Beri naprej …

A v senci afere Čepin in dogajanja okoli varčevalnih ukrepov se je kar malo sramežljivo na straneh včerajšnjega Žurnala pojavil članek o dogajanju na zadnji seji mestnega sveta MOL. Osrednja tema članka je sicer sprejem odloka o oskrbi s pitno vodo, prava poslastica pa je v okvirčku. Gre za pravo komedijo zmešnjav, ki nazorno predstavlja način delovanja Liste Zorana Jankovića oziroma Pozitivne Slovenije v mestnem svetu ljubljanskem. Takole gre:

Zmotili so se

Komedija zmešnjav. Cene gostinskih vrtov naj se povišajo za 40 odstotkov, ne za več kot sto, je predlagal Anže Logar iz SDS, mestni svet pa je to “pomotoma” sprejel, ker so se nekateri svetniki Liste Zorana Jankovića pri glasovanju zmotili. Morda se je to zgodilo zato, ker župan pred glasovanjem vedno pove, kako naj glasujejo, Aleš Čerin, ki je pri vodenju seje zamenjal Jankovića, ker se je ta sestal s Hannesom Swobodo, pa tega ni storil. Jankovićevi so napako popravili s vnovičnim glasovanjem, ko so potrdili več kot 112-odstotno podražitev.

Seveda nisem presenečen, že večkrat sem v preteklosti pisal o tem, kako deluje Jankovićeva lista. A kljub vsemu sem doslej verjel, da njegovi svetniki vsaj vedo, o čem glasujejo. Slišal sem sicer zgodbe iz prve roke, da je ta ali oni ves čas spal in so ga zbudili le za glasovanje. Vendarle pa sem mislil, da vsaj približno poznajo vsebino predlogov, in da jim župan da navodila le zato, da še enkrat potrdi svoje mnenje. Ne pa, da večina njegovih svetnikov dejansko nima pojma, o čem glasuje.

Ampak prav to se je potrdilo na zadnji seji – ker jim predsedujoči oziroma v.d. župana ni povedal, kako glasovati, so pač glasovali za tisto, kar se jim je zdelo vsaj približno v pravi smeri.

Seveda me pa to ne preseneča, podobno delovanje namreč Pozitivna Slovenija demonstrira tudi v parlamentu in v javnosti. V oči mi je namreč padlo, da v javnosti nastopa skoraj izključno Alenka Bratušek. Če so Pozitivci v enem tedno osemkrat v medijih, je sedemkrat od tega Alenka Bratušek. Kaj je razlog temu, lahko seveda le ugibamo. Najverjetneje pa je, da je preprosto edina med dvajseterico temu kos. Ostalim pa je tako ali tako bilo od prvega dne namenjena funkcija pritiskalcev na gumb.

Think Positive … Do what you’re told to!

Beri naprej …

No ja, ampak nič pretresljivega. Do Siene, kjer smo dobili pravo lekcijo iz alanfordovskega turizma. Prenočevali smo v Excelsior hotelu, enem najboljših, če ne kar najboljšem hotelu v Sieni. Na vrhu centralnega griča. Mislim, morda res velja za dober hotel, ampak najbolj dobrovoljni zaposleni pač niso. Tako nas je receptor sprejel mrkega pogleda in brez besed. Kmalu se je izkazalo, da ni edini. Po večerji smo se odločili še za en kozarček pred spanjem. Šesterica nas je prišla v bar, kjer je za pultom čemel starejši možak mrkega pogleda. Trije smo takoj naročili pivo, drugi trije pa so še nekaj klepetali. Natakar je pokimal in nekam šel. Čez kakšni dve minuti se je pojavil drug natakar, nekaj mlajši in še bolj mrkega pogleda. Povprašal je, kaj bomo pili. Tista trojica, ki je prej klepetala, je naročila pijačo, jaz pa sem natakarju povedal, da smo mi trije že naročili pri drugem natakarju. “Good, but he went home,” nam je odvrnil, nakar smo se seveda zakrohotali. Še bolj mrkega pogleda je dodal: “I know it’s funny, but it is so.” Doslej sem mislil, da se takšni dogodki lahko zgodijo samo inšpektorjku Clouseaju.

Najboljša sienska pa je opomba z dvojezičnega italijansko-angleškega jedilnega lista v sicer zelo solidni restavraciji na glavnem trgu v Sieni: “SOME TIMES OF THE YEAR THIS PRODUCT MAY BE FROZEN OR FROZEN”.

Beri naprej …

En tak me je vrgel na rit v včerajšnjem Dnevniku (13:16 – 15:25). Prispevek o pomoči Hidrie pri tajkunskem prevzemu Merkurja bi namreč bolj sodil v rubriko Jermanovih prispevkov za Tednik. Saj veste, Marjan Jerman se je specializiral za medsosedske spore, pri katerih sicer čisto običajni ljudje pred kamero izpadejo kot sitni prepirljivci. No, včerajšnji prispevek bi lahko okarakterizirali kot “Jerman slavnih”.

Zgodba je pravzaprav tipična zgodba o na pomoč pripravljenih naivnežih. S to razliko, seveda, da predsednik uprave Hidrie verjetno ni naiven. Takole gre. Za managerski prevzem Merkurja je podjetje Merfin v lasti Kordeža & Co potrebovalo veliko večje posojilo, kot ga je podjetje glede na vrednost svojega premoženja sploh lahko dobilo. Preprosto povedano mu banka ni smela dati toliko posojila, kot bi ga potrebovali, ne da bi kršila svoje predpise. In velika managerja Bine Kordež in direktor Gorenjske banke Gorazd Trček prideta na idejo, da formalno dodatno posojilo plasirata preko Hidrie. Hidria bi torej pri banki najela desetmilijonski kredit in ga takoj plasirala naprej Merfinu. Direktor Hidrie Iztok Seljak je na posel pristal. Menda ob ustnem dogovoru, da Hidrii dolga ne bo potrebno vračati, ker je v celotni zgodbi Hidria zgolj vmesno podjetje, ki le pomaga prijateljem. Tako nekako.

Kako je šla zgodba naprej, vemo. Merfin je propadel in, jasno, Gorenjski banki nehal odplačevati posojilo. Banka se je seveda odločila, da bo dolg izterjala od tistega, ki mu je dala posojilo – Hidrie. Iztok Seljak zdaj v slogu nedolžnega otročička veka, da se niso tako zmenili. Gimme a break. Kdo je tu nor?

Osnovni problem je seveda, da je Iztok Seljak eden bolj znanih in cenjenih direktorjev v Sloveniji. Zakaj je to problem? Ker postane popolnoma logično, da je država v takšni riti, v kakršni je.

Zadeva je vendar popolnoma jasna. Z dveh plati. Prvič – menda je vsakomur jasno, da je šlo v tem primeru sporno dejanje, če ne zaradi drugega, zaradi tega, ker je direktor s tem izpostavil podjetje, ki ga vodi. Banka ima seveda pravila o kreditiranju, ki jih navadni smrtniki še kako občutimo. V mislih imam pravila o določanju višine posojila, ki po eni strani upoštevajo dohodke posojilojemalca, po drugi pa vrednost zastavljenega premoženja. Dajanje posojil je bankin core business in seveda si želi zagotoviti, da je posojilojemalec sposoben plačevati obroke, ter da lahko v primeru, ko tega iz različnih razlogov več ne zmore, dobi dolg poplačan iz zastavljenega premoženja. Skratka, pravila so namenjena varnosti banke in seveda premoženja njenih komitentov.

Prva šokantna zadeva v primeru trikotnika banka-Hidria-Merfin je, da je eden od pobudnikov posla bil kar direktor banke. Razumel bi še, če bi k Seljaku prišel sam Kordež in ga prosil za pomoč. Da pa pride kar sam direktor banke in da idejo, kako obiti prepise ustanove, ki jo vodi – kolosalno.

Enako seveda velja za direktorja Hidrie, ki je na to pristal. Itak, da mu težko verjamem, da od tega nič ni imel, kot trdi. Sicer si težko predstavljam, zakaj bi pristal na sodelovanje. Jasno je namreč, da je v tistem trenutku izpostavil podjetje, ki ga vodi. Zgodbo bi lahko primerjali s primerom, ko nekdo nekomu gre za poroka in ko posojilojemalec ne more več odplačevati posojila, se banka vsede na premoženje poroka. Popolnoma jasno, vsi, ki znamo šteti do več kot sto, vemo, kaj je porok.

In tu pridemo do vrhunca te groteske. V glavni vlogi namreč ni direktor banke, ki se je spomnil, kako obiti pravila ustanove, ki jo vodi. Niti ni v osrednja točka to, da je direktor Hidrie pristal na neobičajen posel. Ne, vrhunec je to, da taisti direktor Hidrie o tem govori javno, z novinarji, in se pri tem obnaša, kot da je žrtev. Najprej je sodeloval pri iskanju obvodov mimo pravil posojilodajalca, zdaj pa bi se nam naj smilil ali kaj?

Vračanje posojila je seveda smola za Hidrio. Najhuje za Hidrio pa je, da je kljub včerajšnjemu prispevku Iztok Seljak danes še vedno njen direktor.

Karner je spregovoril tudi o svojih zemljiških poslih v prestolnici. Med rugim omenja, da se je zaradi spreminjanja namembnosti zemljišča na Viču večkrat srečal tudi z županom Jankovićem, seveda pa je bilo vse pošteno. Dodal pa je tudi, da se je v zvezi s tem projektom pokojni novinar, v zadnjih letih pa poslovnež Danilo Slivnik, srečal tudi z nekaterimi mestnimi svetniki SDS.

OK, da so Jankovići na nadvse sumljiv način bili vpleteni v mnoge spremembe namembnosti zemljišč, ni nobena skrivnost. In kot se za politične nasprotnike spodobi, je SDS pri tem do ljubljanskega župana bila nadvse ostra. Mislim, da upravičeno. Potem pa se naenkrat pojavijo informacije, da so v iste posle bili vpleteni tudi svetniki SDS, sicer zagrizeni županovi nasprotniki.

Kaj si naj to razlagam0? Da se na dvorišču kregajo, za štirimi zidovi pa skupaj novce kujejo? Hja, tudi to je možna razlaga.

Ob svežnju varčevalnih ukrepov, ki jih sam, mimogrede, sicer podpiram, je mnogim v Deželi zavrelo. Povsem razumljivo, da ne želijo prispevati za skupen blagor, če hkrati preberejo, kako se politiki, ki bi jim zategovali pas, pajdašijo s sumljivimi poslovneži.

Če si oblastniki želijo zaupanja državljanov, si ga morajo seveda zaslužiti. Tudi tako, da v podobnih primerih, kot je Karnerjeva izjava, jasno in glasno javnosti povedo, s kakšnimi nameni so se sestajali s tovrstnimi poslovneži.

Gospod predsednik vlade, mislim, da ste nam dožni pojasniti, kateri člani SDS so se sestajali s poslovneži, ki so želeli spreminjati namembnost zemljišč, zakaj so se sestajali z njimi in kakšen je bil rezultat? In zakaj so se sestajali z njimi, če so obenem tako kritizirali Jankovićevo početje?

Beri naprej …

Potem pa smo ta teden dobili pravega prvokategornika. Mediji so namreč razkrili, da je dolgoletni dopisnik iz tujine, v zadnjih letih pa zvest Jankovićev svetnik in poslanec, Mitja Meršol, v sedemdesetih in osemdesetih delal za SDV. Novica je seveda odjeknila kot bomba in skoraj čez noč je vesoljna Slovenija pozabila na spričevalo poslanca Simčiča. Jasno, Mitja Meršol je bolj znan, pa še njegov greh je veliko bolj na nivoju.

In čeprav so mediji takoj začeli poročati, da Meršol razmišlja o odstopu s poslanske funkcije, nas dan kasneje ni razočaral. Zanimivo je namreč. da ob grehih majhnega človeka, kot sta denimo Simčič ali Marinič, mediji nikoli niso pisali, da razmišljata o odstopu, medtem ko večjim dasam, kot sta denimo Golobič in zdaj Meršol, takoj pripišejo razmišljanje o pokončnem ravnanju. Čeprav se to seveda ne zgodi. S to razliko, da se mali človek skrije v mišjo luknjo in ne reče nič, dase pa svojo nepripravljenost na odstop zavijejo v floskule o izbiri težje poti ali o tem, da je njihovo malopridno dejanje bilo v resnici delo za domovino. Tako, da na koncu skoraj nikoli nihče ne razočara. In tudi Meršol ni. S tem je seveda dal bianco menico vsem tistim, ki jih bomo v naslednjih letih ujeli s spuščenimi hlačami.

Mitja Meršol je človek, ki s svojo pojavo in pisanjem daje vtis, da se ima za nekoga boljšega, ne le od običajne raje, ampak tudi od političnih nasprotnikov tipa Grims ali Marinič. Skratka, tipičen pripadnik “bettersov”. Kot nekakšen wannabe Demeter Bitenc. In temu primerno arogantno je tudi nastopil na tiskovni konferenci ob boku Pozitivne Melite. Videlo se je sicer, da mu je neskončno mučno, izpadel je diametralno drugače, kot smo vajeni iz njegovih dolčevitastih novinarskih zapisov. Deloval je zelo nesamozavestno, zato je tudi zgolj zdrdral vnaprej napiflan tekst in se izognil kakršnimkoli vprašanjem, saj bi ga najbrž sesuli. A kar je povedal, je bilo neskončno arogantno. Če je še začel v slogu, ki je nakazoval, da njegovo početje ni bilo ravno zveličavno, pa je zgodbo počasi napletel do tega, da je njegovo početje bilo tako rekoč domoljubno. Da je pravzaprav bil skoraj tajni agent, nekakšen jugoslovanski James Bond, ki se je skoraj izpostavljal za varnost svoje domovine. Skratka junak, ki je branil domovino pred zlobnimi agenti sovražnih nam držav. Car par excellence.

Resnica je seveda drugačna. Mitja Meršol ni bil nikakršen tajni agent, ampak je bil zgolj ovaduh. In ni branil domovine pred tajnimi službami sovraga, ampak je ovajal prijatelje, ki so ga iskreno vzeli za prijatelja in ga vabili v svoj dom. V njegovem početju ni ničesar pozitivnega, ampak ena sama beda. Ni bil niti junak, ki brani domovino, niti big time lopov, ampak aparatčik brez hrbtenice, ki je za kos udobja ovajal lastne prijatelje. Samo upamo lahko, da smo tokrat dosegli poslansko dno. Ob Meršolovem grehu se namreč zdijo Mariniči, Simčiči, Kresalke, Kozinci, Ruparji in Golobiči fejst ljudje. Njim vsaj prijatelji lahko zaupajo.

Seveda Meršol ni bil edini, ki ni presenetil z odzivom. Tudi predsednik države je ostal zvest svojim dvojnim merilom. Še dan pred Meršolovo afero je moraliziral o Simčičevi priložnosti, da izkaže svoj odnos do etike. Le dan kasneje pa mu je muca popapala jezik.

Ponovno včeraj. V Big bang sem se napotil kupiti čistilno raztopino za brivnik. Imajo komplet z dvema kartušama, stane pa neverjetnih 19,90 EUR. Dve plastiči kartuši z raztopino alkohola… Brez besed me je odneslo iz trgovine. Doma sem se usedel za računalnik in pobrskal po slovenskih spletnih ponudbah in našel tole. Jasno, mimovrste najbrž naroča pri istem uvozniku, kot Big bang. Spomnil sem se na Amazon in naletel na tole pisano ponudbo. Dvojček je kar 30% cenejši, kot pri nas, za ceno pri nas pa pri Amazonu dobimo kar štiri kartuše, torej dvakrat več.

Podobno se mi je primerilo pred nekaj tedni. Naš ekonom lonec je namreč začel puščati, glede na njegovo trdo delo seveda ni bilo nič presenetljivega, da je bilo potrebno zamenjati tesnilo. Spet sem najprej poskusil na mimovrste in dobil tole ponudbo: 19,85 EUR. Glede na ceno novega lonca, ki je med 150 in 200 EUR, kar hudo navito za kos gume. Poskusil sem še pri Amazonu in dobil tole - 12,98 EUR v akciji. Od takrat je minilo že več tednov, akcija pa kar vztraja. No, v treh dneh je bil paket dostavljen in že veselo kuhamo.

Pred slabim letom sem se navdušil nad robotnim sesalcem. Vzel sem si čas in prebral kupe testov, ki so vsi povedali isto – Hoover, Samsung in še nekateri znajo zelo veliko, imajo ogromno funkcij, ampak najbolje še vedno posesa i-Robot. Odločil sem se za Roombo 555. Ne bodi len, sem malo poklikal po irobotovi spletni strani in ugotovil, da se bom morda vseeno odločil za odločno cenejšega Samsunga. 490 EUR se mi je pač zdela malo zelo pretirana cena. Danes vidim, da ga imajo pravkar v akciji za 430 EUR. Pohvalno. Ampak takrat ni bil. In itak sem kliknil na Amazon - redna cena je bila 430 EUR, torej 60 EUR nižja, kot pri nas. V takratni akciji pa je bila cena 340 EUR ali kar 150 EUR oziroma 30% nižja kot pri nas.

Lahko seveda teoretiziramo o majhnem trgu in še ne vem, o čem, ampak tele razlike so pač malo prevelike. Še dobro, da imamo internet in DHL.