svašta, spomnil sem se otroštva, ko je kak prenapet pob drugemu rekel: “Mater maš srečo, bi te narezal, pa nimam časa”. V glavnem, plemeniti je v svojem nič kaj plemenitem slogu novinarju povedal, da je budalo, ki se mu ne splača razlagati osnov ekonomije, ki jih ima sicer on, plemeniti, v malem prstu. In pomislite, novinar je nehal drezati. A takole slovenski novinarji cenijo sami sebe? OK, saj bi še razumel, da bi imeli tremo pred politiki višjega kalibra, denimo Kučanom, Drnovškom ali Janšo, da se pa dajo takole poniževati nekemu t.i. plemenitemu, pa tudi ne gre, no.

Sredi intervjuja sem dosegel prag, odvrgel SP in je nisem več niti pogledal. Ker torej v nedeljo popoldan nisem imel več čtiva, sem vklopil TV, prvi program seveda. Kar zanimivo, moram reči - ogledal sem si pogovor Mime Jaušovec z mojstrom Bojanom Adamičem. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj so od nekdaj prav njega v vsej širni Sloveniji naslavljali z mojstrom in tega ne vem niti danes. OK, saj poznam tudi pleskarske pa mizarske mojstre, ampak takole vsesplošno uporabo “mojstra” pa vendar poznam le pri Adamiču. Saj nič ne rečem, intervju z mojstrom Adamičem mi je v poznem nedeljskem popoldnevu bil vsekakor ljubši kot kakšno Jonasovanje ali Hribarjenje, vseeno pa se mi zdi nekoliko čudno, da je posnetek črnobel, pa ne da so začeli šparati z barvnim filmom? Da ne govorim, da voditeljica najbrž sploh ni bila Mima Jaušovec, ampak neko dekle s frizuro, kakršno je naša najuspešnejša tenisačica vseh časov imela v obdobju svojih največjih uspehov. In če se ne motim, je mojster Adamič že več kot desetletje pokojen. 1+1 je seveda 2, kar pomeni, da v nedeljo pred dnevnikom na prvem programu nacionalne televizije vrtijo predpotpne oddaje. Hm… Morda bi kazalo enkrat ponoviti neposredni prenos poletov iz Planice, ko je Bogdan Norčič podrsal pri 181 metrih. Morda pa se bo tokrat obdržal na nogah.

Ja, takšni so slovenski mediji, Spiegla ali SZ pač ne bo. Saj bi šlo, pa žel ne premoremo niti ravni Globusa ali Slobodna Bosne. Pa me žal niso razjezili le mediji. V bojda Šrotovem Mercatorju sem si kupil plastenko menda takisto Šrotove Radenske. Ker jo rad pijem hladno, sem jo seveda dal v hladilnik - in ugotovil, da je plastenka Radenske previsoka, da bi jo postavil v standardno visoko polico na vratih hladilnika. OK, brez tega bo šlo - če ne drugače, bomo pa Janico pili.

Tudi okolica našega bivališča ni ravno za pohvaliti - potem, ko sem se še pred nekaj meseci veselil obetov za lepši okoliš pod taktirko Joca Pečečnika, je tokrat vse bolj črno. Že tri mesece zagrajen stadion sameva, trava seže do pasu in čez. Očitno zadeve ne tečejo kot bi morale, kar ni seveda nič presenetljivega. A če ne morejo začeti, naj vsaj ograjo umaknejo in pokosijo travo. Govoric pa ničkoliko - od tistih, da je Joc že povedal, da ne bo financiral obnove naših fasad, česar mu ob poznavanju svojih sosedov niti ne zamerim. Slišati je pa tudi govorice, da bi naj bila ogrožena celo obnova samega stadiona. Hura

Tudi s parkom pred šolo Vita Kraigherja slabo kaže. Vedno je bil zanemarjen, še nikoli pa tako zelo kot tokrat. Trava ni bila pokošena ohoho dolgo, otroci so seveda uživali v skrivalnicah. Se zdi, da Zokija bolj zanimajo investicije kot drobne vzdrževalne naloge, ki bi jih lahko opravil z levo nogo. So nam pa prijatelji, sicer Zokijevi oboževalci, povedali, da bo menda park v celoti obnovljen naslednje leto. Ali z drugimi besedami - se ga res ne splača več letos kositi in pobirati smeti.

V glavnem, čez dva tedna se vračamo za vedno. Zakaj že?

Na Košakovem blogu se je namreč razvnela debata o vaški, nikakvi, bedni in ne vem še kakšni grozni Sloveniji, kar ne bi bilo nič posebnega, saj od Košaka razen o lastnem opusu in o punku še nismo slišali kakšne pohvalne besede o Sloveniji.

Debata je namreč zavila v običajne vode, torej v zmrdovanje nad Košakovimi stvaritvami, nemškimi sandali in nogavicami, na kar je Košak usekal nazaj, da kako so pa Slovenci še slabše oblečeni in kak poden da je videl na Trnfestu.

Skratka, trije od ne ravno bukovih blogerjev, ki sem jih imel v mislih v uvodu, so Košak, Simona in Chef. Komentarji vseh so namreč prepredeni s predsodki. Če začnemo kar pri avtorju - na prvinsko podjebavanje o slabem nemškem okusu je takoj odgovoril, da kako se okoli njega v Berlinu vsi sijajno in perfektno oblačijo. Namesto, da bi podjebavanje, ki pravzaprav z njegovim zapisom ni imelo nobene vsebinske zveze, prezrl ali vsaj duhovito zabil, je to vzel kot argument in se takoj postavil v obrambno držo. Ja valjda, on zahaja v lokale, kjer se zbirajo umetniki, boemi in hohštaplerji in se najbrž ne sreča s tistimi slabše oblečenimi. Že nekajkrat prej je na podobna podjebavanja odgovoril, da saj se ve, da se Berlin razlikuje od ostale Nemčije. Pri tem pa ni navedel nobenega dokaza, lahko celo sklepamo, da ostale Nemčije še prav videl ni. Vsaj na blogu ni še nikoli omenil, da bi se kdaj odpravil še v kak drug nemški kraj. Ne, on preprosto nasede floskulam, ki so mu jih natrosili berlinski prijatelji. Verjemite, tudi v Hamburgu, Münchnu ali Hannovru vam bo marsikdo znal povedat, kako da se oni razlikujejo od ostale Nemčije. Saj res, moji zemljaki Mariborčani vas bodo na gobec, če boste rekli, da so enaki kot drugi Slovenci.

Potem se javi Chef, ki je eden od kolovodij podjebavanja z belimi zokni na sandale pa s snežno belimi na črto speglanimi bermudami. Pri tem seveda spet ni pomebno, kje in kolikokrat je to videl. Seveda se najdejo taki, pa ne le v Nemčiji in tudi ve se, odkod jih Slovenci poznamo. Večinoma z jadranske obale. Pri tem seveda ne smemo pozabiti, da na Hrvaškem v zadnjih dveh desetletjih letuje izjemno majhen delček Nemcev, kar seveda ne zagotavlja dovolj velikega vzorca za pridobitev prave slike o njihovih oblačilnih navadah. Dodaten moteč element je pa še sestava nemških gostov na Jadranu, saj ni skrivnost, da pri naših južnih sosedih letujejo večinoma delavci, medtem ko srednji sloj letuje večinoma v Španiji, Turčiji, Italiji, doma ali pa celo na bolj oddaljenih destinacijah. Zato lahko posploševanje na podlagi videza turistov mirno poimenujemo predsodek. In Chef je povedal še več - da namreč zokni pod nemškimi sandali pomenijo, da so tudi nemška mesta če že ne zanemarjena, pa vsaj neokusno vzdrževana. Hm, Chef, morda ne bi bilo odveč mazniti fotrov avtodom, pa na turnejo do Münchna, Regensburga, Ingolstadta, Dresdena, Berlina, Trierja, Fulde, Heidelberga, etc…

Še bolj hecno pripombo si je privoščila Simona, tista, ki vsakega, ki malo postrani prdne, z besedno ploho v tla zabije. Njen visoko moralnointelktualističen čut za pravičnost je namreč ni prav nič oviral, da ne bi povedala, da Andreju čisto verjame, kako je Berlin drugačen, biserna izjema v ostudni, neokusni in nefukabilni Nemčiji, čeprav še nikoli ni bila tam. Ker da ji je že nekdo drug pripovedoval na povsem enak način. Jaz bi rekel drugače, baba čula baba rekla baba verjela. Resnica je zelo preprosta - Simona pojma nima niti kakšen je Berlin, niti kakšna je ostala Nemčija in zategadelj ne ve niti, kako se Berlin razlikuje od ostale Nemčije.

V resnici je Nemčija polna lepo vzdrževanih mest, v katerih prevladujejo normalno, povsem okusno oblečeni prebivalci, mnogi med njimi drugih polti in ras, vsepovsod pa boste naleteli tudi na kakšnega z zokni pod sandali, pa nič zato. Ampak meni, ki tu živim tri leta, delam v nemški firmi, se družim z nemškimi družinami in sem obiskal prenekaterega od nemških krajev in mest, ne verjamejo. Ker narobe vidim. Najbrž zato, ker gledam z očmi, ne pa s srcem, kot veleva Mali princ.

Ko sem se pred letom in pol sporekel z Dajano glede življenja na Dunaju, je bil to vsaj koflikt dveh doživljanj Dunaja, dveh, ki sta tam živela in pač dobila različne izkušnje. To razumem, sprejmem in spoštujem, čeprav takrat morda ni bilo videti tako. Da pa  s floskulami, kako “nekdo ne slovi ravno po vrhunskem okusu” in “biserni izjemi” operira nekdo, ki te izjeme še videl ni, je pa tu mač.

Da ne bom do konca krivičen, naj povm, da sem tudi sam podvržen mnogim predsodkom, a če včasih izkušnje pokažejo drugače. Ob selitvi na Dunaj sem se tudi sam bal življenja v haiderjevi državi. Na srečo se je izkazalo, da je Dunaj izjemno odprto mesto in da Haider premore le deželo, ne vse države. Potem smo se selili na Bavarsko in kar malo me je skrbelo, še zlasti, ker so naši dunajski prijatelji znali povedati, da tile Bavarci so pa res skrajni konzervativci. Potem se je tudi to izkazalo za predsodek. Res so sicer naklonjeni tradiciji in kiču, v vsakdanjem življenju so pa neprimerno bolj odprti in če hočete liberalni od najbolj liberalnih Slovencev. Prijatelji Dunajčani so nam tudi znali povedati, da se na Bavarskem slabo je. Pa se je koj pokazalo, da je za karnivorje, kakršen sem tudi jaz, v resnici Bavarska obljubljena dežela. Če temu dodamo še sijajno pivo in mehke preste, pa …

Ker sem precej potoval, še zlasti v Košakove kraje (neue Bundesländer) in v Švico, me je malo skrbelo, ker Bavarci ne o enih ne o drugih niso znali kaj preveč pohvalnega povedati. A glej ga zlomka, tudi Sasi so nas sprejeli zelo prijazno. Res so nekoliko bolj zadržani od Bavarcev, a izjemno prijazni.

In tako padajo predsodki eden za drugim. In tako danes vem, da je vse kar o čem mislim, pa tega še nisem na lastni koži izkusil, predsodek.

Jutri zgodaj zjutraj odhajamo na pot. V kraje o katerih imam največ predsodkov. Domov.

Zame bolj zanimiv del debate se je namreč nanašal na prihodnost. Na planirano uvedbo satelitskega cestninjenja kot menda najbolj poštenega načina pobiranja cestnine, v skladu z uporabo namreč. Sam se s tem seveda niti najmanj ne strinjam. Avtoceste je namreč potrebno zgraditi za vse, tudi za tiste, ki se samo enkrat na leto po njih peljejo. Zato ni ravno “najbolj pošteno” (kot temu reče naš vrli premier), da bodo vsi plačali samo glede na uporabo. Najbolj pošteno, v kolikor to sploh obstaja, bi bilo, da bi cestnino razdelili na fiksne in variabilne stroške. To bi lahko naredili tako, da bi bilo prvih 100km dražjih, potem pa vsak naslednji vedno cenejši. A pustimo to, tudi to ni tema tega bloga.

Nekdo je v debati namreč izrazil strah pred satelitskim cestninjenjem, saj naj bi tako oblast ali država ali veliki brat ali morda Camorra dobil možnost nadzora nad posameznikom. Mene to že itak po defaultu ne moti, ker ne verjamem v totalno državo, vsaj ne pri nas. Ker se trudim pošteno živeti (koliko mi to uspeva, bo presodil v poslednji sodbi Gospod), mi je zares vseeno, če mi želi nekdo slediti. Če pa bodo s pomočjo satelitskega cestninjenja uspeli ujeti kakšnega nepridiprava, pa toliko bolje. Čeprav dvomim.

Celo če bi si država želela nadzirati ljudi na tak način, je to več kot neizvedljivo. Saj veste, da so ameriške obveščevalne službe po 11.septembru pri pregledu obveščevalnih podatkov našle na kupe opozoril, da se bo nekaj takega zgodilo. Pa jih niso dovolj resno vzele pod drobnogled. Zakaj? Zato, ker je bilo med tisoči, desettisoči ali celo stotisoči podatkov težko izbrati tiste, ki se jih resneje lotiš. In zdaj si predstavljajte, da bo v množici podatkov o potnikih na avtocestah nekdo poskusil sestavljati podatke o gibanju državljanov. Lepo vas prosim…

Še najbolj smešno pri vsej zadevi pa se mi zdi, da se nekateri tako zelo bojijo nadzora preko satelitskega cestninjenja, pa imajo skoraj vsi med njimi že leta mobilni telefon, komunicirajo preko interneta in elektronske pošte, mnogi pa imajo že danes v avtomobilu GPS.

Jaz sem za to, da čimdlje ohranimo vinjete. Ko bo satelitsko, bo pač satelitsko, ne bo mi najbolj všeč, ampak še najmanj me moti možnost nadzora.

Ko je Milan odšel med sive panterje, je na sceno stopil ablastni Janez. Prevzel je prestol in to za razliko od Kučana v celoti, saj se je ozeleneli pokojni predsednik sam odpovedal vsemu vplivu, ki bi ga lahko imel. Janez se je obkrožil z ministri, ki so mu prisegli večno zvestobo in začel s trdo roko vladati. To, da je Janša diktatorski šef, ni nobena skrivnost. Ampak za božjo voljo, kako naj bo premier demokratičen, če ima za ministre take kalibre kot Drobnič, Simonitti, Bajuk ali Bručan? Ja valjda je treba biti tiran, če nočeš, da se ministri sami lotijo svojega resorja.

Kar me pri vse skupaj preseneča, je odziv Slovencev, ki Janši očitajo diktatorstvo. Preseneča me zato, ker večine to ni motilo pri Drnovšku, ki je prav tako veljal za tiranskega premierja, je pa res, da je svojo trdo roko omejil na gospodarske in finančne resorje, medtem ko je denimo Gabru in Gantarju dovolil, da sta v svojih resorjih počela, kar sta hotela. Jaz bi raje videl, da bi bil Drnovšek še bolj tiranski, saj imam tri otroke, slovensko šolstvo pa si od gabrovanja ne bo povsem opomoglo še vsaj kakšno desetletje.

Sicer pa sem več o mojem videnju aktualne vlade napisal že pred časom in mnenja nisem spremenil - je približno enako dobra ali enako slaba kot vse prejšnje vlade in jo podpiram, tako kot sem podpiral tudi prejšnje. Vzdušje dela javnosti je pa precej drugačno. Mnogo ljudi je prepričano, da Slovenija drvi v prepad in da bo hudič, če ta vlada čimprej ne odide. Kakšen razlog imajo, ni povsem jasno. Res imamo sicer težave z inflacijo in minister Bajuk ne daje prav prepričljivega vtisa, a vseeno je težko reči, da je on krivec. Morda celo ve, kaj govori in dela, kdo ve. Sicer pa ne moremo trditi, da bi se stanje v državi poslabšalo. Gospodarska situacija ni nič slabša, kot je bila pred štirimi leti, prej boljša. Tudi brezposelnost pada, a mnogi to enostavno pripisujejo lažnivi statistiki in manj velikodušni obravnavi na Zavodu za zaposlovanje. Morda res, a pozabljajo, da se pogoji na Zavodu niso zaostrili šele v mandatu te vlade, ampak veliko prej. Tudi gospodarski rasti ne pripisujejo velikega pomena, saj naj bi menda od nje imeli koristi samo direktorji.

Odkar so križali Kristusa, so bili Judje krivi za vse zlo na tem svetu (čeprav se je njihova zla usoda bržčas začela že mnogo prej). Dolga leta jih je tamanila kar Cerkev, najprej katoliška, kasneje pa še evangeličani, podpihnjeni z antisemitizmom svojega ustanovitelja Martina Luthra. Ko je Cerkev izgubila neposredno posvetno oblast, obtoževanje Judov ni izginilo, kot bi pričakovali, temveč je pri ideologijah tuzemskega raja dobilo še večji zalet. O odnosu nacistov do Judov vemo že vse, dobro pa se jim ni godilo niti v komunističnih rajih. Logično, zakaj bi se odpovedali dežurnemu sovražniku ljudstva. Še celo danes v demokratičnem svetu nismo opravili z antisemitizmom. Res je bolj prikrit, a zlasti levičarska inteligenca v bivših komunističnih državah da med vrsticami pogosto vedeti, kakšne svinje da so Judje in kaj počno s svojimi arabskimi sosedi. Se jih pač drži zla karma. Ne le, da so križali Kristusa (ki je sicer bil tudi sam Jud, a to ni nikogar preveč motilo) in da so spletkarili proti delavskemu razredu in arijskim narodom, v zgodovini so bili krivi tudi za kolero, kugo in poplave.

Podobno se danes dogaja našemu Judu. Ali morda Judi? Janši namreč. Ob tragediji, ki se je zgodila na Savi, so ga mnogi komentatorji na Siolu obtoževali, da si je prišel na mesto nesreče nabirati politične točke. Kot da ni normalno, da se premier pojavi na mestu tako hude nesreče. Podobno so ga zmerjali pred letom dni v Železnikih. Kot da ni njegova dolžnost, da se tam pojavi. Skoraj so mu očitali, da je kriv za poplavo. Menda v dogovoru z Bushem.

Košak je z Janšo obseden do te meje, da je po njem poimenoval celo svoj blog. Svašta, jaz ne bi bloga poimenoval niti po nekom, ki ga imam rad, kaj šele po nekom, ki ga ne prenesem. Nekaj najhujšega je svoje frustracije in obsedenosti še gojiti in podpihovati. Meni je dan prekratek še za lepe stvari.

Mnogi podobno kot Košak ob prvih kapljah dežja zasikajo: “prekleti Janša”, namesto, da bi najprej vsaj marelo odprli. Da ne govorim o tem, da je JJ tudi kriv za prometne nesreče, samomore in pobegle helijeve balone.

Ker ko bo odšel in bo prišel lepi in prijazni, ne bo več nesreč, samomorov, revščine, brezposelnosti in toče. OK, pretiravam, seveda bo toča, ampak koga to briga, če se nam bo lepi prime nasmihal z ekranov.

Prva je reklama za novi BMW serije 1, ki se duhovito poigra z večnimi očitki, ki so jih BMWjevi avtomobili deležni zaradi pogona na zadnja kolesa. Mimogrede, ali ste opazili napis na kapi možakarja v dvajseti sekundi posnetka - gre za slučaj?

Druga je reklama za Telekom, na kateri najbolj običajen možak, kar si ga lahko predstavljate, na tekmovanju skritih talentov zapoje Nessun Dorma tako, da gledalcem solze v oči pridejo. Mislil sem, da gre za štos in ko sem danes po Youtubu brskal za reklamo, sem našel tale posnetek. Gre za resnični posnetek (vsaj zdi se mi tako) in sicer z britanskega showa “Britain’s Got Talent“, kjer je lani kot strela z jasnega prišel, zapel in zmagal valižanski prodajalec mobilnih telefonov Paul Potts. Fantastičen je razvoj dogodkov, od posmehljivih pogledov, ko pove, da bo zapel operno arijo, do solza ob koncu nastopa. Fascinantno, to niso Zvezde pojejo.

Težave so se začele že nekje pri Memmingenu, kjer je zaradi delovišča promez preusmerjen na neko vaško pot in kljub zgodnji uri in ne prehudemu prometu sem izgubil celo uro. Kasneje sem po radiu slišal, da so kolone le daljše in daljše.

Ker sem bil pozen, sem začel živce izgubljati še v Švici, kjer je potrebno neprenehoma paziti na števec, saj imajo izredno požrešne radarje ponekod nastavljene tudi na vsakih nekaj kilometrov. 

Upoštevajoč strah pred švicarskimi radarji in delovišče pri Memmingenu sem se odločil, da se vrnem domov po kakih 100km daljši poti čez Stuttgart, kjer pa naj bi zaradi neomejene hitrosti čas za večjo kilometrino zlahka not spravil. Žal je tudi na tej poti najprej kakih 50km regionalne ceste in zaradi gostega prometa sem kmalu postal živčen. Ko sem končno prišel na avtocesto pri Villingenu, sem najetega Bravota pritisnil do konca, kakih 210-220km/h in navigacija je izračunala, da bom doma ob 20:40, kar pa sem nameraval z vožnjo čez 200 skrajšati na denimo 20:25. Tank je počasi postajal vse bolj prazen in ko je posvetila lučka, sem zavil na prvo bencinsko črpalko nekje v bližini Böblingena. Medtem, ko sem zapeljal na črpalko, me je poklicala žena in zapletla sva se v kar zanimiv pogovor. Ustavil sem avto in začel tankati - po nekaj sekundah sem opazil, da točim super - žal ne v svojega bencinarja, ampak v najetega diesela. Jasno, takoj sem prenehal in poklical Sixt hotline. Čez dvajset minut se je pojavila vlečna služba, ki naju je z Bravom potegnila do najbližje ADACove baze. S Sixta so mi javili, da me nadomestni avto čaka na stuttgartskem letališču, kamor sem se napotil s taksijem.

Ob 21:00 sem se končno usedel v nadomestni avto - Ford Fusion in hitro ugotovil, da ne bo šlo tako hitro - že, ko sem zaloputnil vrata in zaslišal značilen kovinski zvok, je bilo jasno, da ne gre za kakšno luksuzno in hitro vozilo. Po klancu navzdol je sicer ob presunljivem tuljenju potegnil kakih 170, po ravnem pa komaj dobrih 150. Kmalu je bilo jasno, da ne bom doma pred 23. uro, torej bi bilo bolje, če bi letel z zadnjim letom. A nesreča nikoli ne počiva. Ko sem začel bolj pazljivo poslušati prometna poročila, sem izvedel, da je na avtocesti Augsburg - München do naslednjega popoldneva zaprt odsek med Adelshausnom in Odelshausnom in da kolona sega že kakih 12 km do Augsburga. Zadnji hip - na zadnjem odcepu pred Augsburgom sem zavil na regionalno cesto in naredil ovinek na jug proti Landsbergu, kar je bila nabrž edina pravilna odločitev tisti dan, pa čeprav je to pomenilo dodatne pol ure zamude, a druge variante bi bržkone terjale nekaj ur. Domov sem tako prispel nekje proti polnoči.

Kaj češ, najbrž ima vsak kdaj narobe dan.

Zakaj pravzaprav gre pri Lizbonski pogodbi? Zelo enostavno povedano gre za povečanje centraliziranosti EU, ki bi z novim ustrojem dobila več pristojnosti, kot jih ima sedaj. Posledice so čisto jasne - države članice bi del svoje suverenosti prenesle na unijo ali z drugimi besedami: EU bi naredila naslednji, a nikakor ne zadnji korak proti Združenim državam Evrope.

Nasprotniki centralizacije imajo pravzaprav lahko delo - samo prepričati morajo čimveč državljanov, da bo njihova domovina šenkala kos suverenosti bruseljskim birokratom in da bodo veliki zavladali nam majhnim. Res je, mnoge države bi med drugim izgubile pravico do lastnega ministra. So what, jaz že poldrugo desetletje nisem imel svojega ministra. Malo za šalo, malo zares, a bolj zares.

Seveda se sliši grozno, da bomo manj suvereni, ampak ali ni to samo floskula? Tako kot nacionalni interes? Pomislim samo na naš vsakdan. Spoznamo nekoga, ki nam je simpatičen. Gremo z njim na pijačo, pa na večerjo, ampak smo še vedno suvereni. Potem se zaljubimo in začnemo hoditi, živimo pa še vedno pri mami in smo suvereni, kolikor smo pri mami pač lahko. Potem se odločimo, da zaživimo skupaj, da bo naša zveza bolj cvetela, če bomo delili posteljo in mizo in konec koncev tudi znižali stroške, saj bomo potrebovali samo eno stanovanje. In če je prej on vsak večer šel s prijatelji na pir, ona pa je v stanovanju kadila, sta zdaj oboje zreducirala. On na enkrat tedensko, ona na balkon. Počasi sta se vse bolj spoznavala in začela uživati v tistem kar ju druži in tudi v tistem, kar ju loči.

S tem sem hotel povedati, da se suverenosti ne odrekamo, ampak jo delimo. In delimo jo s tistimi, s katerimi skupaj živimo: družino, sostanovalci, sosedi… Tudi EU se je začela podobno. Najprej z gospodarskim sodelovanjem, potem pa gre to naprej - skupnost se širi in spreminja, postaja vse bolj homogena. To je eden najbolj naravnih procesov. Brez rasti in sprememb ni nič. Če danes rečemo,da je to to, da smo dosegli stopnjo, ki smo jo želeli in ne bomo nič več spreminjali, bo EU v nekaj letih propadla. Edino normalno je, da danes, ko je skupni trg in ekonomska politika bolj ali manj vzpostavljen, težimo k nadaljnjim korakom, ki posegajo že v sfero državnosti, kulture in vrednot. Kaj pa je to tako težkega? Konec koncev večina evropskih kultur temelji na istih vrednotah, na katere smo lahko upravičeno ponosni. Nenazadnje vsa Evropa, z Romunijo in Bolgarijo vred, sodi v zgornjih 5-10% držav z najkakovosnejšim življenjem na zemeljski obli, pa četudi imamo še veliko problemov.

Še posebej nerodna je irska zavrnitev lizbonske pogodbe, ker je do nje prišlo v državi, ki je s članstvom v EU morda celo največ pridobila. Irska se je EU pridružila leta 1973 in v tem času od unije prejela 40 milijard evrov. Iz revne državice z eno največjih stopenj izseljevanja je postala druga najbogatrejša država v EU (po BDP) in peta na svetu. Kar je najlepši primer izpolnitve vizije EU. Ravno od take države bi pričakovali, da bi vizijo unije najbolj navdušeno prenašale naprej, a žal se je končalo drugače.

Po Evropi je bilo razočaranje kar precejšnje. Žal pa sem opazil veliko veselih, skoraj bi rekel privoščljivih odzivov prav pri nas v Sloveniji, državi, v kateri smo pred leti skoraj plebiscitarno glasovali za vstop v EU. Eden od razlogov za nenaklonjenost lizbonski pogodbi je gotovo več kot desetletno strašenje z ogroženostjo nacionalnega interesa, karkoli že to je (bolje brezposelnost kot tujca za lastnika). Še zlasti navdušen odziv je prihajal iz tako imenovanih liberalnih (v resnici pa socialističnih) krogov. Pri čemer pa je najbolj smešno, da večina navdušenih liberalcev najbrž sploh ne ve, kaj so bili glavni argumenti nasprotnikov lizbonske pogodbe na Irskem. Med drugim strah pred ogroženostjo konzervativnih vrednot, ki jih tam negujejo (homoseksualci, splav, …).

Je pa obstajal izdelek, ki je po kakovosti in aktualnosti peljal scat zahodnoevropsko in ameriško konkurenco: Seveda ne gre za tehničen izdelek, kaj takega bi bilo nemogoče, temveč za pravi madžarski brand - Gustav.

Gustav je možakar kot sva ti ali jaz, zemljan z vsemi človeškimi lastnostmi in slabostmi. Enkrat bolestno ljubosumen, drugič izbirčen snubec, tretjič s kompleksom manjvrednosti, spet drugič novopečen šofer in ponosen lastnik novega avta,pa lovec, goljuf in še marsikaj.

Gustav je preprosto Gustav - Chaplin, Mr.Bean, Pink Panter in Kojot v eni osebi. Da ne bo pomote, Gustav ni edini kakovosten socialistični izdelek, našli bi še kar nekaj odličnih filmov, posnetih od Pekinga do Zagreba, a Gustav je edini serijski izvenserijski izdelek. Edini brand.

Žal pa je izginil. Zdi se, da je hkrati s socializmom propadel tudi Gustav. Zakaj? Kdo ve. Collateral damage morda?

Kot kaže, se je država namenila poostriti kriterije za pridobitev Zoisovih štipendij. Pri tem je naredila dve domnevni napaki. Prva, najbolj napadana, je dvig kriterijev za učni uspeh. Druga pa je postopna uveljavitev in sicer samo za nove kandidate.

Čeprav sem na uradnih straneh ministrstva naletel na podatek, da Zoisovo štipendijo izplačujejo že od leta 1986, tega takrat nisem poznal. V času svojega šolanja in kasneje študija sem slišal za Titovo in za Kidričevo štipendijo. Bili sta menda obe namenjeni nadarjenim mladenkam in mladcem, zato seveda ni čudno, da nisem poznal nikogar, ki bi jo dobival. Za Zoisovo štipendijo sem prvič slišal nekje sredi devetdesetih in mislil sem enostavno, da gre za preimenovano Kidričevo.

Približno v tem času se je dodeljevanje precej razpaslo. Slišal sem sicer, da se pri dodeljevanju dogajajo krivice in da jo dobivajo taki z zvezami, a meni se je predvsem zdelo, da se za našo prihodnost ni bati, saj je kar mrgolelo nadarjenih štipendistov, ne pa tako kot v mojih časih, ko smo imeli v razredu le enega ali dva odličnjaka in kasneje na faksu tudi ne kaj več kot peščico, ki je izkazovala nadarjenost. Sem pa čisto zares poznal primer punce odličnjakinje, danes že zdravnice, ki kot dijakinja ni mogla dobiti Zoisove štipendije, imela pa je veliko manj uspešnega sošolca štipendista, katerega teta je delala na Zavodu za zaposlovanje.

Seveda mi črv dvoma ni dal miru in sem se začel bolj zanimati za kriterije. Doslej je bilo nekako takole: najmanj dober uspeh v šoli oziroma najmanj 7.0 na faksu. Redko se takole izražam, ampak včasih je treba - ne me jebat. Dotlej sploh nisem vedel, da sem se vse življenje šolal med geniji. V gimnaziji je imelo v povprečju dober uspeh takole nekako blizu 100% učencev - razen tistih, ki so ponavljali. Vsak, ki je torej izdelal letnik in je imel na koncu več trojk kot dvojk, je bil talentiran. Podobno je bilo na faksu - nisem študiral na ravno najbolj levem faksu Univerze Edvarda Kardelja, ampak imeti povprečno oceno manj kot 7.0 ni bilo tako enostavno. Ali si padel ali pa si imel oceno več kot 7 - tako preprosto je to. In zdaj mi gre nekdo flancat, da je poostritev kriterijev krivica.

In da bo mera polna, ne le, da so bili doslej kriteriji smešni, mladi nadarjenci so lahko imeli celo popravne, ponavljali in pavzirali. Da ja ne bi kakšnega skritega talenta spregledali. Malo sem seveda jezen, da je jaz nisem imel , sem pač prestar. Da se razumemo, zlahka sem dosegal tudi sedanje kriterije, a se nikoli nisem imel za talentiranega, vsaj ne tako zelo, da bi si zaslužil posebno štipendijo. Uspeh, zahtevan po novem pravilniku, sem dosegal bolj ali manj z minimalnim trudom - to je bil tudi največji talent, ki sem ga kadarkoli izkazal, namreč doseganje kar najboljših rezultatov ob čimmanjšem trudu.

Če mene vprašate, je novi pravilnik dober, kvečjemu še premil. Ocena 8.0 je komaj kaj več kot solidno nadpovprečje, nikakor pa nič izjemnega, isto pa velja za prav dober uspeh v šoli. Če bi mene vprašali, bi kriterije hudo zaostril - kdor bi dosegel minimalne kriterije pri uspehu, bi moral izkazati izjemne dosežke pri izvenšolskih aktivnosti. Nekdo, ki pa se izvenšolskih aktivnosti sploh ne udeležuje, bi pa bil do Zoisove štipendije upravičen samo ob oceni 10.0 na faksu ali 5.0 v šoli.

Zadeva je precej jasna - doslej veljaven pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij je ŽALITEV za vse, ki so zares nadarjeni in ki se trudijo. Tudi namen takšnega pravilnika je bil jasen - do štipendij so na ta način prišli v veliki meri tudi leni ali nič posebej talentirani priviligiranci z zvezami in premožnimi starši, ki ne bi mogli priti do štipendije po socialnih kriterijih.

To, da bo nov pravilnik veljal le za nove štipendiste, je pa seveda povsem čisto politični manever, da ne bi razjezili že priviligiranih. Pravzaprav je pa itak perverzno, da država daje žepnino dijakom, ki stanujejo pri starših.

Zanimiv bi bil podatek, koliko nadarjenih Zoisovih štipendistov po končanem šolanju ne more dobiti službe.